Archive za Marec, 2015

Iz Ljubljane na Zasavsko goro in nazaj.

Marec 29, 2015 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Na vrhu Zasavske gore.

Že med tednom sem šel v izvidnico in se s črnim vrancem odpeljal do Moravč in prečesal malo okoliške griče. Povzpel sem se na Vače in se skozi Kresnice ter Jevnico vrnil domov. Danes pa sva z Mojco izbrala podobno smer. Cilj je bil tokrat malo dlje na vrhu Zasavske gore. V lepem sončnem vremenu sva odkolesarila iz Polja. Takoj naju je pozdravil svež severni veter, ki naju je spremljal vse do vrha Zasavske gore. Najprej sva se morala po kar prometnih cestah pripeljeti do Moravč. Veliko ljudi je na ta lep in sončen dan izkoristilo za sprehod svojih avtomobilov. Še najraje v bližnje gostilne, ki so kar pokale po šivih. Midva sva se jim izognila in nadaljevala pot proti najinem cilju. Ob potoku z zelo zanimivim imenom Drtijščica sva najprej prispela v Kandrše in nato v Vidrgo. Tu pa sva zavila desno in se začenjala vzpenjati proti vrhu Zasavske gore. Vzpon je bil sicer strm, a ne preveč dolg, in kmalu sva stala na vrhu ob cerkvici. Odprl se nama je čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, Čemšeniško planino in ostale vzpetine in doline. Spustila sva se do koče in se na sončku okrepčala z radlerjem in mufinom, ki sta jih spekla Ivo in Tatjana Hribar iz Vidrge. Mojca jih je zjutraj kupila na trgu, potem pa sta se mufina s kolesom vrnila nazaj v Vidrgo. Kot vse ekološke dobrote iz Pecivo Hribar sta bila tudi mufina odlična. Hitro sta nama povrnila moči. Bilo pa je kar sveže, in ker nisva imela dodatnih oblačil, sva morala kmalu nazaj v dolino. Spustila sva se na južno stran. Spust je najprej potekal po soncu, kasneje pa sva zavila v ozko dolino ob Savskem potoku. Dolina je v senci in kmalu sem začel šklepetati z zobmi. Hitro sva prispela v Savo in zavila desno proti Litiji. Na srečo je nadaljevanje potekalo po soncu. Sledila je še poznana trasa ob levi strani Save iz Litije do Polja. Za nama je bil lep krog, ki znaša približno 90 km in 1000 metrov vzpona.

Ko sije sonček je res prijetno kolesariti.

Že sva pri potoku z nenavadnim imenom Drtijščica.

Tukaj pa se začne vzpon.

Mojca pritiska v klanec.

Sva že tik pod vrhom. Pogled na cerkev.

Na vrhu je res lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki jih je ravno prejšnji dan zasnežilo.

Spustila sva se še do planinskega doma.

Del poti nazaj naju je spremljal tudi tovorni vlak.

Ogledala sva si tudi naraslo Savo.

Koroška Rinka čez Turski žleb.

Marec 20, 2015 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Kranjska in Koroška rinka.

Sezona turnega smučanja se počasi bliža koncu. V četrtek pa so me presenetile fotografije iz Turskega žleba in Okrešlja. Videti je bilo kot, da v tistih koncih vlada prava zima. Hitro pokličem Marjana in že sva zmenjena za turo. Danes zgodaj zjutraj že letiva po dolgi in ovinkasti cesti v Logarsko dolino. Med vožnjo po Savinjskih koncih ne vidiva prav veliko snega in oba razmišljava ali je smučar, ki je objavil fotografije morda malo poguljufal z lanskimi fotografijami. Dvomov je konec, ko se pripeljeva do parkirišča. Sledila je montaža vseh pripomočkov in že sva špancirala proti Okrešlju. Jaz na smučkah, Marjan pa peš. Odprejo se pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe in na njih presenetljivo veliko snega. Kmalu sem moral smuči natakniti na nahrbtnik, kajti morala sva se dvigniti nad slap Rinka. Kmalu po izviru Savinje zopet stopim na smuči in počasi nadaljujeva proti Okrešlju. Snega je vse več in samo smeji se mi, ko pomislim kako dobra smuka me čaka. Ravnine je kmalu konec. Sonce naju že lepo ogreje in kmalu sva pri vstopu v žleb. Za nama sva naštela še 5 planincev. Med vzponom me je moj težki nahrbtnik z vso lavinsko opremo, smučmi, pijačo in ostalimi elektronskimi pripomočki močno pritiskal navzdol v dolino. V zmernem tempu sva nadaljevala proti vrhu in kmalu sva bila na soncu. Žleb je poln snega, ki je trd. Nikjer ni nič ledu. Ob hoji navzgor sem se že veselil kako kvalitetna smuka me čaka na poti navzdol. Nadaljujeva proti kažipotom in nekaj časa lahko spet hodim s mučmi. Pod Koroško Rinko pa sneg postane težak in moker in smuči si zopet nataknem na nahrbtnik. Sledi še zadnjih 200 višinskih metrov vzpona proti vrhu. Marjan vodi vzpon in mi pomaga pri stopinjah v strmini. Na vrhu naju obsije močno sonce in kar dolgo časa uživava v razgledih in miru. Sledil je spust, ki je bil zaradi mokrega in težkega snega malce zoprn. Zavil sem desno na flanko pod Kransjko Rinko kjer so bile zaradi sence malo boljše razmere. Naenkrat pa so se pred menoj prikazale skale zaradi katerih je bil potreben manjši obvoz. Sledila je prijetna smuka po putrčku nazaj do vstopa v Turski žleb. Sedaj pa še poslastica, sem si rekel. Res je bil užitek smučati po trdi podlagi v žlebu. Tudi na izhodišču je bil sneg trd in prav fantastičen za vijuganje. No, ko pa so bile noge že malo zmatrane pa je prišel tudi južni sneg, ki je vse skupaj malo otežil. vendar še vedno v mejah normale. Pri GRS koči sem na sončku počakal Marjana. Skupaj sva se spustila do izvira Savinje kjer sem izvedel še mali premet in padel v potok. Smuči so zopet romale na hrbet in sledil je spust do Rinke. Tam pa zopet na smuči, in najprej po stezi, nato pa po cesti do avta. Ustavila sva se še v Lučah kjer sva nadoknadila izgubljeno tekočino. Oba sva se strinjala, da sva ujela prekrasen dan in za to zimo res dobre razmere.

Še malo pa bova vstopila v žleb.

Marjan lovi meglice.

Švicam kot konj pod Koroško Rinko.

Pogled na Kranjsko Rinko in Skuto.

Ja midva pa lepo uživava.

Pogled navzdol.

Vijuganje po putru.

Vstop v Turski žleb. Gremo.

Spust po žlebu.

Pogled na Ojstrico.

Na zdravje.

Na Rakitno in Orle s kolesom.

Marec 14, 2015 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Otvoritev kolesarske sezone 2015

Na Rakitni je bilo precej sveže.

Letošnjo zimo pa mi res primanjkuje časa za resno ukvarjanje s športom. Toliko dela in malo časa pa res še nikoli. Posledično trpijo moje športne avanture. Smučanje sem popolnoma zanemaril. Nikakor ne nejdem prave družbe in časa.V gorah sem bil res malo in tudi tekel sem bolj za vzorec. Večinoma tukaj po Rožniku in Orlah, za kakšne bolj resne teke pa mi je zmanjkalo časa in energije. Upam, da se bo to v naslednjih mesecih kaj spremenilo. Zaradi izgube mišične mase in težav v hrbtu sem se ponovno vpisal na fitnes kjer sedaj vsaj 2x na teden zopet vzpostavljam mišično ravnovesje. Odločil pa sem se tudi, da pa bom zopet malo več kolesaril. V ponedelejek sem domov prinesel mojega črnega vranca in rabil sem skoraj en teden, da sem se le vsedel nanj. Včeraj smo nazdravili in malo zalili Juretov vstop v štirideseto leto. Danes pa sem si rekel, da moram na kolo pa če se zgodi ne vem kaj. Res sem bil željan poganjanja in komaj sem čakal. Ob odhodu nisem točno vedel kako naj se oblečem. V zadnje žepe na jopici sem si natlačil rokavice, trak za okrog glave in za vsak slučaj tudi podkapo. Pod kolesarsko jopico sem oblekel športno švic majico s kratkimi rokavi, čez njo pa se majico z dolgimi rokavi. Zajahal sem črnega vranca in že sva brzela v smeri Rakitne. Najprej sem se moral prebiti skozi center nato pa po ravni cesti čez črno Vas do Podpeči. Cesta je v tako klavrnem stanju, da me je takoj na začetku pošteno pretreslo. Kmalu sem zavil levo v klanec in se začel vzpenjati proti Rakitni. Noge še nimajo prave kolesarske kilometrine in takoj so me opozorile naj malo zmanjšam tempo. Sonce je sijalo in s pridobivanjem višine je postajalo hladneje. Na vrhu je bilo že kar lepo sveže in tudi nekaj snega še vedno leži ob cesti. Spustil sem se še do jezera kjer pa je bilo res sveže. Nisem se dolgo zadrževal kajti sonce je izginilo za oblakom. Še dobro, da sem vzel rokavice in trak za okoli glave. Bilo je sveže a ne tako sveže, da bi me zeblo. Letelo je v dolino in kot bi trenil sem bil zopet nazaj v Podpeči. Tu pa me je malo blokiral veter, ki mi je pihal v prsa. Čez Barje sem se vrnil nazaj do Ljubljane in si zaželel še manjši vzpon. Skočil sem še na Orle in se sputil v Podmolnik. Sledila je še pot domov, ki pa je ob vetru v hrbet minila hitro. Za prvo turo sem kar zadovoljen. S treningom pa bodo v prihodnosti prišle še kakšne bolj drzne in zanimive. Prevozil sem 69 kilometrov in se povzpel 860 metrov.

Pri vzponu sem imel kar sončno vreme.

No, tukaj pa je že kar nekaj snega.

Moj črni vranec pozira.

Pogled na jezero.

Ni ravno vroče.

Lep pogled na oblake.

Letimo dol.