Danes sva se odpravila na Krim pogledat ali je zima že tukaj. Na poti sva kmalu prišla v prave zimske razmere. Drevesa so ujeta v mokrem snegu in nekaj nama jih je uspelo rešiti pred zlomom. veliko pa jih je že polomljenih. Na vrhu je bilo kar lepo mraz in hitro sva pobegnila v dolino. Zanimiv prizor v gozdu pa je, ko listje, ki ni še uspelo odpasti z dreves, prekrije sneg na tleh. Zopet umetnina narave.

Spodaj še ni snega.

Tukaj je sneg že na drevesih.

Tako izgleda reševanje dreves.

Antene v snegu.

Razgled v dolino.

Listje na snegu.

Čudovita krožna pot iz planine Blato do Mišelj vrha in nazaj.

Približevalo se je slabo vreme in včeraj sva izkoristila zadnji dan lepega vremena. Kar nekajkrat sem z vrhov Fužinskih planin občudoval izraziti vrh pred Triglavom. Mišelj vrh, s svojo mogočno pojavo kar vabi, da ga osvojimo. Odločila sva se, da narediva krožno pot, ki pa je zaradi izrazitih vzponov in spustov predstavljala kar lep pohodni zalogaj. Štartala sva na planini Blato in se najprej povzpela do planine V lazu. Sonce naju je že obsijalo in rumeni macesni so se lepo svetlikali. Na planini sva kratek čas občudovala podobo iz rezglednic, nato pa nadaljevala proti Lazovškem prevalu. Na mestu kjer se odpre pogled na Mišeljski preval sva se odpočila in rahko okrepčala. Nadaljevala sva do Mišeljskega prevala na nadmorski višini 1995 metrov. Tam se je ža prikazal najin cilj. Ampak pred tem sva se morala spustiti do Mišelj planine na višini 1650 metrov. Še predenj pridemo do Mišelj planine pa na izravnavi nemarkirana slabo vidna pot zavije levo. Razpotje označuje možic. Povzpela sva se nekaj serpentin in spregledala ponovni odcep levo ter nadaljevala desno. Kmalu sva prišla pod steno Mišelj vrha. Ob melišču sva zavila levo ter po brezpotju po približno pol ure hoje prišla na pot, ki zavije desno proti grebenu. Pot uradno ni markirana zato sledite možicom. Lahko pa jo ucvrete kar naravnost proti grebenu. Da sva hodila po resničnem brezpotju so dokazovali gamsi, ki so naju ves čas spremljali. Ob prihodu na greben se odpre pogled v Velsko dolino. Sledil je še vzpon po grebenu desno proti vrhu. Na grebenu je potrebno malo paziti na korak in kmalu sva bila na vrhu. Na vrhu pa taki razgledi in sonce, da sva v miru in tišini dolgo uživala in srkala energijo sonca. Ob 14:30 sva morala zapustiti vrh saj sva imela pred seboj še dolgo pot. Zopet sva se spustila na Mišelj planino ter se povzpela na Jezerski preval. Na prevalu sva srečala skupino mladih Američanov, ki so mislili, da se nahajajo na Hribaricah. Namenjeni so bili do Soke. Izvedela sva, da je Soka Soča in jim razložila, da so povsem zgrešili pot. Niso se kaj preveč sekirali. Poslovila sva se in odhitela naprej, saj nisva imela več veliko časa do mraka. Sledil je spust na planino Jezerce in naprej do planine Krstenice. Na poti se je pričarala čudovita kulisa z rumenimi macesni in sončnimi žarki, ki so pronicali skozi veje. Pravljica. Sledil je še spust na planino Blato in ker sva zopet zgrešila pot po gozdu, sva se bila primorana spuščati po gozdnem kolovozu, ki ga je razril “Mega Les”. To je nakašna gromozanska mašina, mešanec med traktorjem in buldožerjem, ki popolnoma razrije pot za namene transporta lesa v dolino. V trenutku, ko sva prišla nazaj do avta, sva bila pošteno utrujena saj je bilo za nama 9 ur in pol hoje. Bilo pa je tako lepo, da na utrujenost človek kar pozabi. No, na poti domov je Mojca v avtu vseeno od utrujenosti kar malce zadremala. Pošteno.

Čudovita planina V lazu.

Pot se vije naprej proti Lozovškem prevalu. V ospredju pa Debeli vrh.

Pogled na Mišeljki prelaz. Desno Prevalski Stog

V ozadju se že vidi Mišelj vrh. Bo pa potrebno še v dolino prej.

Spust proti Mišelj planini.

Pri vzponu se vidi vrh Škednjovca.

Vzpon proti vrhu. V ozadju čudoviti macesnovi gozdovi in Tosc.

Prijatelji gamsi na brezpotjih.

Blizu prihoda na greben. V ozadju vidimo Jezerski in Prevalski Stog ter Ograde.

Nadaljujemo desno proti vrhu. V ozadju vidimo Mišeljski konec. Pogled nazaj.

V ozadju Triglav. Res čudovita kulisa.

Pogled na Kanjavec desno.

Res lepo sta se videla tudi Jalovec in Mangrt.

Pogled na Voje v dolini.

Ja je treba dol nimamo kaj.

Čudoviti macesni in Jezerski stog.

Planina Krstenica

Krožna pot, ki pelje čez Škofjeloške in Polhograjske hribe do koče pod Blegošem. Vrnemo se čez Škofjo Loko nazaj v Ljubjano.

Napovedan lep dan in že letim v gore. Mojco je napadel nadležen prehlad in žal ni mogla z mano. Tokrat grem s kolesom, da malo odpočijem svoje artritične palce na nogah. Na prejšnjem kolesarskem izletu sva opazovala Blegoš v daljavi in ugotavljala, da je precej daleč. Pa še Poljanska dolina je vmes. Danes pa sem se odločil, da se odpravim kar tja. Okoli enajstih sem zajahal mojo rdečo raketo in odkolesaril po klasični poti v Polhov Gradec. Nato sem se po dolini potoka Velika Božna povzpel do mesta kjer sva prejšnjič opazovala Blegoš. Sledil je spust v Poljane. Od tam naprej pa se je zopet začelo vzpenjanje. Najprej do vasi Volča in naprej po široki cesti do vasi Javorje. Tam sem zavil levo in se po strmem klancu povzpel do Žetine. Bilo je res vroče in kmalu mi je zmanjkalo pijače. Na srečo sem se pripeljal mimo gorskega potočka in napolnil sem si bidon ter se pošteno napil. Nadaljeval sem pot po kolovozu. Na križišču pod Blegošem sem se usmeril proti koči. Kmalu sem ugotovil, da je koča na zahodni strani Blegoša kar pomeni, da se bom moral peljati skoraj okoli Blegoša. Kolovoz se kar ni nehal in kakšen kilometer prek kočo sem prvič malo bolj močno začutil bolečino v zunanjem delu kolena. Do koče je bilo potrebno še pošteno garati. V trenutku, ko sem stopil s kolesa pred kočo pa me je v zunanjem delu kolena tako močno uščipnilo, da sem se skoraj sesedel. Takoj sem vedel, da me danes čaka še zanimivo nadaljevanje. To so bili namreč klasični znaki za “Iliotibial band syndrome” ali Sindrom ilotibialnega trakta. Upam samo, da se ne misli še kaj razvijati naprej. V naslednjih dneh se moram resno lotiti sanacije z raztegovanjem in vajami za moč. Pred kočo sem malo posedel, pojedel presto in popil Radler in že sem šibal nazaj. Čakala me je namreč še dolga pot nazaj v Ljubljano. Števec se je pri koči ustavil pri 54 km. Pri spustu nisem imel težav. V trenutku, ko sem pripeljal do prvega klanca pa se mi je zopet oglasil Ilotibialni trakt in le s težavo sem zvozil klance. Ma ne s težavo! Z veliko muko. Sledil je dolg spust v Škofjo Loko in zopet sem imel nekaj časa mir. Na poti sem nabral še marele za večerjo in že sem bil v Loki. Od tu me je čakalo še nadaljevanje mukotrpne vožnje do Ljubljane. Po ravnini je bilo lažje in pogruntal sem, če sprednji del stopala držim bolj navzdol mi bolečina malo popusti. V glavnem pa je delala desna noga, ki se je danes res nadelala. Kmalu sem bil v Ljubljani in ni mi bilo več treba prenašati bolečine. Števec se je ustavil na 107 km, višinskih je bilo pa ogromno. Bom videl kako se bo razvijalo naprej.

Čudovite barve na poti.

Kolo počiva na trati.

Spomin na naše Borce v Poljanah nad Škofjo Loko.

Živalska kosilnica. Na desni strani so že pokosili.

Smer Žetina in koča pod Blegošem.

200 metrov pod vrhom Blegoša. Uživam na klopci na soncu. Ilotibialni trakt pa kljuva.

Pogled na Julijce in Triglav v sredini.

Jesenski odtenki v gozdu. Zadaj Ratitovec.