Na vrhu.

V soboto zjutraj sem s kolesom skočil na ekološko tržnico v center. Nakupil sem najino najljubšo hrano in hitro pridrvel nazaj domov. Sledil je obilen zajtrk. Kot po navadi sem tudi tokrat pretiraval in postal sem kar malo len. A dan je bil lep, in bilo bi res škoda, da ga ne bi izkoristila za kakšno kolesarsko turco. Kolesi sva naložila v avto in se odpeljala do Trbovelj. Parkirala sva na parkirišču pri železniški postaji. Odbrcala sva čez Savo in zagrizla v strm klanec. Ker sva bila pozna je bilo že pošteno vroče. Upal sem, da bova kmalu v senci. Počasi sva grizla v klanec, ki nikakor ni hotel popustiti. Pred vasjo Dobovec se je le malo uravnalo. Takoj v vasi pa spet hud klanec, ki ni popuščal do vrha. Vzpon je potekal prijetno v tišini dreves, le vsake toliko časa je kakšen avto prismrdel mimo. Ker cesta na Kum pripelje prav do vrha, srečaš kar nekaj “planincev”, ki vrhove osvojijo z avtom. Tik pred vrhom sva premagala še nekaj kratkih in strmih odsekov in pribrcala sva do vrha. Usedla sva se na teraso na južni strani in ob mrzli osvežitvi opazovala doline in hribčke v okolici. Ob odhodu pa sva si za šankom privoščila še šilce žganja oziroma likerja, ki so ga naredili v domu. V kolikor pridete na Kum morate nujno naročiti Mirana. Res je bil odličen in po grlu je stekel kot sok. Izstopila sva iz doma kajti z žganjem ne velja pretiravati. Povzpela sva se še do cerkvice, malo pofotkala in se pripravila za spust. Spust je bil hitrosten in v Trbovljah sva bila kot bi trenil. Ob avtu sva spila še kavico, ki sva jo imela s seboj in se odpeljala domov. Turca je kratka, a sladka. Naredila sva 19 kilometrov in se povzpela za 1100 metrov.

Začetek vročega vzpona.

Na srečo počasi prihajava pod senco dreves.

Strmo, strmo.

Malo vijuganja prav paše.

Sva že na vrhu.

Spust z vrha.

Pogled na okolico.

Letiva dol.

Pogledava si še 300 metrov visok dimnik in šibava naprej.

Še kavica pa sva.

Na vrhu Gozdnika.

V nedeljo sem imel precej zmatrane noge, kajti od četrtka naprej so si športne aktivnosti sledile v precej peklenskem tempu. Mojci sem predlagal obisk Šmohorja in vzpon na Gozdnik. Z avtom sva se odpeljala do Liboj. Na izhodišču za Šmohor sva pustila avto in se začela vzpenjati. Na mojo nesrečo je bila pot tako strma, da sem že v prvih petih minutah začutil pekoče noge in takoj mi je bilo jasno, da bo nadaljevanje kar pestro. Strma pot je trajala še kar nekaj časa in na srečo so naju obdajale čudovite, visokorasle in košate bukve. Bila sva si enotna, da že dolgo nisva videla tako lepega in zdravega gozda. Sčasoma se je pot le izravnala in kmalu sva prispela do doma na Šmohorju. Naredila sva kratek premor in se pri domu dobro odžejala. Pred domom je bila tudi večja skupina kolesarjev. Pomislil sem, da bo potrebno v te konce enkrat tudi prikolesariti. A tokrat, mi je hoja glede na moje razbolene noge prav ustrezala. Čez čudovite zelene travnike sva jo mahnila naprej proti Gozdniku. Vmes sva nekaj časa hodila po makadamu, dokler nisva stopila na gozdno pot, ki se je začela strmo vzpenjati proti vrhu Gozdnika. Ponovno sva prispela v čudoviti zeleni gozd kjer je na tleh rasla zelena trava in vse skupaj je izgledalo kot v pravljici. Vzpon je bil strm, a je minil hitro, kajti v takem okolju se človek umiri in korak postane lahek. Prispela sva na vrh kjer stoji majhen lesen bivak Florjana Šona. Kar nekaj časa sva v miru in tišini, obdana z zelenjem, sedela na klopci in uživala. Spustila sva se na drugo stran kjer se je pojavil čemaž. Ker trenutno cveti je bilo vse belo. Po strmem spustu sva pri vikend hišicah zavila desno in se po makadamu spustila nazaj do odcepa. Na odcepu sva zavila levo v smeri Liboj. Ker sva hotela narediti krožno pot sva zadnjih nekaj kilometrov hodila po asfaltni cesti, ki pa na srečo ni prometna. Med potjo sva prišla tudi do kmetije, ki naju je presenetila z mini kampom. V kampu so večinoma plezalci, ki plezajo v Kotečniku, enem izmed največjih naravnih plezališč v Evropi. Midva sva nadaljevala s hojo v dolino, dokler nisva prišla do avta. Sledila je vožnja do Laškega kjer sva se ustavila in naredila kratek sprehod naokoli. Vmes sva se usedla v lokal, kjer sem natakarico kot po navadi vprašal ali imajo Laško pivo. Točeno, mrzlo je steklo po grlu kot naročeno. Sledila je samo še vožnja čez Hrastnik v Ljubljano. Lep izlet. Priporočam.

Travniki na Šmohorju.

Vzpon na Gozdnik.

Poteka po čudovitem gozdu.

Na vrhu.

Čemaž.

Rožice na travniku.

Laško.

Začenja se poletje in čas prireditev 😉

V soteski Iške na balanci 😉

Z Robijem sva se že nekaj časa menila za eno malo bolj dirkaško kolesarsko turco. Ker jih imam kar nekaj na zalogi sem hitro našel pravo. V soboto sva se zaradi grozečih neviht v popoldanskem času dobila že ob 8h zjutraj. Najprej sva čez Barje dobro ogrela noge. Nadaljevala sva čez Želimlje v smeri Turjaka. Pri odcepu za Turjak sva nadaljevala naravnost in se čez kakšen kilometer usmerila desno v smeri vasi Četež pri Turjaku. Vzpon je bil tisti pravi, ki ne popusti in kjer je naklonina ravno prava, da ti skuri noge. V Zapotoku se je cesta končno malo zravnala. V križišču sva se usmerila levo proti Osredku. V zaselku Centa sva zavila desno in se usmerila proti Sekirišču. Nadaljevala sva s pritiskanjem pedal do Krvave peči. Na izravnavi sem Robiju lahko razložil zakaj ima vas tako ime. V vasi sva zavila levo in se usmerila proti vasi Selo pri Robu. Čez gozd je letelo in kmalu sva bila na stičišču evropskih pešš poti E7 in E6. Od tu pa sva se po makadamu spustila v dolino reke Iške. Na mostičku je sledil kratek predah. Kaj hitro sva bila spet na kolesih in oddrvela desno ob Iški. Makadam se je hitro končal in sledilo je potiskanje kolesa v precej strm teren. Na srečo ne predolgo, in že sva bila na novem makadamu. Sledil je zmeren nekaj kilometrski vzpon po soteski do asfaltne ceste, ki pripelje v vas Sveti Vid. Iz vasi sva se malo spustila, zavila desno in se usmerila proti Rakitni. Čez gozd na ovinkih je res letelo in moral sva biti previdna. Kmalu sva prišla na asfaltno cesto, ki pripelje na Rakitno. Malce sva si odahnila in zašibala desno. Najprej rahel rahel vzpon in že sva drvela po asfaltu navzdol proti Rakitni. Pri hotela sva se odžejala in nadaljevala proti vasi. Že doma sem na zemljevidih gledal makadam, ki te desno od Rakitne okoli hriba pripelje v vas Gornji Ig. No, ko sva ravno tu pa poskusiva sem si rekel. Nekaj časa sva bila na pravi poti, potem pa sva nekje zavila preveč levo in se znašla na gozdni poti/stezici/blatu/lužah, ki je bila za namaček še precej strma. Na srečo sem na Garminu lahko spremljal v katero smer se morava spuščati. Bilo je res divje, a na srečo sva čez nekaj časa le prispela do makadama, ki naju je rešil blatnih poti. Nadaljevanje poti je bilo res enkratno saj sva kolesarila v samoti gozda. Srečala sva nekaj košut in uživala v zmernem spustu. Pridrvela sva v Gornji Ig in sledil je še spust po asfaltni cesti do Iškega Vintgarja. Od tam pa čez Strahomer in Barje nazaj v Ljubljano. Na koncu ture so me noge že pošteno bolele. V Štepanjskem naselju sva se z Robijem poslovila in odkolesarila vsak v svojo smer. Za nama je bilo 108 kilometrov in 1670 metrov vzpona po vseh možnih terenih. Res lepe tura, ki sem ji dodal dve novi sekciji, ki jih v preteklosti še nisem vozil.

Zjutraj sveže in megleno.

Kmalu se je megla umaknila.

Višje okoli Krima.

Postaja vroče.

Čez potoke.

V hrib.

Robi ležerno.

Robi napadalno.

Prepreke.