Archive za September, 2014

Iz Polja s kolesom na Kum.

September 30, 2014 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Vrh Kuma.

Je možno, da še nisem bil na Kumu? Je možno. Danes sem okoli 13h iz Polja z mojim novim črnim vrancem odbrzel na Kum. Najprej sem se odpeljal do Zaloga, zavil v Besnico in se povzpel na Trebeljevo. Vreme me je zopet razvajalo in zdelo se mi je, da je pred mano zopet lep dan. Že sem brzel v dolino z vetrom v laseh in z nasmeškom na ustih. Na kolo se še malo navajam, in že sedaj moram reči, da karbon res odlično pobira luknje. V trenutku, ko se zgodi tresljaj se le-ta nekako izgubi preden pride do telesa. Vsekakor dobrodošla lastnost, ko si na kolesu 6 ur. Šibam mimo Šmartnega pri Litiji že tretjič v petih dneh in nadaljujem po glavni cesti ob Savi do zloglasne tovarne Lefarge. Cementarna Lafarge je znana po tem, kako je hotela nategniti okoliške prebivalce in jim zaradi profita hotela vsiliti še več svinjarije. Na srečo so se uprli aktivisti kot je Uroš Macerl in somišljeniki ter vsaj malo zaustaviti lakomni pohod teh pobebljenih kravatarjev. Bravo Uroš. Vožnja po zelo prometni cesti je trajala 16 km in ni bila prav nič prijetna, zaradi nekaterih voznikov, ki z veliko hitrostjo pridrvijo mimo tebe. No, prehitevali pa so me tudi vlačilci in druga tovorna vozila. Nekako preživim avtomobilsko obleganje in v križišču zavijem desno kjer se začne vzpon na Kum. Cesta je precej strma in pravšnja za “pumpanje” nog. Ravnine, kjer bi jih lahko odpočil praktično ni. Po nekaj kilometrih vzpona me malo načne, ampak rečem si, da s kolesa ne stopim dokler nisem na vrhu. Zadnje 3 kilometre pred vrhom se asfalt spremeni v makedam in vožnja z ozkimi gumami postane kar malo naporna. Kljub strmini in makedamu sem prišel uspešno na vrh. V družbi dveh kozic, ki sem jih malo nahranil z mandelnji se nastavljam soncu, spijem kavico, nadomestim porabljeno tekočino ter nekaj pomalicam. V trenutku, ko pogledam na uro ugotovim, da je že pozna in odbrzim v dolino. Čaka me še 60 km poti nazaj. Na spustu cvilijo zavore saj je strmina huda jaz pa ne vem kaj me čaka za ovinkom. Zopet sem moral nekaj kilometrov voziti po glavni cesti, a sem tokrat zavil desno čez most v Savo. Od tam sem po levem bregu Save nadaljeval do Litije. Od Litije pa že po stari in poznani poti do Kresnic in naprej v Jevnico, Zalog in na koncu Polje. V Polju me Julči pričaka s krožnikom odlične fižolove juhe, pri Nini pa odbijem enega kozoroga. Za mano je 123 kilometrov in 1615 metrov vzpona. Vsekakor tura za dobro pripravljene. Na kolesu sem sedel okrog 5 ur in dvajset minut.

Motam črnega vranca. JUHUHU!!!

Križišče kjer cesta zavije gor proti Kumu. Smrdljive tovarne v ozadju ne bom sploh omenjal.

Dom na Kumu je ob ponedeljkih zaprt. Še dobro da je torek.

Stolp na vrhu. Lepo ni kaj.

Moja kozica. Lahko sem jo božal, če sem ji dal mandeljnje.

Skupna slika na vrhu.

Čudovite barve jeseni so me spremljale ob vzponu in spustu.

Najvišji dimnik daleč naokoli.

Na lesenem mostu čez Savo.

S kolesom iz Ljubljane do Litije in čez Trebeljevo nazaj. 73 km.

September 28, 2014 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Pred Jevnico je najino vožnjo začasno zaustavil vlak.

Po včerajšnji naporni turci na Vrbanove špice sva se danes odločila da malo spočijeva noge na kolesarski turci. V lepem sončnem vremenu sva odkolesarila od doma. Ne pretirano hitro in uživaško sva skozi Zajčjo Dobravo in Zalog nadaljevala po desni strani Save. Cesta ves čas pelje ob Savi in železnici vse do Litije. Dobra značilnost te ceste je, da je z vsakim kilometrom slabša in posledično manj prometna saj se ljudje v Litijo vozijo rajši po levi strani Save. Za kolesarje pa je ravno to super. Cesta je večinoma ravninska z nekaj kratkimi vzponi in spusti. V Litiji sva zavila v smer proti Šmartnem pri Litiji in v Šmartnem desno v smer Ljubljana oziroma Trebeljevo. Čez kakšen kilometer sva se ustavila v lokalnem bifeju in srknila kavico. Sonce naju je zopet prijetno grelo in prav uživala sva na terasi lokala. Po kavici, pa naju je čakalo nekaj dela, saj sva se morala povzpeti na višino 577 metrov, na Trebeljevo. Kaj pa je to za naju, mačji kašelj. Še posebno, če je vožnja poteka po cesti, ki ni prometna, se postopno vzpenja, ob tem pa te prijetno hladi še senca dreves. Na vrhu sva pomalicala odličen pirin kruh, ki ga je spekla Mojca in jabolka ter rdečo papriko. Po malici sva odrvela po dolini Besnice do Polja kjer sva se ustavila na obisku pri Julči. Julči naju je presenetila z odlično zelenjavno juhico, pečenim krompirjem, solato in sveže nabranim lisičkam v omaki. Kako sva vse pohrustala. Zahvalila sva se za odlično kosilo in se po Zaloški cesti odpeljala domov. Prevozila sva 76 km in se povzpela za 506 metrov.

Pomol na Savi. Še kar čisto.

Zastoj številka 2. Polaganje kabla v zemljo.

Prihod v Šmartno pri Litiji.

Krave na paši.

Vzpon na Trebeljevo poteka po čudovitem gozdu.

Malica pred avtobusno postajo.

No pa se spustiva.

Vrbanove špice iz Kota.

September 27, 2014 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje

Vrbanove špice.

Komaj sem čakal vikend in priložnost, da skočiva na kakšen hribček. Tokrat sem izbral Vrbanove špice. Mojci prejšnji večer nisem preveč razlagal za kakšno pot gre. Vrbanove špice sestavlja več vrhov, ki jih povezuje zelo zahtevna a res lepo zavarovana pot. Najvišja je Visoka Vrbanova špica, ki meri 2408 metrov. Zjutraj ob 9h sva bila v Kotu in začela hoditi v oblačnem in nič kaj prijetnem vremenu. Bilo je nenavadno vroče in dozdevalo se nama je, da so naši vremenoslovci zopet zgrešili z vremensko napovedjo. Ob sopihanju v strm klanec se nama je ta domneva potrdila. Res je bilo nenevadno toplo. Kmalu po tem, ko sva prišla iz gozda naju je pozdravila številčna kozorogova družina in res je bil pravi užitek opazovati mlade akrobate v steni. Na odcepu za pot Lojzeta Rekarja sva se malo odpočila in povrnila izgubljeno tekočino. Pripravila sva se za nadaljevanje po zelo zahtevni poti. Kot vedno sva zelo uživala a potrebna je bila dobra koncentracija in pazljivot. Pot je precej zračna in je res potrebno biti previden. Po grebenu sva se hitro bližala Vrbanovi špici. Skočila sva na vrh, se malo razgledala in se odločila, da se malo posončiva na čudovitem naravnem platoju poleg vrha. Po počitku sva nadaljevala naprej proti Visoki Vrbanovi špici. Tukaj pa pot malo preseneti, kajti pojavijo se precej zahtevni spusti in potem zopet vzponi. Brez težav sva premagovala vzpone in spuste. Pri enem od spustov mi je iz nahbtnika padlo jabolko, ki se je lepo skotalilo vsaj 300 metrov v dolino. Postajalo je vse bolj vroče, kajti sonce še vedno rado pokaže svojo moč. Pred zadnjim krajšim vzponom sva prečila še trato ter zagrizla v zadnjo strmino. Juhuhu, na vrhu sva. Razgledi so bili fenomenalni. Lahko sva si v miru ogledovala okoliške vrhove in spremljala celo helikoptersko reševanje na vrhu Triglava. Sledil je spust do Staničevega doma kjer sva se na klopcah zopet malo nastavljala soncu. Dan je bil res prelep a potrebno je bilo še sestopiti v dolino. Pot pod noge! Po čudoviti pokrajini z razgledom na Vrbanove špice in Rjavino sva hitro izgubljala nadmorsko višino. Kasneje sva zopet naletela na mlado družino kozorogov in si jih lako dobro ogledala. Noro, noro, kako lepe in močne so te živali. Midva sva nekaj moči že izgubila a čakalo naju je še nadaljevanje spusta vse do avta. Čudovit dan v planinah in po dolgem času fantastično vreme. Nabralo se je 1600 metrov vzpona.

Čeprav na začetku nisva imela lepega vremena pa se je situcaija hitro obrnila na bolje.

V daljavi so se že kazale špice oz stolpi.

Mojca v polni bojni opremi.

Bilo je strmo ni kaj.

Na eni strani Kot, na drugi Krma, a Mojca vseeno uživa na grebenu.

Ja, malo pa se je potrebno potruditi za vzpon.

Na vrhu Vrbanove špice.

Na platojčku uživava na sončku.

Pot pelje naprej mimo skalnih stolpov in je res lepa.

Zopet na grebenu kjer je potrebno biti previden.

Visoka Vrbanova špica je pred nama. Še prej pa se je potrebno 2x spustiti in zopet povzpeti.

Spust ni mačji kašelj.

Mojca se je nekam sumljivo stisnila ob steno.

Uživanje na vrhu Visoke Vrbanove špice.

Helikopterska intervencija/reševanje na vrhu Triglava.

Pogled na Rjavino.

Pogled na Vrbanove špice.

Kozorog.

Mama in sinko/hčerka.