Spust iz Pasje Ravni poteka po gozdni peš poti, makedamu in asfaltu.

Kam se lahko skriješ, ko zopet grozi peklenska vročina in imaš doma v stanovanju že zjutraj 25 stopinj? Rešitev je kolo in obračanje pedal v senci gozda. Danes sva se z avtom odpeljala kakšen kilometer naprej od Polhovega Gradca. Od tam sva se z gorskimi kolesi odpravila na Pasjo Raven. Najprej sva kolesarila po asfaltni cesti po dolini potoka Božna. V krišišču pri majhni avtobusni postaji sva zavila desno in se po kolovozu odpeljala do Črnega vrha. Ker sva bila tako kot ponavadi malo pozna, je bilo ozračje že dodobra razgreto. Na srečo pa ni bilo soparno in v senci visokih dreves je bilo kar prijetno kolesariti.Po priključku na asfaltno cesto na Črnem vrhu sva zavila levo proti Pasji Ravni. Po asfaltni cesti sva se vzpela do križišča. Tam sva zavila desno na peš pot, ki pripelje na makedamsko cesto. Po cesti sva se povzpela do vrha Pasje Ravni. Še nekaj strmega kolovoza in že sva bila na vrhu pri vremenskem radarju. Spustila sva se po peš poti proti Bukovem vrhu. Skozi gozd je letelo in v trenutku sva bila na domačiji pod Bukovim vrhom. Sledil je še spust po makedamu čez travnike in kasneje po asfaltni cesti do vasi Hotovlja. V dolini sva ugotovila, da je precej bolj vroče in odpravila sva se v Poljane na radler. Pod kostanji sva spila tri radlerje in se vrnila v Hotovljo. Od tam sva se ob Sori odpeljala do dvorca Visoko in si zopet privoščila osvežilni napitek. Sledilo je še nekaj lenarjenja in kovanja načrtov. Kmalu je napočil čas za novi vzpon nazaj na Črni vrh mimo Valterskega vrha. Pot je zopet potekala po makedamu v gozdu, ki je omilil hudo vročino. Kmalu sva bila nazaj na Črnem Vrhu. Sledil je spust po asfaltni cesti do najine plaže ob potoku Božna kjer sva se pošteno ohladila. Ob prihodu domov sva se zopet znašla v savni in začel se je nov boj z vročino. Čudovit dan. Prekolesarila sva 48 kilometrov in se povzpela za 1155 metrov.

Vzpon na Črni vrh po žgočem soncu.

Priključila sva se na peš pot, ki pelje na Pasjo Raven.

In že šibava dol proti Bukovem vrhu.

Letiva čez pognojene travnike.

Zalagava na serpentincah.

Vzpon na Črni vrh skozi goz, ki naju je ščitil pred soncem.

Prihod na Črni Vrh.

Mojca pozira na vrhu.

Letiva v dolino. Mojco skoraj meče ven iz ovinka.

Ohladitev v potoku Božna.

Tudi glavo je bilo potrebno ohladiti.

Oddajnik na vrhu Pasje ravni.

Zadnje tri mesece sem bolj poredkoma tekel. Vzrok sta bila predvsem moja boleča palca na nogi, ki se nikakor nista hotela umiriti. Še posebno desni, bolj načet, mi je večkrat sporočil, da ne bo nič s kakšnimi daljšimi oziroma napoprnejšimi teki. No zadnje tri tedne pa sta se le malo umirila in lahko sem opravil spet nekaj solidnih tekov. Čeprav ne preveč dolgih pa vseeno s solidno višinsko razliko in poštenim tempom. Danes pa sem se odločil, da vseeno malo pojačam obremenitev in se odpravim tečt nekam kamor še nisem. Z avtom sem se odpeljal do vasi Hotavlja in parkiral ob majhnem parkirišču ob potoku. Na zemljevidu sem našel peš pot, ki naj se bi začela nekje okrog parkirišča. Nisem je našel in za pomoč sem prosil lokalce. Kot po dobri stari navadi so me poslali po cesti do Bukovega vrha. No, saj je vseeno sem si mislil. Samo da tečem. Za nagrado sem si prislužil kakšne 3 kilometre puhtečega asfalta in žgoče sonce nad glavo. Počasi, kot kakšna dizel lokomotiva sem rinil v klanec. Na srečo sem kmalu prišel v gozd kjer je bilo vsaj malo bolj sveže. Čez kakšen kilometer se je odprl pogled na cerkvico na Bukovem vrhu. Kmalu sem prišel iz gozda na pašnike, kjer je spet posalo vroče. Zalivalo me je povsod. V trenutko, ko sem pritekel na Bukov vrh sem imel hlače in majico že popolnoma premočene. Malo sem se razgledal naokoli, popil nekaj tekočine in se nadihal kisika.Spustil sem se nazaj čez travnik do domačije s kravjim zaporom in od tam nadaljeval na Pasjo Raven. Strmina ni popuščala vse do vrha. Ker sem malo ven iz teka po strmem terenu, me je pošteno zadihalo. Bil sem kar zadovoljen, ko so se prikazale nekakšne vojaške stare garaže kar je pomenilo, da sem na vrhu. Ob oddajniku sem se malo odpočil in se spustil nazaj v dolino. Na koncu ob avtu sem ožel majico iz katere je pošteno odtekel švic. Pretekel sem 15 km in 650 metrov vzpona. Po tekaški penziji zadnje mesece kar lep zalogaj.

Začetek v vasi Hotovja.

Na križišču zavijem levo proti Bukovem vrhu. Še vedno asfalt.

Odpira se pogled na Bukov vrh.

Tek pod oblaki.

Zapor in mučilnica za krave na Bukovem vrhu.

Lovim kisik na Bukovem vrhu.

V daljavi Pasja ravan.

Pri garažah na Pasji ravni.

Počitek na vrhu.

Osteoarthritis inštalacija.

Sonce sije a na srečo ne premočno. Vse skupaj je omilil še rahel vetrič.

Vročinski val, ki me je letos res dodobra zmatral je na srečo mimo. Čeprav je bilo peklensko vroče mi je uspelo narediti celo nekaj kolesarskih turc, odteči nekaj tekov in pohajkovati po okoliških hribčkih.Na hribčke sva z Mojco največkrat skočila po tem, ko sva se ohladila v potoku ali reki. Na koncu, ko se mi je že res mešalo od vročine pa je le-ta na srečo končno popustila. Danes pa sem odšel poravnati račune iz prejšnjega tedna, ko me je presenetila nevihta in sem v Šiški na ostrem ovinku zgrmel s kolesa. Imel sem srečo in sem se le udaril v mišico na riti, ki ni utrpela nič hujšega. Vreme je danes obetalo in od doma sem se zagnal proti Horjulu. Imel sem rahel veter v hrbet kar je pomenilo, da sem bil v Horjulu kot bi trenil. Nadaljeval sem do Vrzdenca kjer se začne vzpon proti Šentjoštu nad Horjulom. Vzpon ni strm vendar ravno prav dolg, da ga ne smeš vzeti zlahka. Noge so me ubogale, moči sem imel dovolj in v Šentjošt sem pribrcal še povsem spočit. Nadaljeval sem proti Vrhu Svetih Kraljev in kmalu prišel do levega odcepa od koder je še 3 km do vrha. Mimo pašnikov kjer se pasejo bodoči zrezki sem bil hitro na vrhu. Spustil sem se do koče kjer sem si privoščil res lepo ohlajen radler. Izpil sem ga na dušek in že sem šibal nazaj proti Smrečju. Ker se nisem hotel vračati po isti poti, sem zavil v drugo smer proti Rovtam. Malo gor, malo dol in čez Hlevni vrh (le zakaj se imenuje tako) sem hitro prispel v Rovte. Tik pred tablo, ki označuje kraj sem zavil levo in se spustil navzdol. Mislil sem, da bo cesta ves čas asfaltna, a sem se hudo zmotil. Moral sem nadaljevati po makedamu, ki se je vzpenjal proti Smrečju. Sledil je spust, ki sem ga moral zaradi mojih tenkih gumic odpeljati zelo previdno. Po tem pa divji spust po asfaltni cesti proti Vrhniki. V trenutku, ko sem prikolesaril v dolino mi je postalo jasno, da bom imel veter v prsa. Do Vrhnike in naprej do Borovnice je še nekako šlo. Od Borovnice naprej pa mi je pihalo točno v prsa in začel se je boj z vetrom. Vse do Črne vasi sem se moral pošteno truditi, da sem lahko po ravnem vozil 25-30 km/h. Od Črne vasi pa se je situacija izboljšala. V Ljubljano sem pripeljal prijetno utrujen. Za mano je bilo 96 km in 1019 metrov vzpona.

Začenja se klanec, ki kar nekaj časa ne popusti.

Ampak, ko pa stisneš ledeno mrzel radler pa res paše.

Mladi bikec. Na žalost so njegovi testisi priljubljena jed v gostilnah.

Spust po makedamu s specialko ni prijeten.