Na Rakitno in Orle s kolesom.

Marec 14, 2015 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Otvoritev kolesarske sezone 2015

Na Rakitni je bilo precej sveže.

Letošnjo zimo pa mi res primanjkuje časa za resno ukvarjanje s športom. Toliko dela in malo časa pa res še nikoli. Posledično trpijo moje športne avanture. Smučanje sem popolnoma zanemaril. Nikakor ne nejdem prave družbe in časa.V gorah sem bil res malo in tudi tekel sem bolj za vzorec. Večinoma tukaj po Rožniku in Orlah, za kakšne bolj resne teke pa mi je zmanjkalo časa in energije. Upam, da se bo to v naslednjih mesecih kaj spremenilo. Zaradi izgube mišične mase in težav v hrbtu sem se ponovno vpisal na fitnes kjer sedaj vsaj 2x na teden zopet vzpostavljam mišično ravnovesje. Odločil pa sem se tudi, da pa bom zopet malo več kolesaril. V ponedelejek sem domov prinesel mojega črnega vranca in rabil sem skoraj en teden, da sem se le vsedel nanj. Včeraj smo nazdravili in malo zalili Juretov vstop v štirideseto leto. Danes pa sem si rekel, da moram na kolo pa če se zgodi ne vem kaj. Res sem bil željan poganjanja in komaj sem čakal. Ob odhodu nisem točno vedel kako naj se oblečem. V zadnje žepe na jopici sem si natlačil rokavice, trak za okrog glave in za vsak slučaj tudi podkapo. Pod kolesarsko jopico sem oblekel športno švic majico s kratkimi rokavi, čez njo pa se majico z dolgimi rokavi. Zajahal sem črnega vranca in že sva brzela v smeri Rakitne. Najprej sem se moral prebiti skozi center nato pa po ravni cesti čez črno Vas do Podpeči. Cesta je v tako klavrnem stanju, da me je takoj na začetku pošteno pretreslo. Kmalu sem zavil levo v klanec in se začel vzpenjati proti Rakitni. Noge še nimajo prave kolesarske kilometrine in takoj so me opozorile naj malo zmanjšam tempo. Sonce je sijalo in s pridobivanjem višine je postajalo hladneje. Na vrhu je bilo že kar lepo sveže in tudi nekaj snega še vedno leži ob cesti. Spustil sem se še do jezera kjer pa je bilo res sveže. Nisem se dolgo zadrževal kajti sonce je izginilo za oblakom. Še dobro, da sem vzel rokavice in trak za okoli glave. Bilo je sveže a ne tako sveže, da bi me zeblo. Letelo je v dolino in kot bi trenil sem bil zopet nazaj v Podpeči. Tu pa me je malo blokiral veter, ki mi je pihal v prsa. Čez Barje sem se vrnil nazaj do Ljubljane in si zaželel še manjši vzpon. Skočil sem še na Orle in se sputil v Podmolnik. Sledila je še pot domov, ki pa je ob vetru v hrbet minila hitro. Za prvo turo sem kar zadovoljen. S treningom pa bodo v prihodnosti prišle še kakšne bolj drzne in zanimive. Prevozil sem 69 kilometrov in se povzpel 860 metrov.

Pri vzponu sem imel kar sončno vreme.

No, tukaj pa je že kar nekaj snega.

Moj črni vranec pozira.

Pogled na jezero.

Ni ravno vroče.

Lep pogled na oblake.

Letimo dol.

Komentiraj