Na Vrh svetih Treh Kraljev iz Ljubljane.

Sonce sije a na srečo ne premočno. Vse skupaj je omilil še rahel vetrič.

Vročinski val, ki me je letos res dodobra zmatral je na srečo mimo. Čeprav je bilo peklensko vroče mi je uspelo narediti celo nekaj kolesarskih turc, odteči nekaj tekov in pohajkovati po okoliških hribčkih.Na hribčke sva z Mojco največkrat skočila po tem, ko sva se ohladila v potoku ali reki. Na koncu, ko se mi je že res mešalo od vročine pa je le-ta na srečo končno popustila. Danes pa sem odšel poravnati račune iz prejšnjega tedna, ko me je presenetila nevihta in sem v Šiški na ostrem ovinku zgrmel s kolesa. Imel sem srečo in sem se le udaril v mišico na riti, ki ni utrpela nič hujšega. Vreme je danes obetalo in od doma sem se zagnal proti Horjulu. Imel sem rahel veter v hrbet kar je pomenilo, da sem bil v Horjulu kot bi trenil. Nadaljeval sem do Vrzdenca kjer se začne vzpon proti Šentjoštu nad Horjulom. Vzpon ni strm vendar ravno prav dolg, da ga ne smeš vzeti zlahka. Noge so me ubogale, moči sem imel dovolj in v Šentjošt sem pribrcal še povsem spočit. Nadaljeval sem proti Vrhu Svetih Kraljev in kmalu prišel do levega odcepa od koder je še 3 km do vrha. Mimo pašnikov kjer se pasejo bodoči zrezki sem bil hitro na vrhu. Spustil sem se do koče kjer sem si privoščil res lepo ohlajen radler. Izpil sem ga na dušek in že sem šibal nazaj proti Smrečju. Ker se nisem hotel vračati po isti poti, sem zavil v drugo smer proti Rovtam. Malo gor, malo dol in čez Hlevni vrh (le zakaj se imenuje tako) sem hitro prispel v Rovte. Tik pred tablo, ki označuje kraj sem zavil levo in se spustil navzdol. Mislil sem, da bo cesta ves čas asfaltna, a sem se hudo zmotil. Moral sem nadaljevati po makedamu, ki se je vzpenjal proti Smrečju. Sledil je spust, ki sem ga moral zaradi mojih tenkih gumic odpeljati zelo previdno. Po tem pa divji spust po asfaltni cesti proti Vrhniki. V trenutku, ko sem prikolesaril v dolino mi je postalo jasno, da bom imel veter v prsa. Do Vrhnike in naprej do Borovnice je še nekako šlo. Od Borovnice naprej pa mi je pihalo točno v prsa in začel se je boj z vetrom. Vse do Črne vasi sem se moral pošteno truditi, da sem lahko po ravnem vozil 25-30 km/h. Od Črne vasi pa se je situacija izboljšala. V Ljubljano sem pripeljal prijetno utrujen. Za mano je bilo 96 km in 1019 metrov vzpona.

Začenja se klanec, ki kar nekaj časa ne popusti.

Ampak, ko pa stisneš ledeno mrzel radler pa res paše.

Mladi bikec. Na žalost so njegovi testisi priljubljena jed v gostilnah.

Spust po makedamu s specialko ni prijeten.