Kolesarski krog v okolici Idrije.
Počitek na Vojskem.
Že nekaj časa sem načrtoval kakšno kolesarsko turo v okolici Idrije. Danes nama je z Mojco okrog 11h uspelo pobegniti od doma. Ob 12:50 sva iz Idrije štartala proti Vojskem. Najprej sva se spustila po glavni cesti do Spodnje Idrije. Tam sva zavila levo in se po dolini Kanomljice počasi vzpenjala proti Oblakovem vrhu. Čeprav se imenuje Oblakov vrh, gre za prelaz na 779 metrih nadmorske višine. Začuda je posijalo sonce in hitro sva bila na delovni temperaturi. Začelo se je kolesarsko uživanje v miru in tišini ter popolnoma brez prometa. Medtem, ko sva se približevala prelazu sva opazila, da je gozd v okoliških strminah precej nastradal. Situacija je res grozna, kajti povsod ležijo debla, ali pa so zgornji vrhovi drves odlomljeni. Na prelazu se je pooblačilo in sonce je izginilo. Midva sva zavila levo na strm kolovoz, ki pa je bil ravno pravšnji za počasno napredovanje. Mimo osamljenih hiš sva se dvignila na višino 1010 metrov in se malo ustavila. Pomalicala sva suhe fige in rozine ter se odpočila. Nadaljevala sva po gozdnih makedamih ob potoku Gačnik. Malo gor in dol in že sva bila na Vojskem. Tam sva zavila desno ter se spustila do Mrzle Rupe. Vmes sva imela res lepe razglede na strme stene pogorja Govci. V Mrzli Rupi pa sva zavila desno, se še malo vzpela, ter se kmalu začela spuščati proti krajinskemu parku Zgornja Idrijca. Dol je res lepo letelo. Nobenega avtomobila, ničesar kar bi zmotilo hitri spust. Prispela sva do zanimivega objekta Putrihove klavže. Res zanimiva zadeva, ki je služila za to, da so zajezili vodo. Na drugi strani so naložili lesena debla in nato z zapornico spustili ogromne količina vode, ki je les odplaknila v dolino. Objekt je bil v uporabi tam nekje do 1925. Po ogledu sva nadaljevala vožnjo v dolino. Putrihovim kasneje sledijo še Brusove klavže, ki pa so malo manjše. Ob kristalno čisti reki Belca sva se spuščala naprej in se za trenutek ustavila na kopališču Lajšt, ki je seveda samevalo. Še spust ob Idrijci in kmalu sva v Idriji. Sledi mrzlo pivo v središču idrije in vožnja domov. Res lep dan. Morda sva malo pogrešala le sonce. Pa drugič. Nabralo se je 59 kilometrov in cca 1.000 metrov vzpona.
Sonce naju je ogrelo in postaja vroče.
Se že vidi Oblakov vrh.
Na Oblakovem vrhu je sonce izginilo.
Nadaljevala sva po kolovozu, ki pa ni bil pretirano grob.
Pot naju je vodila čez čudovite travnike in gozd.
V daljavi rob pogorja Govci.
Prehitel naju je tudi polno naložen tovornjak s lesom. Še vedno je ogromno polomljenega drevja.
Dol pa je letelo. Mojca je švignila mimo mene.
Mimo pripravljenih hlodov za transport.
Nižje se je zopet pojavilo sonce.
Putrihove klavže
Uf tole pa je globoko.
Putrihove klavže. Lahko vidite kako majhen izgledam v primerjavi s klavžam.
Idrijca je na kopališču kristalno čista. Kopalca pa nobenega.
Spust ob Idrijci pa je pravi užitek.
