Iz Polja na Krvavec in nazaj čez Kamnik v Polje

Še malo pa sva. Krvavec v ozadju.

Volitve so mimo, in kot je bilo za pričakovati, se je Slovenija, ali bolje rečeno Madžarska provinca še dodatno pogreznila v svet sovraštva, ignorance in odsotnosti povezave s svetom, ki nas obdaja. Medtem, ko se morje spreminja v plastično mlakužo, ko je gozda vse manj in je problem pitne vode vse večji, se ljudje ukvarjajo s strahovi, ki jim jih vsiljujejo politiki. Le ti živijo v svojih malih svetovih, popolnoma odrezani od realnosti. Najbolj so ponosni, če se lahko pohvalijo z gospodarsko rastjo in povečano nataliteto. Kot, da ni dovolj jasno da oboje vodi v neizbežno katastrofo. Zakaj se Zemlja spreminja v vse bolj neprijazno okolje pa jih resnično ne zanima. Še manj pa ljudi. Midva sva zadnje čase okrepila vero v kolo in res pridno kolesariva. Med tednom krajše ture, čez vikend pa kakšno bolj odmevno. V soboto sva tako kolesarila po najini preljubi Besnici in okolici. Pri spustu s Panc sva naletela na nesrečo avtomobila in kolesarja. Kolesar je bil videti poškodovan in upam, da jo je odnesel z manjšimi poškodbami. Policija je že merila zavorno pot, bolničarji pa so oskrbeli kolesarja. Na žalost jo v nesreči kolesar vedno potegne kratko in najbolje je, če smo kar se da previdni. Tudi sam sem bil zaradi neprevidnosti voznikov že kar nekajkrat blizu nezgode. V nedeljo pa sva se odločila, da odkolesariva na Krvavec. Začela sva kar pred hišo. Najprej sva ob Savi odkolesarila do mosta čez Savo pri Tomačevu. Po makadamu sva nadaljevala do industrijske cone v Črnučah in se čez Črnuče odpeljala v smeri Gamelj. V Gameljah sva se usmerila proti Skaručni. Nadaljevala sva po malce dolgočasni ravnini vse do Cerkelj. Ker sva kot vedno štartala prepozno je postalo že pošteno vroče. Ustavila sva se v lokalnem bifeju in malo hidrirala telesi. Pripravila sva se za glavni vzpon, ki naju je obsijan s soncem že čakal. Zagrizla sva v klanec in počasi sva napredovala proti Ambrožu pod Krvavcem. Čeprav je sonce pošteno žgalo pa je na srečo z višino postajalo bolj sveže. Na vzponu sva srečala ogromno gorskih kolesarjev, ki so se spuščali po “Muci trail”, eni izmed prog za spust. Midva sva morala namesto dol pošteno pritiskati za gor in, ko sva prispela do parkirišča na Planini Jezerce, sva le uzrla najin cilj. Asfaltna cesta se je končala in sledilo je še nekaj vzpona po makadamu. Tudi megla se je razkadila in končno sva prispela do postaje gondole. Pri izposejevalnici koles sva malo poklepetala s fantom iz bike parka. Strinjali smo se, da morava enkrat priti odpeljati kakšno furo z gorskimi kolesi navzdol. Predlagal nama je, da se po tekočem traku zapeljeva 50 metrov višje do gostilne. Ker sva že ogromno prebrcala sva se zadnjih 50 metrov, ki naju je ločilo do piva res peljala s tekočim trakom. Skupaj z majhno punčko in fantkom, ki sta se spuščala z gumo po nekakšni široki plastični progi smo se povzpeli do gostilne. Privoščila sva si mrzlo pivo, ki je kar zacvrčalo po grlu. Medtem, ko sva uživala na terasi v prijetnem hladu pa se je začelo oblačiti. Bil je čas, da jo popihava. Peš sva odšla nazaj dol do koles. Sledil je spust, a je na žalost kmalu začel padati dež, ki je zmočil cesto. Ravno toliko, da sva morala ovinke polagati malo bolj previdno. Asfalt je bil tako razgret, da se je kar kadilo. Na zadnjem ovinku sva zavila levo v smeri vasi Apno. Čez vasi sva nadaljevala s spustom, ki je bil na določenih delih kar lepo strm, in prišla sva v Tunjiško Mlako. Od tam se je bilo potrebno zopet malo povzpeti, nato pa samo še spustiti v Kamnik. Pri kavarni Veronika sva zagledala sladoled in upala sva, da imajo kakšnega brez mleka. Imela sva srečo. Naletela sva na mango in borovnico in takoj sva si privoščila nekaj kepic. Malo sva posedela in se odpočila, nato pa naju je čakala še pot nazaj v Polje. Takoj, ko sva štartala sva začutila veter v hrbet in kot bi mignil sva bila v Polju. Šele doma sva ugotovila, da je res zelo vroče. Za ta čas čisto prevroče. A kaj bi zdaj spet o tem. 🙂 Za nama je bilo 94 kilometrov in 1700 metrov vzpona. Čudovita kolesarska turca, ni kaj.

Na mostu čez Savo.

Krvavec v oblakih.

Grizeva v klanec.

Na vzponu je bilo vroče.

Padalci.

Mojca v družbi padalca.

Rineva gor.

Še malo po makadamu pa sva.

Sva pri gondolski postaji.

Še čisto malo.

Na tekočem traku.

Na tekočem traku za zadnjih 50 metrov.

Pivo cvrči.

Tik pred dežjem.

Iz asfalta se je kadilo.

Mojca zalaga ovinke.

Vmes pa jo zaliva dež.

Še malo pa bova v Kamniku.

Še malo.

Mnjam.

Odhod.

11. 06. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Iz Trbovelj na Kum

Na vrhu.

V soboto zjutraj sem s kolesom skočil na ekološko tržnico v center. Nakupil sem najino najljubšo hrano in hitro pridrvel nazaj domov. Sledil je obilen zajtrk. Kot po navadi sem tudi tokrat pretiraval in postal sem kar malo len. A dan je bil lep, in bilo bi res škoda, da ga ne bi izkoristila za kakšno kolesarsko turco. Kolesi sva naložila v avto in se odpeljala do Trbovelj. Parkirala sva na parkirišču pri železniški postaji. Odbrcala sva čez Savo in zagrizla v strm klanec. Ker sva bila pozna je bilo že pošteno vroče. Upal sem, da bova kmalu v senci. Počasi sva grizla v klanec, ki nikakor ni hotel popustiti. Pred vasjo Dobovec se je le malo uravnalo. Takoj v vasi pa spet hud klanec, ki ni popuščal do vrha. Vzpon je potekal prijetno v tišini dreves, le vsake toliko časa je kakšen avto prismrdel mimo. Ker cesta na Kum pripelje prav do vrha, srečaš kar nekaj “planincev”, ki vrhove osvojijo z avtom. Tik pred vrhom sva premagala še nekaj kratkih in strmih odsekov in pribrcala sva do vrha. Usedla sva se na teraso na južni strani in ob mrzli osvežitvi opazovala doline in hribčke v okolici. Ob odhodu pa sva si za šankom privoščila še šilce žganja oziroma likerja, ki so ga naredili v domu. V kolikor pridete na Kum morate nujno naročiti Mirana. Res je bil odličen in po grlu je stekel kot sok. Izstopila sva iz doma kajti z žganjem ne velja pretiravati. Povzpela sva se še do cerkvice, malo pofotkala in se pripravila za spust. Spust je bil hitrosten in v Trbovljah sva bila kot bi trenil. Ob avtu sva spila še kavico, ki sva jo imela s seboj in se odpeljala domov. Turca je kratka, a sladka. Naredila sva 19 kilometrov in se povzpela za 1100 metrov.

Začetek vročega vzpona.

Na srečo počasi prihajava pod senco dreves.

Strmo, strmo.

Malo vijuganja prav paše.

Sva že na vrhu.

Spust z vrha.

Pogled na okolico.

Letiva dol.

Pogledava si še 300 metrov visok dimnik in šibava naprej.

Še kavica pa sva.

28. 05. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Iz Liboj na Šmohor in Gozdnik

Gozdnik

Na vrhu Gozdnika.

V nedeljo sem imel precej zmatrane noge, kajti od četrtka naprej so si športne aktivnosti sledile v precej peklenskem tempu. Mojci sem predlagal obisk Šmohorja in vzpon na Gozdnik. Z avtom sva se odpeljala do Liboj. Na izhodišču za Šmohor sva pustila avto in se začela vzpenjati. Na mojo nesrečo je bila pot tako strma, da sem že v prvih petih minutah začutil pekoče noge in takoj mi je bilo jasno, da bo nadaljevanje kar pestro. Strma pot je trajala še kar nekaj časa in na srečo so naju obdajale čudovite, visokorasle in košate bukve. Bila sva si enotna, da že dolgo nisva videla tako lepega in zdravega gozda. Sčasoma se je pot le izravnala in kmalu sva prispela do doma na Šmohorju. Naredila sva kratek premor in se pri domu dobro odžejala. Pred domom je bila tudi večja skupina kolesarjev. Pomislil sem, da bo potrebno v te konce enkrat tudi prikolesariti. A tokrat, mi je hoja glede na moje razbolene noge prav ustrezala. Čez čudovite zelene travnike sva jo mahnila naprej proti Gozdniku. Vmes sva nekaj časa hodila po makadamu, dokler nisva stopila na gozdno pot, ki se je začela strmo vzpenjati proti vrhu Gozdnika. Ponovno sva prispela v čudoviti zeleni gozd kjer je na tleh rasla zelena trava in vse skupaj je izgledalo kot v pravljici. Vzpon je bil strm, a je minil hitro, kajti v takem okolju se človek umiri in korak postane lahek. Prispela sva na vrh kjer stoji majhen lesen bivak Florjana Šona. Kar nekaj časa sva v miru in tišini, obdana z zelenjem, sedela na klopci in uživala. Spustila sva se na drugo stran kjer se je pojavil čemaž. Ker trenutno cveti je bilo vse belo. Po strmem spustu sva pri vikend hišicah zavila desno in se po makadamu spustila nazaj do odcepa. Na odcepu sva zavila levo v smeri Liboj. Ker sva hotela narediti krožno pot sva zadnjih nekaj kilometrov hodila po asfaltni cesti, ki pa na srečo ni prometna. Med potjo sva prišla tudi do kmetije, ki naju je presenetila z mini kampom. V kampu so večinoma plezalci, ki plezajo v Kotečniku, enem izmed največjih naravnih plezališč v Evropi. Midva sva nadaljevala s hojo v dolino, dokler nisva prišla do avta. Sledila je vožnja do Laškega kjer sva se ustavila in naredila kratek sprehod naokoli. Vmes sva se usedla v lokal, kjer sem natakarico kot po navadi vprašal ali imajo Laško pivo. Točeno, mrzlo je steklo po grlu kot naročeno. Sledila je samo še vožnja čez Hrastnik v Ljubljano. Lep izlet. Priporočam.

Travniki na Šmohorju.

Vzpon na Gozdnik.

Poteka po čudovitem gozdu.

Na vrhu.

Čemaž.

Rožice na travniku.

Laško.

Začenja se poletje in čas prireditev 😉

21. 05. 2018 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje