Pod Kriško steno

Na poti proti steni v ozadju.

Tudi v soboto me je presenetilo sporočilo Matjaža. Zopet klasično vprašanje ali sem v nedeljo za turco. Takoj se zmeniva. Predlagam ob 8 uri v Kranju. Zadnje čase bolj malo spim in sem res precej aktiven zato se mi je že malo poznala utrujenost. Nujno sem moral spati malo dlje. V nedeljo zjutraj z Matjažem šibava proti Kranjski Gori. Kmalu sva na cesti, ki pelje na Vršič in avto na ovinkih že lepo koplje po snegu. Na srečo nama uspe pripeljati kakšnih 300 metrov do odcepa poti, ki zavije s ceste na planino. Najprej se spustiva na Planino v Klinu in prečiva potok. Odprejo se pogledi na Krnico in Kriško steno v ozadju. Matjaž pohodi plin in precej divje hodiva do koče v Krnici. Kočo samo ošvrkneva in že šibava naprej v gozd. Kmalu prideva iz gozda in zagrizeva v strmino. Matjaž se zdi kot pobesnel. Koplje v hrib in ne popušča. Sledim mu brez težav, a čutim da je tempo tisti pravi, tekaški. Na strmini prehitiva kar nekaj smučarjev in hitro se dvigneva nad Krnico. Odpirajo se pogledi na okoliške stene in zdi se kot, da smo v drugem svetu. Še malo in že sva na cilju. Matjaž sreča znanca, meni pa smučarka, ki nama je sledila prinese železni del s katerim kože pripneš na smuči. Med hojo sem ga izgubil in sploh nisem opazil. Čeprav sva lepo ogrela mašini, pa je zgoraj pod steno precej mrzlo in telo se začne hitro ohlajati. Hitro sva se spustila nazaj v dolino. Čeprav je bilo že kar zvoženo, pa je bil sneg še popolnoma suh in dalo se je res uživati v smuki. Noge sem imel sicer malo zmatrane a vseeno še dovolj moči, da sem lahko brezskrbno vijugal in užival v smuki. Malo zoprn je bil le spodnji del po strugi potoka kjer je bilo treba kar malo lomastiti med skalami in drevesi. Sledil je še spust nazaj do Planine v Klinu od koder sva se peš povzpela nazaj do avta. Turco sva zaključila pri Jozelnu v Mojstrani kjer pa sva zopet malo obdelovala teme, ki tarejo trgovce. Čudovit dan.

Jutranji pogled na steno s ceste na Vršič.

Matjaž že nori.

Pri koči.

V strmini med macesni.

Pogled na stene.

Sva že skoraj na vrhu.

Pogled nazaj v dolino.

Iščeva najboljše terene.

Mehka podlaga…

Vriskamo…

Da ne boste mislili, da je turna smuka vedno prijetna 😉

Brez besed…

07. 12. 2017 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Vošca

Matjaž na vrhu izvaja telovadbo in krepi občutek za ravnotežje.

V petek zjutraj dobim sporočilo od Matjaža, ki se je glasilo nekako takole “Si za to, da popoldan nekam odsmučava”. V tistem trenutku se mi je zdelo, da je to odlična ideja in takoj sem mu odgovoril, da sem za. Kasneje, ko sem premišljeval kaj vse moram še postoriti, pa me je kar malo zaskrbelo. Globoko sem zajel zrak in poskusil do odhoda postoriti čim več. Nekako mi je uspelo in okoli trinajste ure sem čakal Matjaža v Kranju. Odpeljala sva se v vas Srednji vrh nad Gozd Martuljkom. Od tam sva se v oblačnem in rahlo meglenem vremenu povzpela na Vošco. Čeprav vreme ni bilo najlepše pa so bila drevesa vsa v beli obleki in snega dovolj, da je vzpon hitro minil. Uživala sva v tišini in bila na vrhu kot bi mignil. Na žalost pa je bilo na vrhu popolnoma megleno in odpadli so razgledi naokoli. Pihal je mrzel veter in nisva se preveč zadrževala. Zgornji del spusta po travnikiu je potekal v megli in vidljivost je bila ničelna. V takih razmerah, ko ne vidiš podlage, ti ne preostane drugega kot, da čakaš na izboljšanje razmer. Ob vstopu v gozd se je vidljivost izboljšala in nadaljevanje je bilo prav odlično. Še posebno je bilo zanimivo plavanje v pršiču na travnikih kjer sva se potopila v pršič in uživala v zavojih. V spodnjem delu pa je snega premalo in bilo je potrebno kar nekaj lomastenja čez gozd. Zadovoljiv pa je bil tudi zadnji travnik kjer na srečo ni kamnov ali korenin kjer bi si “zgladil” dile. Čakamo na novi sneg. (:

Začetek po cesti.

Začetni travniki.

Sva že v gozdu.

Sprehod mimo ogromnih smrek, ki jih še ni pokosil lubadar.

Juhuhu spust v gozdu kjer je dovolj snega.

Vijuganje po travnikih.

Matjaž uživa v pršiču.

Na koncu pa se čuti pomanjkanje snega.

06. 12. 2017 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Snežna pravljica na Krimu

Snežna pravljica na Krimu

V četrtek sem ob tiskanju in pakiranju naročil skozi okno pogledoval ven. Padal je dež pomešan s snegom in prešinila me je res močna želja, da bi šel nekam na sneg. Zaželel sem si snega in tiste prave snežno-gozdne tišine. Povabil sem še Mojco, ki je bila za. Malce sem ji naložil, da v Strahomerju vsekakor pada sneg in, da bo vzpon na Krim potekal v snežni idili. No, izkazalo se je, da v Strahomerju namesto snega pada dež in, da je vse naokoli popolnoma namočeno. Tudi midva sva bila hitro namočena, a sva vseeno odločno nadaljevala z vzponom. Kmalu sva bila nagrajena. Snežna odeja je z naraščanjem višine postajala vse bolj debela in dež se je spremenil v sneg. Precej kislo vreme v dolini se je zgoraj spremenilo v snežno pravljico. V koči sva si privoščila čaj z rumom in se malo pogrela ob peči. Ker se je že temnilo sva jo morala kar hitro odkuriti nazaj v dolino. Pri avtu je bilo že popolnoma temno. Za nama pa lep snežni vzpon in spust v čudoviti zasneženi naravi.

Na začetku je bilo res vlažno in neprijetno.

Potem pa vse več snega.

Postajalo je res lepo.

Drevesa v snežni preobleki.

Koča na vrhu.

Čaj z rumom.

Odhod.

Tema bo.

06. 12. 2017 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje