Arhiv za ‘pohodi’

Iz Polja v Poljane nad Škofjo Loko čez Polhograjske dolomite in Škofjeloško hribovje

Avgust 20, 2017 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, pohodi

Kako iz štiridnevnega pohoda nastane enodnevni pohod dolg 49 km s 1350 metrov vzpona.

Pasja ravan z vremenskim radarjem. Tu je konec Polhograjskih dolomitov. Od tu je šlo samo še navzdol. 🙂

Prejšnji teden me je Jure vprašal ali bi mu posodil nekaj opreme za pohod v Kranjsko Goro. Pomislim sem, da bi tudi jaz po dolgem času z veseljem hodil in ponudil sem se mu za družbo. Predlagal sem, da naredim načrt poti kjer bi čim manj hodila po cestah in čim več v naravi in hribih. Jure si je želel, da bi začela kar v Polju in pripešačila v Kranjsko Goro. Nad to idejo nisem bil navdušen saj sem vedel, da je iz Polja do vznožja Polhograjskih Dolomitiv kar dolga. Jure je vztrajal pri tej ideji. Ker je bolj trmaste narave sva se zmenila, da v sredo ob 6:00 zjutraj odrineva iz Polja. Čeprav z oblačili in opremo nisva pretiravala, sta bila nahrbtnika vseeno kar težka. Iz pohodov v preteklosti vem, da je nahrbtnik iz kilometra v kilometer težji. Jutro je bilo vročče in že v Fužinah sva lahko opazovala nizko Ljubljanico, ki jo je letošnja suša precej izsušila. Ob klepetu sva nadaljevala proti centru in se ustavila pri Prešernovem spomeniku. Mimo je prikolesaril Mazi in na hitro smo izmenjali nekaj besed o najinem podvigu. Malce začuden se je odpeljal v službo, midva pa sva nadaljevala proti Večni poti. Ustavila sva se še na kavici v Baziliki in nadlajevala pot proti Podutiku. V Podutiku sva ugotovila, da sva že lačna in žejna in zavila sva v trgovino. Na končni postaji avtobusa številka 5 sva pomalicala in se malo odpočila. Za nama je bilo že 17 kilometrov hoje. Prava hoja navkreber pa se je šele začela. Odkorakala sva po cesti in se začenjala vzpenjati na Toško čelo. Postajalo je vse bolj vroče in jasno je bilo, da je pred nama precej vroč dan. Na srečo sva večino časa hodila v senci gozda, ki naju je varoval pred močnim soncem. Počasi sva prišla na Topol kjer pa je Jure zagledal tablo za gostilno. Po tem, ko sva pregledala meni se je Jure odločil za govejo juhico jaz pa sem pojedel štrudel. Malo sva še posedela, a v daljavi se je prikazoval Tošč, najin naslednji cilj. Nadaljevala sva s hojo in kmalu sva mimo Grmade prišla do turistične kmetije Gonte. Od tam sva se povzpela na Tošča in za nama je bilo že 30 km hoje. Dolgotrajna hoja pa je že puščala posledice na najinih telesih. Sledil je spust do cerkvice Sveti Jedrt in nadaljevanje proti Pasji Ravni. Jure je začel ugotavljati, da je potrebno ves čas hoditi gor in dol in začel ga je zdelovati napor. Preden sva začela zadnji vzpon na Pasjo ravan je že preklopil v “auto pilot” opcijo. Zadnji strm vzpon na Pasjo Ravan pa nama je vzel kar nekaj moči. Na vrhu sem Juretu predlagal, da prenočiva nekje v okolškem gozdu. Nad idejo ni bil najbolj navdušen in začel je sanjariti o renstanem krompirju ter naravnem zrezku. Predlagal sem mu alternativo in sicer žemljo, suho sadje, oreščke in vse kar nama je ostalo v nahrbtnikih. Ni bilo veliko ampak dovolj, da bi nadomestila izgubljeno energijo in se odpočila. Misel na zrezek in krompir ga je gnala v dolino, čeprav sva bila že pošteno utrujena. Za nama je bilo že 40 km hoje in čakalo naju je še 700 metrov spusta. Na poti v dolino sem ves čas poslušal kako si bo privoščil zrezek in krompir. Bal sem se, da to morda le ne bo mogoče. Pa se pustiva presenetiti sem si rekel. Na poti navzdol mimo Bukovega vrha se je začelo oblačiti. Nekaj časa je kazalo, da se bo ulilo, a že čez pet minut se je spet malo razjasnilo. Hoja navzdol je postajala vse bolj težka in čutil sem kako bom vsekakor pridelal kakšen zanimiv žulj. Cesta v Poljane je kar trajala in ni ji bilko videti konca. Jure ni več veliko govoril. Po dolgem času sva srečala živo dušo. Jure je gospoda vprašal koliko je še do Poljan in ali je gostilna odprta. Možakar mu je razložil, da je do Poljan 15 minut, da je gostilna odprta do desetih in da je poleg trgovine še picerija. Jure je za kratek čas zažarel od navdušenja in misel o zrezku, krompirju in cedeviti je bila vse bližje realizaciji. Ob prihodu v Poljane sva najprej opazila, da bo začelo deževati. Potem pa so se začeli dodatni kruti udarci. Najprej sva prebrala, da je kuhinja v gostilni zaprta. Za picerijo se je izkazal lokalček, ki je ponujal zmrznjene pice. Jaz sem se odločil, da si rajši kupim nekaj kruha v pekarni, Jure pa se je razveselil pic. Končno sva prišla na teraso kjer je Jure lahko sezul superge in nogavice. Prišla je natakarica in upal sem, da bodo imeli pice. Trenutek, ko je Jure izvedel, da jim pic niso pripeljali pa vsekakor ni bil prijeten. Bil je precej razočaran. Med velikim razočaranjem pa je začelo tudi močno deževati. Vremenska napoved je govorila le o možnih nevihtah v popoldanskih urah. Zaradi take napovedi nisva vzela šotora ampak samo bivak vreče. Jure je po velikem razočaranju le prišel do kosov pice in hrenovke v štručki v pekarni. Sledila pa je streznitev v obliki ogromnega mehurjastega žulja na Juretovem mezincu. Žulj je bil res velik in prekril mu je tudi noht. Strinjala sva se, da bi bilo nadaljevanje s takim žuljem težko. Vsekakor sva prvi dan pretiravala z razdaljo, saj sva prehodila 49 km, in se povzpela za več kot 1350 metrov. Svoje pa so dodali tudi spusti. Ker je bila pot začrtana čez gore naju bi v naslednjih dneh čakalo še veliko podobnega terena in s takim žuljem bi bilo skoraj nemogoče hoditi. Jure je poklical brata Roka, ki je bil v kakšni uri skupaj s sinom Borom v Poljanah. Med tem, ko sva čakala Roka in Bora je ves čas lepo deževalo. Tudi iskanje suhega ležišča bi bilo v takih razmerah zelo zanimivo. Rok in Bor sta naju odpeljala k sebi domov kjer se je Jure končno lahko najedel pohanega piščanca. Pohod v Kranjsko Goro nama ni uspel, a za nama je res zanimiva izkušnja, ki se je bova spominjala do konca življenja. To pa je tisto kar šteje. Po tem, ko sem doma sezul superge pa sem moral tudi jaz predreti dva lepa žulja. No, nista pa se mogla primerjati z Juretovim.

Ljubljanica v Fužinah

Prešernov spomenik v Ljubljani, ki je že zjutraj polna turistov. Kako srečen sem, da ne živim več v centru.

Nadaljujeva pot čez center.

Sonce naju že greje.

Pogled na Tošča s terase gostilne Dobnikar na Topolu.

Lepa pot do Tošča.

Na Malem Tošču.

Pogled na Grmado.

Spust s Tošča med bukovim gozdom

Brez cerkvice ne gre 😉

Utrujenost se že kaže.

Lepi tereni za sprehode.

Košnja trave na strmih pobočjih poteka s posebnimi stroji.

Spet spust preden se začneva vzpenjati.

Še malo pa sva.

Tik pod vrhom.

Pogled na Bukov vrh in Blegoš v daljavi.

Pohod iz centra Ljubljane v Škofjo Loko. Vmes pa Polhograjski Dolomiti

Maj 27, 2013 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, pohodi

V ozadju greben od Tošča do Osolnika pod katerim pelje pot.

Zadnje čase je vreme res noro. Ne spomnim se, da bi toliko deževalo in da bi bilo tako mraz konec maja. Res sem se že naveličal dolgih tekov po mokrem in blatnem terenu. Superge so se mi že skoraj spremenile v kepo blata. Počutim se že kot pravi žabar, ko tečem po namočenih gozdovih kjer voda šprica na vse strani. Da ne omenjam, da z Mojco po prvomajskih počitnicah nisva imela možnosti za kakšne resne kolesarske ture. No, včeraj pa sva imela dovolj in sva se odpravila na dolg pohod. Ker zadnje čase kar precej trenirava za najino kolesarsko potovanje sva se odločila za malce daljšo varinto. Pohod sva začela kar na Trubarjevi 21 in končala v Podlubniku v Škofji Loki. Večinoma sva hodila po delu evropske pešpoti. Vedela sva, da naju čaka vsaj ena nevihta in veliko vode. In imela sva prav. Le kako sva vedela. Vreme je zdržalo tam nekje do Topola. Od Topola do Gont je rahlo deževalo in oblaki so se menjevali s soncem. Naslednjo pošiljko sva dobila kakšne pol ure pred Osolnikom, pa se je res močno ulilo. Na Osolniku je bilo pošteno mraz in hitro sva jo odkurila proti Škofji Loki. Za kakšno uro sva zopet lahko uživala na soncu. Preden sva se spustila v Puštal pa sva doživela novo nevihto in vse do Podlubnika naju je močil dež. Nič hudega. Bilo je res lepo. Rastlinstvo v naravi je popolnoma ponorelo in res je užitek občudovati vse možne odtenke zelene. Malo manj prijetne so gozdne in gorske poti kjer so tla povsem namočena in je res potrebno paziti na korak. Enkrat sem na travniku pošteno padel na rit in se lepo zaril v blato. Na koncu sva prijetno utrujena pomalicala drobnjakove štruklje, ki jih je pripravila Julka. Malo sva se zabavala še z Luko in Bojan naju je ob 19h odpeljal na avtobusno postajo. S polnim avtobusom študentov in študentk sva se odpeljala v Ljubljano. Za pot sva rabila 7 ur in 40 minut. Dolga je cca. 36 km, počivala pa nisva prav veliko. 🙂

PST v Kosezah. Daleč je še Škofja Loka.

Hmm kaj pa če se vključiva na avtocesto.

Stari peskokop v Podutiku.

Mojca hodi po drugem planetu.

Blato na poti. Povsod blato.

Gozdovi so res zeleni te dni.

Mojca je brcnila v steber in le ta se je takoj prelomil. 14 vijakov v nogi ni kar tako.

Pot, ki iz Topola pelje na Grmado.Sončni trenutki.

Tukaj pa so delali oglje. Nekaj ga je še ostalo.

Bliža se nevihta.

Naju že zaliva z vseh strani. Na srečo naju gozd ščiti.

Pot na Osolnik. Razjasnitve na obzorju.

Pogled na Storžič.

Čakala naju je blatna pot navzdol.

Končno sonce.

Na travniku. vrnil se je sonček.

Zopet dež. Mojca šiba v dolino, da jo komaj lovim.

Prihod v Puštal.

Luka v Durido majčki. Totalni frajer.

Klekov Kom, 1902 m in Oštrikovac, 2296 m

September 19, 2012 Avtor: admin Kategorija: Črna Gora, hribolazenje, pohodi

Vrh na meji med Bosno in Črno goro z odličnim pogledom na Maglić in Volujak.

Oštrikovac, 2296m

Po mirni noči ob jezeru sva vstala zgodaj in se odpravila na Oštrikovac. Najprej sva se po brezpotju povzpela na Klekov Kom, ki se nahaja tik nad jezerom. Na poti sva najprej srečala konje, ki so se v miru pasli na travnikih. Nato pa sva naletela na nasade borovnic in začela se je “trgatev”. Borovnice sva v naših planinah v letošnji sezoni kar pogrešala. Zaradi zmrzali jih namreč nikjer ni bilo. Po tem, ko sva se najedla borovnic sva se ob čudovitih nasadih rdečih rož povzpela na Klekov Kom. Od tu sva pot nadaljevala proti Oštrikovcu. Počasi sva se vzpenjala proti vrhu in uživala v lepih razgledih. Naletela sva tudi na maline in se jih pošteno najedla. Po kakšni uri in pol sva prišla na vrh Oštrikovca od koder se lahko vidi na vse strani neba. Po krajšem počitku sva se začela spuščati proti katunom in bila nagrajena z res čudovito okolico. Počasi sva se spustila proti jezeru po nemarkirani poti. Po tem, ko sva pojedla juhico in se lepo okrepčala sva pospravila šotor in čakal naju je še povratek do avta na Dragoš sedlu. Prijetno utrujena sva v popoldanskih urah prišla do avta. Sledil je obisk etno restavracije. V kolikor boste kdaj prebivali v hotelu Mladost v Tjentištu priporočam, da se na kosilo ali večerjo rajši odpeljete nekaj kilometrov naprej proti Foči, kjer sta ob cesti dva etno restorana, ki imata veliko boljšo hrano kot v hotelu. Kuhinja v hotelu je res porazna. Po tem, ko sva se pošteno najedla sva odšla v hotel kjer je sledil počitek in kovanje načrtov za naprej. Zvečer sem se lotil knjige Iztoka Tomazina: Pustolovščina v Tibetu-Smučanje z osemtisočaka. Iztoka lahko uvrstimo v skupino nekakšnih “super ljudi” kajti občutek imaš, da se je človek kloniral in da obstaja več Tomazinov. Nekje po nesreči v Begunjščici so se mi zaprle oči in pogreznil sem se v spanec.

Konji se paseje pod Komom.

Sveže borovnice

Borovnic sva se res razveselila.

Rože na poti

Na poti proti Klekovem Komu sva naletela na prelepe rože v magenta/roza odtenku, ki so rasle tik pod vrhom.

klekov kom

Še malo pa bom na vrhu Klekovega Koma.

prepad pod Oštrikovcem

Na poti proti Oštrikovcu se na desni odpre prepad.

Vrh Oštrikovac

Na vrhu Oštrikovca. razgled na vse strani je bil čudovit.

Pogled v dolino.

Rožice na poti in res lepa pot navzdol.

Počitek na livadi.

Počitek na čudoviti livadi. Za malico sva pojedla vsak pol jabolka.

Trnovačko jezero

Pogled na Trnovačko jezero pri spustu z Oštrikovca.

katuni

Sva že pri katunih.Še malo pa sva pri jezeru.