Vzpon, ki se začne pri jezu Kölbreinspeicher. V lepšem vremenu so ragledi vsekakor bolj zanimivi.

Prišel je zaključek smučarske sezone. Za konec sta me Boštjan in Toni povabila na Kolbreinspitze. Mislil sem, da sem za letos že končal s turno smuko. Z veseljem sem se odzval povabilu in sezono še malo podaljšal. V petek zarana smo se dobili v Šentvidu. Vremenska napoved ni kazala najbolje in kar nekaj čas smo se odločali ali bi se sploh odpravili. No, na koncu smo si rekli, da poizkusimo in bomo videli. Ko pa je Boštjan na bencinski črpalki pred tunelom kupil še vinjeto, je bilo jasno, da šibamo do jezu. Vožnja je minila hitro, kar bi lahko pripisali tudi ne prav počasni vožnji Boštjana. Pred zapornico kjer pobirajo cestnino za cesto, ki pripelje do jezu Kölbreinspeicher, smo bili že kakšnih petnajst minut pred sedmo. Na hišici je bilo samo obvestilo, da se cesta odpre z današnjim dnem. Nadaljevali smo do tunela kjer pa nas je presenetila zapornica in onbvestilo, da je cesta zaprta. Hmm, tukaj nekaj ne bo držalo. Odpeljali smo se nazaj do hišice in medtem nam je nasproti pripeljalo že kar nekaj avtomobilov z avstrijskimi registracijami. Pri hišici smo še enkrat obrnili in se zopet odpeljali do tunela. Tam nas je pričakalo že nekaj avtomobilov, ki so prav tako čakali na odprtje ceste. Mislili smo si, da bodo cesto verjetno odprli ob 7 uri. Medtem, ko smo čakali, se je zapornica naenkrat odprla in lashko smo se odpeljali naprej. Ni nam bilo jasno kdo jo je odprl. Kakorkoli, sledili smo domačinom in parkirali avto blizu gostilne ob potoku kjer je bilo naše izhodišče. Medtem je začelo rahklo rositi in vreme ni izgledalo prav obetavno. Nismo se dali motiti in kmalu smo sopihali v prvi klanec. Dež je na srečo prenehal, a nadomestilo ga je švicanje na polno. Vlaga je naredila svoje in pričelo se je vse bolj megliti. Po tem, ko smo premagali prvo strmino, smo zavili preveč levo in malo zgrešili smer. Na srečo je mimo prišel Avstrijec, ki je imel gps. Skupaj smo potem nadaljevali vse do sedla. V načrtu smo imeli tudi osvojitev vrha, a samo ga morali opustiti zaradi megle. Na sedlu smo si malo oddahnili in se spustili nazaj v dolino. Smučanje je bilo v zgornjem delu presenetljivo dobro, v spodnjem pa se je že poznala visoka temperatura. Sneg je bil precej mehak in smuka posledično malce bolj akrobatske narave z občasnim cukanjem. Odpeljali smo se domov in se na poti ustavili še v Gmündu. Sprehodili smo se po ozkih uličicah in si privoščili pivo. Sledil je povratek domov v Ljubljano. Zaključek sezone je kljub kislemu vremenu uspel. V sezoni mi je uspelo smučati osemindvajsetkrat, kar je občutno več kot v prejšnjih letih. Glede na to, da živim v Ljubljani, se je bilo za toliko turc potrebno kar potruditi. V naslednjih letih pa upam, da bo možnosti še več. 🙂

Začetek vzpona pri gostilni in izlivu potoka.

Nadaljevanje vzpona.

Smo že višje in nismo sami.

Naša četica koraka….

Kje smo???

Smo že na vrhu. Boštjan slači smuči.

Toni pri Križu.

Zgornji del po megli.

V spodnjem je bolje.

Še malo pa smo.

Jez.

Voda se zliva s planin.

V Gmündu.

Prehod čez potok, ki jih na Pohorju ne manjka.

Po nekaj krajših kolesarskih turic med tednom, sem za vikend načrtoval kakšno malce obsežnejšo. Izbral sem si Pohorje. Mojca je bila takoj za. Za izhodišče sva izbrala Slovenske Konjice. Zopet sem naredil načrt poti in že sva letela proti Slovenskim Konjicam kjer sva pustila avto. Najprej sva čez vasi Vešenik in Gabrovnik odkolesarila v smeri Oplotnice. Kolesarila sva mimo ogromnih hiš in se spraševala zakaj zlomka ljudje zidajo tako velike hiše. Odgovora nisva našla. V Oplotnici sva zavila desno in pri cerkvi naletela na verski obred, ki je vključeval veliko otrok. Izgledalo je kot, da so vsi iz omar potegnili svoje najlepše obleke in se odpravili v cerkev. Bila je res gneča in, ko sva prikolesarila mimo sva morala paziti, da koga ne povoziva. V vasi Čadrma se je cesta močno postavila pokonci. Postalo je vroče in kar nekaj časa sva morala lepo pritiskati na pedala. Hitro sva pridobivala na višini in se kmalu znašla na obronkih Pohorja. Vozila sva mimo ogromnih kmetij z ogromnimi pašniki in ogromno domačimi živalmi. Začelo je rahlo pihljati in zrak je postal precej bolj svež. V vikend naselju Planina pod Šumikom sva končno zapeljala v gozd. Na naslednjem razpotju sva se usmerila levo v smeri hotela Jakec pri smučišču Trije Kralji. Bila sva na višini 1100 metrov in v hotelu sva si privoščila osvežitev. Medtem, ko sva sedela zunaj je zaradi vetra postalo precej sveže. Po rehidraciji sva se po asfaltni cesti spustila nazaj do odcepa in nadaljevala naravnost. Asfalt se je spremenil v makadam in kolesarila sva naprej v smeri Pragozdnega rezervata Šumika. Srečala sva bolj malo ljudi in avtomobilov. Bilo je res užitek kolesariti v gozdu in svežem zraku. Počasi sva se približala soteski potoka Lobnica. Bila sva navdušena nad naravno lepoto te soteske. Presenetilo naju je predvsem to, da gre za res strmo sotesko. Še malo sva pobrcala in znašla sva na mestu kjer cesta preči potok. Usstavila sva se ob potoku kjer je tudi izhodišče za ogled slapu Šumik. Ker si nisva upala pustiti koles samih, se žal nisva odpravila do slapu. Uživala pa sva ob potoku, ki zaradi temne kamnine izgleda res drugače. Po tem, ko sva se naužila naravnih lepot sva nadaljevala proti Koči na Šumiku. Gre za res fascinantno kočo, ki je ena lepših kar sem jih videl zadnje čase. Trenutno je v prenovi in ni odprta. Odkolesarila sva naprej v smeri Tihega jezera. Čeprav sva prišla skoraj do jezera nikakor nisva mogla ugotoviti kje točno se nahaja. Ker je bil teren popolnoma razmočen nama ni ravno dišalo, da ga iščeva in si namočiva kolesarske čevlje. Obrnila sva in se spustila malo nazaj do odcepa desno. Zavila sva na pot, ki pa se je kmalu spremnila v peš pot. Nadaljevala sva peš dokler nisva prišla zopet na cesto kjer sva lahko kolesarila. Na zemljevidu sem videl, da je cesta kamor bi morala priti samo kakšnih 100 metrov oddaljena od naju. Odločil sem se da jo mahneva kar čez gozd. Hitro sva prišla že skoraj do ceste, ko naju je presenetil potok. Bil je ravno dovolj širok, da ga nisva mogla preskočiti. Ja nič, sezujva si čevlje in nogavice in odnesiva kolesi čez potok, sva si rekla. Rečeno, storjeno in bila sva čez. Še kratek vzpon po gozdu in bila sva nazaj na pravi cesti. Sledilo je kolesarjenje po gozdni makadasmki cesti, ki je zaprta za promet. To je pomenilo, da sva kolesarila popolnoma sama, v čudovitem gozdu, na najbolj kvalitetnem makadamu kar sem ga kdaj izkusil. Po bolj ravninskem delu pa je prišel na vrsto še vzpon in pritiskanje pedal v smeri Rogle. Kmalu sva prispela do doma na Pesku kjer sva zavila levo proti Rogli. Sledil je še vzpon po asfaltni cesti do Rogle in končala sva z vzponi. Sledil je šestnajst kilometrski spust po asfaltni cesti v Zreče. Letelo je kot pri norcih in v Zrečah sva se znašla res ekspresno. Nadaljevala sva po cesti nazaj v Slovenske Konjice in krog je bil sklenjen. Poiskala sva lokal v starem delu in si privoščila zasluženo pivo. Za nama je bilo 76 kilometrov in 2066 metrov vzpona. Kar lep zalogaj, ni kaj. Kolesarjenje po Pohorju pa res priporočam.

Pogled na cerkev Sveta Barbara.

Grad nad vsemi.

Rožnati travniki.

Trije kralji.

Kolesarjenje čez čudovite gozdove.

Potok

Počitek ob vodi.

Vožnja mimo vode. Pravljično kolesarjenje.

Koča Šumik

Med smrekami.

Malo se razgledujem po smerokazih.

Res je lepo.

Čista uživancija.

Tudi malo po peš poteh.

Prečkanje potoka.

Makadam kjer se nihče ne vozi.

Mojca, kam pa kam?

Na Roglo.

Pod smučiščem.

Na vrhu

Spust v Zreče.

Slovenske Konjice.

Na Svetem Lovrencu z družino. 🙂

V nedeljo sva imela malo zmatrane noge od sobotnega pedaliranja na Blegoš. Vseeno sva se odločila, da ne smeva zamuditi lepega dneva na kolesu. Z avtom sva se odpeljala do Kalc. Zajahala sva kolesi in se takoj usmerila v gozd. Najin cilj je bila cerkvica Svetega Lovrenca, ki stoji na vzpetini nad vasjo Studeno. Gre za veliko gozdno področje med Hrušico, cesto Planina-Logatec in že omenjeno vas Studeno. Sledila sva gps progi, ki sem jo dan prej narisal doma. Takoj nama je bilo jasno, da na današnji turi ne bova srečala veliko ljudi. Kolesarjenje po gozdu je potekalo po lepo ohranjenih makadamih. Malo več težav sva imela na gozdnih poteh, ki so večinoma zapuščene in polne vej, listja in skal. Po uri in pol potiskanja pedal po gozdni samoti sva prišla do zadnjega malo bolj strmega vzpona, ki pripelje do cerkvice. Precej močno sem moral pritiskati pedala, da sem do vrha le enkrat stopil dol s kolesa. Na vrhu sva bila nagrajena s čudovito jaso s cerkvico in pogledom vse do Snežnika. Malo sva se spočila, in ker je bil pritisk res nizek sva celo malo zadremala. Zbudilo naju je grmenje, ki se je zdelo vse bližje. Poleg grmenja pa sem imel tudi občutek, da me nekaj mravelj poskuša zvleči v svoje mravljišče. Hitro sva se s kolesi spustila po klancu in na prvem odcepu zavila levo. Spuščala sva se bolj zahodno v smeri Hrušice. Čeprav sva mislila, da se bova nazaj grede bolj spuščala sva se morala vseeno še kar nekaj dvigniti. Šlo je malo gor, malo dol in tako sva pridno nabirala višince. Vmes sva morala zopet lomastiti po gozdni vlaki, ki je povezovala dva makadama. Počasi sva se vrnila na makadam po katerem sva prikolesarila in sledil je hitrostni spust nazaj na izhodišče. Spust na polno vzmetenem kolesu po makadamu s peskom se občuti, kot da ti bo zadnje kolo odpadlo. Res je udobno in že kar malo preveč uživaško. Kmalu sva bila pri avtu kjer naju je pozdravil pes, ki je ves čas, ko sva pospravljala kolesi lajal kot utrgan. Psi na ketnah so res vrhunski dosežek človeka, ni kaj. Nabralo se je 37 km in 980 metrov vzpona. Pa še dež naju ni dobil.

Takoj v zeleni gozd.

Šibava po zelenem.

Malo peš po gozdnih poteh.

Rožice.

Pogled proti vasi Studeno.

Mojca drema.

Odhod. V daljavi grmi.

Leti dol.

Tukaj pa spet malo peš.

In spet leti kot sneta skira.