Iz Kalc do Svetega Lovrenca

Maj 03, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Na Svetem Lovrencu z družino. 🙂

V nedeljo sva imela malo zmatrane noge od sobotnega pedaliranja na Blegoš. Vseeno sva se odločila, da ne smeva zamuditi lepega dneva na kolesu. Z avtom sva se odpeljala do Kalc. Zajahala sva kolesi in se takoj usmerila v gozd. Najin cilj je bila cerkvica Svetega Lovrenca, ki stoji na vzpetini nad vasjo Studeno. Gre za veliko gozdno področje med Hrušico, cesto Planina-Logatec in že omenjeno vas Studeno. Sledila sva gps progi, ki sem jo dan prej narisal doma. Takoj nama je bilo jasno, da na današnji turi ne bova srečala veliko ljudi. Kolesarjenje po gozdu je potekalo po lepo ohranjenih makadamih. Malo več težav sva imela na gozdnih poteh, ki so večinoma zapuščene in polne vej, listja in skal. Po uri in pol potiskanja pedal po gozdni samoti sva prišla do zadnjega malo bolj strmega vzpona, ki pripelje do cerkvice. Precej močno sem moral pritiskati pedala, da sem do vrha le enkrat stopil dol s kolesa. Na vrhu sva bila nagrajena s čudovito jaso s cerkvico in pogledom vse do Snežnika. Malo sva se spočila, in ker je bil pritisk res nizek sva celo malo zadremala. Zbudilo naju je grmenje, ki se je zdelo vse bližje. Poleg grmenja pa sem imel tudi občutek, da me nekaj mravelj poskuša zvleči v svoje mravljišče. Hitro sva se s kolesi spustila po klancu in na prvem odcepu zavila levo. Spuščala sva se bolj zahodno v smeri Hrušice. Čeprav sva mislila, da se bova nazaj grede bolj spuščala sva se morala vseeno še kar nekaj dvigniti. Šlo je malo gor, malo dol in tako sva pridno nabirala višince. Vmes sva morala zopet lomastiti po gozdni vlaki, ki je povezovala dva makadama. Počasi sva se vrnila na makadam po katerem sva prikolesarila in sledil je hitrostni spust nazaj na izhodišče. Spust na polno vzmetenem kolesu po makadamu s peskom se občuti, kot da ti bo zadnje kolo odpadlo. Res je udobno in že kar malo preveč uživaško. Kmalu sva bila pri avtu kjer naju je pozdravil pes, ki je ves čas, ko sva pospravljala kolesi lajal kot utrgan. Psi na ketnah so res vrhunski dosežek človeka, ni kaj. Nabralo se je 37 km in 980 metrov vzpona. Pa še dež naju ni dobil.

Takoj v zeleni gozd.

Šibava po zelenem.

Malo peš po gozdnih poteh.

Rožice.

Pogled proti vasi Studeno.

Mojca drema.

Odhod. V daljavi grmi.

Leti dol.

Tukaj pa spet malo peš.

In spet leti kot sneta skira.

Komentiraj