Vrbanove špice iz Kota.

Komaj sem čakal vikend in priložnost, da skočiva na kakšen hribček. Tokrat sem izbral Vrbanove špice. Mojci prejšnji večer nisem preveč razlagal za kakšno pot gre. Vrbanove špice sestavlja več vrhov, ki jih povezuje zelo zahtevna a res lepo zavarovana pot. Najvišja je Visoka Vrbanova špica, ki meri 2408 metrov. Zjutraj ob 9h sva bila v Kotu in začela hoditi v oblačnem in nič kaj prijetnem vremenu. Bilo je nenavadno vroče in dozdevalo se nama je, da so naši vremenoslovci zopet zgrešili z vremensko napovedjo. Ob sopihanju v strm klanec se nama je ta domneva potrdila. Res je bilo nenevadno toplo. Kmalu po tem, ko sva prišla iz gozda naju je pozdravila številčna kozorogova družina in res je bil pravi užitek opazovati mlade akrobate v steni. Na odcepu za pot Lojzeta Rekarja sva se malo odpočila in povrnila izgubljeno tekočino. Pripravila sva se za nadaljevanje po zelo zahtevni poti. Kot vedno sva zelo uživala a potrebna je bila dobra koncentracija in pazljivot. Pot je precej zračna in je res potrebno biti previden. Po grebenu sva se hitro bližala Vrbanovi špici. Skočila sva na vrh, se malo razgledala in se odločila, da se malo posončiva na čudovitem naravnem platoju poleg vrha. Po počitku sva nadaljevala naprej proti Visoki Vrbanovi špici. Tukaj pa pot malo preseneti, kajti pojavijo se precej zahtevni spusti in potem zopet vzponi. Brez težav sva premagovala vzpone in spuste. Pri enem od spustov mi je iz nahbtnika padlo jabolko, ki se je lepo skotalilo vsaj 300 metrov v dolino. Postajalo je vse bolj vroče, kajti sonce še vedno rado pokaže svojo moč. Pred zadnjim krajšim vzponom sva prečila še trato ter zagrizla v zadnjo strmino. Juhuhu, na vrhu sva. Razgledi so bili fenomenalni. Lahko sva si v miru ogledovala okoliške vrhove in spremljala celo helikoptersko reševanje na vrhu Triglava. Sledil je spust do Staničevega doma kjer sva se na klopcah zopet malo nastavljala soncu. Dan je bil res prelep a potrebno je bilo še sestopiti v dolino. Pot pod noge! Po čudoviti pokrajini z razgledom na Vrbanove špice in Rjavino sva hitro izgubljala nadmorsko višino. Kasneje sva zopet naletela na mlado družino kozorogov in si jih lako dobro ogledala. Noro, noro, kako lepe in močne so te živali. Midva sva nekaj moči že izgubila a čakalo naju je še nadaljevanje spusta vse do avta. Čudovit dan v planinah in po dolgem času fantastično vreme. Nabralo se je 1600 metrov vzpona.