Na Pancah.

V letošnji zimi kolesarji res nimamo najboljših pogojev. Ker spadam med smučarje in kolesarje se kaj veliko ne pritožujem, a vseeno naju je zadnje čase že močno mikalo poganjanje pedal. Temperatura je bila še vedno sveža in v preteklosti sva se naučila, da je v nizkih temperaturah precej pomembno kako si na kolesu oblečen. Hitro se lahko preveč oblečeš in se potiš na vzponih. Spusti so v tem primeru precej zoprni saj si moker in te začne hitreje zebsti. Zadeti moraš ravno pravšnjo oblogo oblačil. Kakšna pa je prava? To prinesejo izkušnje in zgrešeni preizkusi v preteklosti 🙂 Vsekakor v mrzlem vremenu priporočam galoše ali nogavice za čez čevlje, malce debelejši kolesarski dres, dobre rokavice, podkapo in rutko za okoli obraza. V kolikor ste primerno opremljeni bo vožnja pri nizkih temperaturah veliko bolj prijetna. Pa prijetno kolesarjenje želim.

Zunaj je mrzlo, na srečo sije sonce.

Vzpon na Lipoglav po makadamu med snegom.

Na Lipoglavu s Krimom v ozadju.

Spust s Panc je bil hiter in svež.

Četica smučarjev pod vrhom.

Po dveh krajših turah na Porezen je sledila ena malce daljša. Z Matjažem sva se odpeljala v Kranj kjer smo se dobili s Tadejem. Na parkirišču smo se po nekaj minutnem posvetu odločili, da se zapeljemo v Bohinj. Med potjo sva pobrala še Jako in že smo šibali proti Bohinju. Napovedoval se je lep dan in komaj smo čakali, da pridemo na sonce. Odločili smo se, da se povzpnemo na Rodico iz Laškega Rovta. Avto smo pustili tik ob glavni cesti, ki pelje k jezeru. Takoj smo stopili na smuči in po cesti zašibali v klanec. Tadej je pošteno navil tempo in kmalu je pot tekel v potokih. Prvi del poti po cesti in kaneje po gozdu je bil oblačen, a tik pred planino Suha smo prišli na sonce. Na planini sva z Matjažem počakala Jako, Tadej pa je odšel naprej proti vrhu. Kmalu je prišel Jaka, ki nama je povedal, da je tempo malce preveč navit. Dogovorili smo se, da skupaj odrinemo do vrha on pa bo verjetno nekje vmes obrnil in odsmučal nazaj do planine. Z Matjažem sva nadaljevala z vzponom po desni varianti kajti žleb je bil preveč zametan s snegom. S pridobivanjem višine so se odpirali čudoviti razgledi in bilo je res lepo. Sledila je prečka v levo, ki pa je bila precej ledena. Tadej se je vmes premislil in obrnil nazaj midva pa sva najprej prečila ledeno prečko, nato pa se čez čudoviti snežni svet povzpela na vrh. Na vrhu je večje skupina domačinov ravno odsmučala v dolino in imela sva vrh zase. Kar nekaj časa sva strmela v res močno zalite Julijce in uživala na soncu. Sledil je spust, ki je postregel s čudoviti smuko. Na planini Suha naju je počakal Jaka in skupaj smo odsmučali še zadnji del po gozdu in cesti, ki nas je pripeljala direktno do avta. Res čudovita tura, ki pa premaga kar nekaj višinskih metrov.

Na začetku smo imeli meglo.

A kmalu smo prišli ven.

Na planini Suha pa se je odprlo in začela se je prava zimska pravljica.

Začetek vzpona nad planino Suha.

Tadej šiba naprej.

Zoprna prečka.

Še malo pa sva na vrhu.

Tik pod vrhom.

Na vrhu pa veselje.

Pobočje pod vrhom.

Spust v dolino po čudovitih terenih pod Rodico.

Podpisi.

Smučanje pod grebenom Porezna.

Glede na noro nedeljsko smuko sva se v sredo z Matevžom ponovno odpeljala do Davče. Tudi tokrat je bilo v Davči pošteno mraz. Napoved je bila zopet mrzla le, da naj ne bi pihal veter. In res ni pihalo. Na vrhu je bilo veliko bolj znosno kot v nedeljo. Na žalost pa je sonce že malo zmehčalo sneg. Smuka posledično ni bila tako dobra kot v nedeljo. Vseeno pa sva z Matevžom uživala v prekrasnem mrzlem dnevu. Res je lepo, ko si lahko med tednom privoščiš smuko v taki zimski pravljici kot jo imamo v letošnji zimi. Neprecenljivo. 🙂

Zjutraj se je zopet naslikala čudovita kulisa.

Sva že na pobočju.

Tik pod grebenom.

Na vrhu je bilo veliko bolj znosno kot v nedeljo.

Na grebenu.

Juhuhu, drviva v dolino.