Pogled na Ojstrico iz Lučke Babe.

Že dolgo nisem doživel tako lepega vremena kot danes. Zjutraj sva z Marjanom šibala preko nešteto ovinkov do Logarske doline. Vožnja je pustila posledice na Marjanu in iz avta se je izstrelil kot top. Pri Penzionu na Razpotju sva pustila avto in se pognala v klanec proti Ojstrici. Pri koči na Klemenči jami sva bila kot bi trenil. Nadaljevala sva v strmini in kmalu sva se znašla na sedlu med Krofičko in Ojstrico. Čakal naju je najbolj zanimiv in zabaven del poti. Zelo zahtevna zavarovana Kopiščarjeva pot. Pot je res izredno dobro varovana in za moj ukus že kar malo preveč. Na poti dejansko ni nobenega dela kjer bi adrenalin vsaj malo špricnil. Kljub vsemu pa je potreben varen in skoncentriran korak. Sonce je prikurilo in izpod čelade sva že pošteno švicala. Kmalu sva prišla v senco severne stene Ojstrice in oblil naju je prijeten hlad. Hitro sva bila na vrhu od koder se je danes res vse lepo videlo. Po kratkem prigrizku sva jo mahnila proti Škarjam. No, ko pa sva že pod Lučko Babo pa skočiva še na njo. Na Babi sva se zopet v miru razgledala naokoli in kar nisem mogel verjeti, da je še možno doživeti jasno nebo in sončno vreme. Kakšna redkost, res. Sledil je naporen spust v dolino in prečenje snežišča kjer sva se malo osvežila. Hitrostni spust naju je kmalu pripeljal do Koče na Klemenči jami kjer sva dobila ledeno hladno pivo in radler. Po kratki debati pa švig v dolino. Sledil je še pirček in limonada v Lučah in zopet milijon ovinkov do doma. Na srečo sva jih preživela v precej doživeti debati. Nabralo se je za 1780 metrov vzpona. Lepa višinca ni kaj. Aja, moje koleno pa je po res intenzivnemu enomesečnem glajenju muskulature in vajah zopet popolnoma v redu. JUHUHU.

Prvi koraki na zavarovani poti.

Malo se je potrebno vzpenjati tudi po lojtri.

Iiiii planika.

Marjana na grebenčku nekaj krivi.

Res lepi odseki poti z razgledom.

Ej a je to…?

Tik pod vrhom Lučke Babe.V ozadju Ojstrica

Snežna osvežitev.

Debeli macesen raste iz skal in malo zemlje.

Eden izmed smerokazov na Jelovici.

Vreme je zdržalo še en dan in potrebno ga je bilo izkoristiti. Koleno, ki mi je v zadnjem mesecu precej nagajalo (tekaško koleno oziroma patelofemoralni bolečinski sindrom) se je včeraj dobro obneslo in čas je bil, da malo bolj pritisnem pedala. Dopoldan sem se z avtom odpeljal proti Kropi in avto pustil na enem izmed ovinkom med vasjo Jamnik in Kropa. Po hitrem postopku sem se opremil in že drvel navzgor proti mogočnim gozdovom Jelovice. Večinoma sem ves čas vozil v senci in bilo je prav osvežujoče. Najprej sem se povzpel do lovske koče na Taležu. Od tam sem se vrnil na cesto, in nadaljeval do koče na Goški ravni. Klanec ni bil pretirano strm in tudi makedam je lepo uležan. Bilo pa je kar nekaj prometa, kajti trenutno gobe rastejo na polno. To privablja plenilce vseh vrst. Po planoti sem nadaljeval do Vodiške planine. Sledil je še krajši vzpon pod Črni vrh na 1.230 metrih kar je bila najvišja točka današnjega vzpona. Izkoristil sem gobarsko izobilje in na hitro nabral nekaj lisičk in enega jurčka iz katerih sem kasneje naredil odlično omako. Kolovoz se je počasi končal in nadaljeval sem po planinski poti, ki pa je bila dovolj široka za precej brezkrbno vožnjo v dolino. V vasi Jamnik sem se povzpel še do cekrvice Svetega Primoža od koder pa so se odprli čudoviti razgledi na Stol, Begunjščico, Košuto in Storžič. Sledil je še hitrostni spust po asfaltni cesti do ovinka nad Kropo in že sem bil pri avtu. Naredil sem 40 km in 960 metrov vzpona.

Nisem vedel, da imam tudi tukaj ranč. Odlično.

Lovska koča Talež.

Pred kočo na Goški ravni.

Res mi je všeč taka fasada.

Kakšni oblaki nad Vodiško planino.

Pogled na Svetega Primoža.

Pogled na Stol in Vrtačo.

Storžič.

GSP sled

Mir, malo avtomobilov, nič turistov, zelenje…Bloška planota.

Zjutraj je kazalo, da bomo dočakali nekaj sonca in odločila sva se, da greva malo kolesariti. Najprej pa sem moral nakupiti vse dobrote pri kmetih in pekih na ekološki sobotni tržnici. Sledil je še slasten zajtrk za energijo in sonce se je že skrilo za oblake. Nič, vseeno greva, saj ne bo deževalo. Hitro sva zbasala kolesi v avto in že sva drvela proti Velikim Laščam. V Laščah sva parkirala avto in se zagnala v manjši klanec. Hitro sva bila v Mišji dolini. Oprezala sva za mišmi vendar ni bilo nikjer nobene. Sledilo je nekaj vožnje po ravnini, nato pa klanec, ki naju je pripeljal do vasi Lužarji. Tam sva na klopci malo počivala in opazovala ribnik v katerem rastejo čudoviti lokvanji in plavajo mlade žabe. Nadaljevala sva v smeri vasi Velike Bloke. Mimo manjših vasi in čudovite narave sva kmalu prispela v Velike Bloke. Bloška planota res vedno navduši. Narava je čudovita, turistov ni, in kolesarjenje predstavlja čisti užitek. Na poti sva srečala tudi dve lisici, ki sta čez travnik bežali v gozd. Lisice že kar nekaj časa nisva videla. Tokrat pa kar dve. Juhuhu, kako čudovite divje živali. Prosto tekajo po naravi in se izogibajo človeka, ki za njih predstavlja največjo nevarnost. Za razliko od človekovih hlapcov – psov, ki pred hišami vsi slinasti komaj čakajo, da nahrulijo kolesarja ali pohodnika. V Velikih Blokah sva se ustavila na Napoleonovem mostu in opazovala ribe v vodi, ki je sredi avgusta res ne primankuje. Pot sva nadaljevala v smeri Nove vasi kjer sva se v lokalnem bifeju ustavila na kavi. Po pravi dozi kofeina pa sva jo skozi odročne vasi z zanimivimi imeni, kot je recimo Kračali, pribrcala do lokalne ceste Loški potok-Sodražica. Sledil je spust in moram priznati, da je bilo kar sveže. Spadam v precej vročekrvno kategorijo, a danes mi niti slučajno ni bilo vroče. Kot bi trenil sva bila v Sodražici. Sledil je zopet vzpon do vasi Sveti Gregor kamor pripelje kar lušten klanec. Od Gregorja pa je samo še letelo navzdol do avta. Naredila sva 46 km in cca 650 metrov vzpona. V Velikih Laščah sva pri lokalnem sadjarju kupila še banane in že sva se prijetno utrujena peljala domov in si vožnjo krajšala s pogovorom na temo “kaj bova pa dobrega skuhala”? Hmmm, kako sva se le kasneje mastila za najino mini mizico.

Res čudovit ribnik pred vstopom v vas Lužarji.

Pogovor s konji na pašniku.

Vode ne primanjkuje te dni.