Obisk Krka in turca v Gorskem Kotarju

Julij 10, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Na vrhu Krka.

Na povabilo Simšičev sva se za nekaj dni odpravila na Krk. Bilo je luštno. Malo sva se kopala, igrala ping pong, nekaj malega kolesarila in hodila, vmes pa smo spili še kakšen mrzel pirček in se zabavali. Sicer sva na Krk prišla ravno v času nogometne evforije, ko se je Hrvaška reprezentanca uspešno prebijala do drugega mesta na svetovnem prvenstvu. Vedno je zanimivo videti, kako športni uspehi uspejo aktivirati ljudi. Zdi se kot, da je v času vse večjih težav, ki se kopičijo na tem planetu, športni uspeh tisti, ki ljudem da nekakšno upanje in veselje. Za kakšen mesec se zdi, kot da ne obstaja ničesar drugega kot prvenstvo. Po prvenstvu, ko nogometaši, funkcionarji, politiki, multinacionalke in ostali deležniki poberejo milijone pa se življenje vrne v stare tirnice. Sledi soočenje s kruto realnostjo, ki pa je lahko precej boleče. Ljudem preostanejo dresi, žoge, podpisi in dvig nacionalne zavesti. Trije dnevi so minili kot blisk in bil je čas za odhod. Za zadnji dan pa sva sklenila, da narediva kakšno kolesarsko turco v Gorskem Kotarju. Na poti domov sva se zapeljala do Gornjega Jelenja kjer sva pustila avto. Najprej sva po ozki asfaltirani cesti odkolesarila do Platka. Takoj naju je prevzel čudovit gozd in veliko bolj svež zrak kot na morju. Hitro sva prispela na Platak kjer je bilo kar nekaj ljudi. Na Platku sva našla tablo, ki je označevala dve progi za spust mimo smučišča. Odločila sva se, da se povzpneva po grobem makadamu do vrha in potem vidiva kje lahko nadaljujeva naprej. Vzpon je potekal po gozdu mimo smučišča. Hitro sva bila na vrhu in odločila sva se, da nadaljujeva do sedla Rimska vrata, tik pod vrhom Snježnika. Pot do sedla je postala malo bolj groba, a se je vseeno dalo pribrcati do konca brez težav. Na sedlu sva se malo odpočila in se spustila na drugo stran v osrčje gozda v nacionalnem parku. Spust je potekal po nekakšni muklatjeri, ki je bila povsem zasuta s kamenjam, vejami in ostalim preprekam. Med spustom se mi je med menjalnik in okvir kolesa zataknila debela veja. Hitro sem se ustavil in opazil, da je menjalnik povsem spremenil smer. Bilo je jasno, da sem skrivil manjalnik ali pa nosilec menjalnika. Upal sem, da je samo nosilec. Nadaljevala sva s spustom in prispela na boljšo cesto ter obrnila nazaj v smeri Platka. Sledil je vzpon po čudovito ohranjenem bukovem gozdu. Po nekaj kilometrih sva prispela nazaj do vrha smučišča. Malo sva se razgledala naokoli, nato pa se spustila na Platak. Pri spustu sva imela dve možnosti. Ena pot je speljana po gozdu, druga pa po makadamu po katerem sva se tudi vzpenjala. Midva sva izbrala lažjo. Vseeno je letelo in na Platku sva bila kot bi mignil. Nazaj do avta sva se spustila po isti cesti. Vmes pa sva se v domu Sušac v senci mogočnih dreves še odžejala. Tura ni bila zahtevna. Povzpela sva se za 1100 metrov in naredila 33 kilometrov. V Gorski Kotar se vsekakor splača pobegniti pred peklensko vročino.

Kolesarsko tihožitje na divji plaži.

Raziskovanje odmaknjenih vasic.

Tudi kakšna zanimiva za gorsko kolo se najde.

Začetek vzpona na Platak.

Tihožitje Gorski Kotar.

Spust s sedla.

V gozdu.

Na vrhu smučišča.

Komentiraj