Po skoraj tritedenskem premoru spet v hribe. Tokrat sva z Marjanom osvojila Veliki vrh v Kamniško – Savinjskih Alpah na Dleskovški planoti. Dleskovška planota te navduši takoj, ko jo obiščeš. Labirint dolinic, hribčkov in malo višjih vrhov poskrbi, da lahko ves dan uživaš v lepotah narave. Midva včeraj nisva imela niti minute sonca a sva vseeno uživala v popolni zimski idili. Avto sva pustila na križišču pred kmetijo Planinšek in se po cesti povzpela proti planini Podvežak. Na začetku sva srečala nekaj turnih smučarjev, ki so zatrjevali, da je pot do Velikega vrha sigurno popolnoma shojena in da lahko pričakujeva “avtocesto”. No malce skeptično sva se poslovila in odkorakala naprej. Na planini Podvežak je že bilo jasno, da do vrha ne bo vodila nobena avtocesta in da je tu zadnje čase hodilo bolj malo ljudi. Nadaljevala sva po snegu, ki pa žal ni držal teže in se je zato, na nekaterih mestih pošteno vdiral. Na razpotju za Korošico sva videla, da so pred nama hodili štirje, ki so se odpravili proti Korošici. Kasneje so obrnili zaradi težavnih mest z napihanim snegom. Nadaljevala sva desno proti Velikemu vrhu. Kmalu sva uvidela, da bova morala popolnoma na novo utreti pot po kateri zadnje čase še nihče ni hodil. Ker nisva poznala točne poti na vrh sva ubrala svojo, ki pa sva jo dokaj uspešno zadela (pomagal nama je vsekakor zemljevid). Proti vrhu nisva krenila desno ampak direktno proti vrhu, da sva se izognila globokemu snegu. Potrebno je bilo malo “poplezati” po skali in ruševju kar pa sva uspešno opravila. Snežna podlaga se je zelo spreminjala, kajti veter je nekje spihal sneg in spet drugje nanosil suh sneg, ki se je globoko vdiral. Proti vrhu so za najino varnost poskrbele dereze in cepin. Na žalost pa se je v času najinega vzpona vrh ovil v meglo in, ko sva prišla na hrbet  je radij vidljivosti znašal le še dobrih 10 metrov. Poleg megle pa je tudi zoprno pihalo. Za kupom skal sva se malo okrepčala in hitro  spustila (na Marjanovo veselje tokrat po desni strani, po poti)  v dolino. Sledil je še naporen spust (pri vsakem koraku je bilo potrebno loviti ravnotežje) do avta in prijetno utrujena sva se odpeljala domov. Celotna tura je trajala 7 ur in 15 minut. Kjub sivini, megli, mrazu in vetru pa je Dleskovška planota zopet navdušila. Še se vidimo.

[Show slideshow]

Sončen dan in čas za pošteno trening turo v gorah. Z Marjanom sva se odpravila na Grintovec. Gora je legendarna, kajti iz balkona naše bivše hiše v Polju in ulice sem ga lahko opazoval vso svojo mladost. Deloval je mogočno. Prvič sem ga obiskal, ko sem imel 14 let. To je bil nepozaben izlet po vršacih Kamniških alp s svojim vodnikom pri tabornikih – Alešom Ferencem in Matjažem. Ena najbolj zanimivih stvari na tem izletu se mi je pripetila na Kokrškem sedlu kjer smo prespali. Zgodaj zjutraj smo krenili na pot in v naglici ter temi sem si nadel gojzarje ter odšel na pot. Ves čas na poti mi je bilo nekaj nenavadnega na teh gojzarjih, vendar nisem vedel  kaj točno. No, drugi dan pa mi je kapnilo. Obul sem gojzarje, ki niso moje. Model gojzarjev enak, le šivi so bili drugačne barve. Na srečo sva imela z možakarjem enako številko noge in samo upam lahko, da je on obul moje. Toliko o dogodkih v mladosti. Sicer pa so bili to časi, ko je bilo na razpolago le nekaj modelov planinskih gojzarjev in kaj hitro je lahko prišlo do zamenjave.

Trenutek utrujenosti, ki ga je ujel Aleš Ferenc leta 1989. Nekje na poti na Grintovec. Lahko vidite moje oziroma od nekoga pač, Adidas planinske čevlje. Pa stari kje je že to!!!!

Danes sva s hojo začela že ob 7:05 in prišla na vrh tri ure kasneje. Pot je bila v spodnjem delu do melišča poledenela. Na strehi Grintovca pa je bil sneg zaradi visokih temperatur mehak in ni bilo kakšne hude nevarnosti zdrsa. Kljub temu sva v polni “bojni” opremi opravila vzpon in zopet malo potrenirala hojo z derezami in cepinom. Na vrhu sva srečala slovensko reprezentanco v turnem smučanju. Nazaj grede sva se ustavila na Spodnjih Jamah in se sončila na soncu, ki je danes resnično pripekalo. Od Kokrškega sedla navzdol pa je bila kar prijetna “smučarija” na gojzarjih.Ob 13:30 sva bila že pri avtu.  Premagala sva 1.668m višinske razlike in se zadovoljno odpeljala domov. To je bil moj peti obisk gore. Grintovec, še se vidiva.

[Show slideshow]

Iz Jezerskega na Ledinski vrh, vmes pa ups Žrelo!!!

Včeraj sva se z Marjanom odpravila na Ledinski vrh. V Habjanovem vodniku Zimski vzponi v Slovenskih gorah sem prebral, da je edini težavni del poti Žrelo. No, Žrelo bova pa že premagala in sva šla. Iz Ravenske Kočne sva se po Slovenski poti povzpela pod steno. Tu sva malce pokramljala z alpinisti, ki so se odpravljali plezati slovito Teranovo smer. Pripravila sva dereze, cepin, si nadela čelado in piči po Žrelu navzgor. Na začetku je naklonina zmerna in vzpenjanje se odvija normalno. V zožanem delu pa se Žrelo malce postavi pokonci in za hribolazce, ki niso vajeni plezanja po strminah postane vzpon zelo zanimiv. Snega je bilo za moj okus malo premalo, da bi lahko čisto brez težav zabadala dereze in na nekaterih delih so se kazale skale ter kamni. Vseeno sva brez težav in s pomočjo jeklenica prispela do izhoda grapice in se oddahnila. Za nama je bila prava zimska avantura, ki je zazanamovala današnji izlet. “Kje pa bova šla dol, je vprašal Marjan”? Pojasnil sem mu, da je to žal edini izhod za nazaj in da se bova morala spustiti po Žrelu tudi nazaj.”Ne razmišljaj zdaj o tem, najprej morava osvojiti vrh” sem mu rekel in že sva nadaljevala proti koči na Ledinah. Naprej od koče na Ledinah sta se isti dan žal odpravila le še dva možakarja, ki pa sta zavila pod vznožje Kranjske Rinke in nadaljevala po grapi proti vrhu. Kasneje sem izvedel, da sta se obrnila ker razmere niso dopuščale vzpona. Do vrha sva tako gazila po snegu, ki žal ni zdržal teže človeka in se je razen na spihanih delih kar globoko vdiral. Od Savinjskega sedla naprej je bilo lažje. Na vrhu sva imela celo sonce in sva se za kratek čas (Marjan ni želel dolgo ostati na majhnem prostoru) malo posončila. Sestopila sva nazaj do sedla in se odpočila ter malo okrepčala. Vrnila sva se ekspresno do koče kjer sva srečala dva alpinista. Vračala sta se iz Teranove smeri in po Žrelu navzdol. Pri spustu po Žrelu sva jih ujela vendar sta se spustila tako hitro, da sploh nisva mogla dobro analizirati spusta. Nič, Marjan nimava kaj greva. Najprej sem se spustil jaz in na poti navzdol, s pogledom navzgor bodril Marjana. Tisti dan sva bila vsekakor najpočasnejša osebka, ki sta se spuščala po Žrelu. Imela sva pač svoj tempo in varno sva se spustila do vstopa. Bilo bi super, če bi imela dva cepina. Na izstopu sva ponosno opazovala svoj podvig in se vsa zadovoljna še dolgo smejala. Za oba je bil to kar velik podvig, saj nisva vajena takih vzponov. Še posebaj se je izkazal Marjan, ki mu strmina sploh ne ugaja in se je junaško spustil gor in dol (: Za sebe lahko rečem, da bi se v prihodnosti z veseljem lotil še kakšne lažje grape. Skratka, bil je super in malo z adrenalinom začinjen dan v gorah.

[Show slideshow]