Na vročo nedeljo sem se odpravil na Kočni. Od vseh najvišjih vrhov v Kamniških hribih sta to edina vrhova kjer še nisem bil. Ura zvoni ob 5:00, ahh ne, vstati bo treba. Ob 6:30 sem že na pešpoti proti Češki koči. Vzpon mineva hitro ob stalnem spremljevalcu švicu, ki mi zaliva vse možno. Od Češke koče naprej končno malo zapiha in ozračje je hladnejše. Sonce je še na vrhovih in v prijetni temperaturi se vzpenjam hitro proti vrhu.Sledi nekaj izpostavljenih odsekov, ki pa so dobro varovani.

Tukaj pa je izpostavljenost kar ta prava (: Na levi vidimo Grintovec

Jeklenice na poti.

Razgledi se opirajo in vse lepše postaja. pridem do prehoda kjer je potrebno nahrbtnik potisniti pod skalo, nato pa se splazim še sam. Res zanimiv del poti.

Tukaj lahko vidite trebušast del skale pod katero se je treba splaziti. Nahrbtnik dol pa gremo.

Vrh se že vidi, še malo pa bom tam.

Hitro sem na vrhu kjer kar močno piha. ura je 9:30. Poiščem zavetrje in si privoščim malico ter veliko pijače.

Pogled na trebušast del z vrha.

V daljavi vidimo vrh Kokrška Kočna. Do tja vodi izpostavljena vendar dobro varovana pot.

Odločim se za malo mazohistično varianto ture. Po jeklenicah se odpravim še do Kokrške Kočne in se spustim do bivaka pod Kočno.

Na vrhu Kokrške Kočne. V ozadju Jezerska Kočna v oblakih.

Spust poteka po krušljivi poti in melišču in ni preveč prijeten. Spust iz 2500m na 2060m.

Bivak pod Kočno. Res lepa parcelca.

Preostane mi še en vzpon in sicer čez Dolce na Dolško Škrbino, 2270m.

Razgled z Dolške škrbine proti Dolcem. Tukaj sem hodil popolnoma sam, hudo.

Na škrbini v miru opazujem Grintovec in Kočno ter se počasi odpravim v dolino. Pri Češki koči je nenormalna gneča zato z zelo hitrim korakom odbrzim v dolino.

Češka koča in Velika Baba v ozadju.

Ob 13:30 sem pri avtu in se izognem najhujšemu soncu. Lep dan v gorah. Aja, kaj vse hodi v gore pa raje ne bi opisoval.

Včeraj dopoldan kličem Marjana, da izvem kako je s poškodbo gležnja, ki jo je staknil na četrtkovi telovadbi. Pove mi, da bolje ampak, da ne ve kako bo danes v Sorici igral. Čakaj kje? Izvem, da imajo s Čompam koncert v Sorici. Opa, to pa je priložnost, da združim športno aktivnost in čudovito naravo s kulturnim programom. Prav kultura na račun športa pri meni precej trpi. No danes bo drugače. Naložim kolo s torbam, se poslovim od Mojce, ki mi v svojem ustvarjalnem zanosu še uspe pomahati in že s kolesom drvim proti Soriški planini. Medtem, ko drvim mimo Ljubljane, Medna, Sore, Škofje Loke mi v glavi bobnijo verzi iz Uspavanke za dnevno rabo, Rož noči, Regi… Spomnim se, ko sem prvič slišal te pesmi so mi na lica pritekle solze, srce pa mi je razbijalo kot noro. In podobne občutke dobim na kolesu, ko zadihan svež zrak, ženem telo, opazujem naravo in mi srce igra. Njihove pesmi mi povišajo utrip, zdranijo čute in me napolnijo z nenavadno mešanico žalosti in veselja, ki ima za rezutat presežek energije, ki čaka na eksplozijo. Napolnjen z energijo drvim po Selški dolino mimo Železnikov.

Legendarna tabla Soriška planina.

Po vasi Selce se cesta odcepi desno in klanec se postavi pokonci. V hudi vročini pritiskam pedalke kot nor in v ritmu črnih krokarjev nad mano napredujem v višave. Pri kapelici se ustavim, popijem liter vode, pojem pet suhih fig in šibam naprej. Vročina in klanec me zdelujeta vendar, ko prispem v Sorico, ob pogledu na čudovito vas pospešim pedalke. “Ukaz je dan bedeti in brez miru trpeti. Nazaj ni več poti”.

Vas Sorica. Čudovito.

Za mano je Sorica in ostaja mi vzpon na Soriško Planino. Po ponovnem “grizenju” v klanec prispem na planino. Marjan me čaka pri pastirju Žigi. Na planini malo spoznavamo krave in delo pastirja, poklepetamo in približa se tonska vaja.

Danes pastirji namesto konjev ali lastnih nog uporabljajo tudi motor.

Marjan se odpelje v Sorico, jaz pa na kolesu opravim 6 kilometrski spust do gostišča Mecesen s kulturnim domom kjer bo koncert. Medtem, ko se Čompe pripravljajo, se spočijem, odžejam z mrlim pivom in kot bi mignil je tukaj koncert.

Vas Sorica z gostiščem Macesen in kulturnim domom.

Najprej sta na vrsti duo Bakalina, ki nas pošteno nasmejita. Čestitke za Banda kravatrska. Za njima pa Čompe. Po koncertu se še malo zaklepetam z Nežo in kmalu z Marjanom z naloženim Kangoojem drviva domov. Med potjo filozofiram in filozofiram…Dobro, da se Marjanu da poslušati. No sej ni imel druge izbire. Ahh kaj češ, bilo je fino. Še kdaj. Upam, da bodo posneli še kakšen album. Aja prekolesaril sem 64 km, sedel na riti 3 ure in 40 minut ter se povzpel iz višine 298 metrov na 1300m.