Na Vogel z gondolo. Iz Vogla čez Suho na Rodico. Spust v Laški Rovt

Pod Rodico.


Za soboto sem za za smuko menil z Mirom in Boštjanom. Najprej smo imeli v planu preveriti razmere na Šavniku, a nama Miro v večernih urah sporoči, da se je zmenil z ekipo iz Bohinja in, da gremo na Rodico. Zjutraj sem avto parkiral v Šentvidu na parkirišču pred cerkvijo. Med tem, ko sem čakal, da me pobere Boštjan sem opazoval mladce, ki so odhajali iz bližnjega nočnega kluba. Situacija me je takoj spomnila na tavanja v mladosti, ko nismo vedeli točno kaj naj počnemo s seboj in smo akcijo ter užitke pogosto iskali v nočnih klubih. Ko bi takrat le vedel kje lahko najdem pravo akcijo in užitke. Na srečo je sedaj drugače in z Boštjanom sva že bila na cesti, ki naju je peljala novi akciji naproti. V Bohinjski Beli sva se dobila z Mirom, ki je v letošnji sezoni res priden in ima v “pancarjih” že preko 30 turnih smučarij. Skupaj smo se odpeljali do gostišča Košir kjer se srečamo z Lucijo, Mojco in Andražom. Najprej smo se z gondolo odpeljali na Vogel. Spustili smo se po kratkem smučišču do sedežnice. Žičničarji so se nas usmilili in nas spustili naprej. Na koncu sedežnice smo peš nadaljevali po megli višje po smučišču. Sonce se je poskušalo prebiti skozi meglo. Po nekaj minutah hoje smo odsmučali levo proti Suhi. Sneg je bil suh in takoj se nam je začelo smejati. Preden se spustiš v Suho smo prečili naravnost, rahlo navzgor in kmalu prišli do strmega žleba. Smuči so romale na nahrbtnike in sledil je kratek vzpon po žlebu. Kmalu smo bili spet na smučeh in sledili smo Andražu, ki je s kombinacijo mladiosti in dobre fizične pripravljenosti z lahkoto utiral špuro pred nami. Pokazalo se je tudi sonce in začela se je čudovita igra narave kjer se izmenjujejo sonce, megla, oblaki in sence. Med hojo proti vrhu je začelo tudi precej moćno pihati, a vse je bilo v mejah normale. Na vrhu smo razgledali naokrog. Razgled je bil tokrat malce omejen in še najbolje se je videlo na jug. Kmalu smo se spustili po flanki direktno pod vrhom. Smuka je bila odlična in vriskali smo vse do planine Suha. Tam smo se na soncu še malo posončili in analizirali razmere. Sledil je rodeo v gozdu kjer nas je vse zabaval Boštjan s svojimi akrobatskimi vložki, ki pa so na trenutke že mejili na nesrečo. Na srečo se je po srečanju z bukvijo le malce umiril. Sledil je še spust po cesti vse do Laškega Rovta kjer smo se odžejali in okrepčali. Hvala Bohinjcem za lepo turo. 🙂

Vogel

Gremo peš po smučišču. Smučarjev še ni.

Vzpon po žlebu.

Andraž utira pot.

Nadaljujemo z vzponom.

Plasti 🙂

Prikazalo se je sonce.

Rodica

Pod vrhom.

Pogled na Primorsko stran.

Rodica

Miro na pobočjih

Spust.

Rok Medja

Srečali smo legendo Roka Medjo, ki ima v okoliških hribih za sabo nešteto vzponov.

Še malo telovadbe po gozdu.

11. 02. 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Dobrča

Na vrhu je bilo snega do kolen.

Po nenadni otoplitvi pa je prišla nova pošiljka snega. Torej, kaj drugega kot priložnost za novo smučarsko turo. Ker je bila nevarnost plazov precej visoka sva se z Matjažem odpeljala do Brezja pri Tržiču. Takoj pri avtu sva stopila na smuči in začela z vzponom na Dobrčo. Najprej je bila snega malo, a z višino je snežna odeja naraščala. Drevesa okrog naju so postala popolnoma bela, sonček je kukal izza oblakov in obetal se je čudovit dan. Hitro sva pridobivala višino in kmalu prišla do odcepa za Bistriško planino. Sledil je vzpon skozi smrekov in kasneje lep mešan gozd do Lešanska planine. Pod Lešansko planino sva zavila levo v smeri letne poti. Sneg je bil pravi suhec in že ob vzponu se nama je zdelo, da bo smuka odlična. Ko sva se približevala vrhu sva že slišala nekaj krikov sreče, ki jih sprosti smučar, ki se po naporni hoji spusti z vrha. Na srečo udeležba ni bila preveč številčna in za vse je ostalo dovolj nedotaknjenega terena. Na vrhu sva uživala v čudovitih razgledih in se malo posončila. Sledil je spust med smrekami in res veliko suhega snega. Po krajšem spustu skozi kar malo preveč snega sva prišla na Lešansko planino. Ugotovila sva, da sva malo preveč levo. Nič ne dej, spustila sva se po nedotaknjeni belini in vriskala. Pod planino sva se takoj zedinila, da morava še enkrat natakniti pse in se ponovno povzpeti nad planino. Sledil je spust po desni strani planine in smejalo se nama je do ušes. Po razritju planine pa so sledili še čudoviti zavoji skozi bukov gozd. Po gozdnih zavojih naju je čakal še spust po gozdni cesti in na nekaj ovinkih je bilo potrebno paziti, da se ne zaletiva v pešce ali povoziva kakšnega psa. Prismučala sva vse do avta in za nama je bila kratka, a zato res presenetljivo dobra smuka. Razmere kot sva jih ujela na Dobrči so res redke. Letošnja zima nas je smučarje res lepo obdarila.

Na začetku že lepo belo.

Že v spodnjem delu je bila zimska pravljica.

Proti vrhu pa že čisto belo.

Na vrhu pa še večja zimska pravljica.

Juhuhu čez planino.

Pa še 1x

Uživaški zavoji čez planino.

Špure veselja. 🙂

Pa še čez gozd.

Po cesti je letelo v dolino.

05. 02. 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Kolesarski krog po Beli krajini

Mojca na klopci. V ozadju bele breze.

Konec januarja je prišla otoplitev in kazalo je, da je z zimo konec. Ko je termometer čez dan pokazal okoli 13 stopinj in je sonček posijal izza oblakov, sva se z Mojco odločila, da je čas za otvoritev kolesarske sezone. Ker je sredi tedna najbolje kazalo za jugovzhod Slovenije sva se z avtom odpeljala do Črnomlja. Doma sem za začetek sezone pripravil turo dolgo 55 km in nekaj čez 500 metrov vzpona. Ne preveč za začetek sezone in ravno prav za prave užitke na kolesu, ki jih prinese turca po neznanem terenu. Iz Črnomlja sva se odpeljala do vasi Butoraj in nadaljevala do Velike Lahinje. Samotna cesta naju je vodila naprej do vasi Male Lahinje kjer sva prečila reko Lahinjo. Od tam sva po kolovozu in rahlo blatnem terenu nadaljevala do Belčjega vrha. Sledil je rahel vzpon po makadamu in vožnja skozi čudovit gozd do Bojancev. V Bojancih sva se povzpela do cekvice in se malo razgledala naokrog. Nadaljevala sva skozi gozdove v smeri Kolpe. Kmalu sva prispela v Vinico. V lokalni gostilni sva si na soncu zunaj privoščila kavico in opazovala okoliško dogajanje. Po kavici sva si ogledala prenovljeni grad in se odpeljala proti vasi Zilje. Na vzponu do vasi sva lahko opazovala sramotno ograjo, ki simbolizira današnje stanje. Namesto, da bi se ljudje združili in ustavili nasilje in pohlep, ki ljudi po vsem svetu peha v bedo in selitve, se vse bolj ograjujemo in upamo, da nas težave drugje ne bodo dosegle. Vsekakor je to povsem zmotno razmišljanje. S trenutnim odnosom do narave in planeta bomo v prihodnosti vsi bežali in na koncu končali nekje daleč na neki ograji. Ker pa upanje umira zadnje, upam, da se bo v prihodnosti le kaj spremenilo. S takimi mislimi sva brcala pedala naprej in pred vasjo Balkovci zavila levo proti Adlešičem. Peljala sva se čez tipične belokranjske gozdove kjer popotnik sreča lepo število belih brez. Kot otrok sem kar nekaj časa preživel v Beli krajini pri babici in bele breze so mi za vedno najbolj ostale v spominu. Skozi vas Preloka sva nadaljevala v smeri Marindolskih steljnikov kjer sva naredila krajši odmor. Steljniki so površine kjer so se v preteklosti zaradi potrebe po lesu in kmetijskih površinah z izsekavanjem gozda belega gabra in hrasta izoblikovali redko poraščeni gozdovi breze z gosto podrastjo praproti in lisičjaka, ki so jo prebivalci uporabljali za steljo. Temperatura je začela padati in morala sva spet pognati pedala. Kolesarila sva skozi vasi Adlešiči, Purga in Dolenjci ter pri vasi Bedenj zavila levo proti Pribincem. V Pribincih sva zavila desno in se po kolovozu mimo njiv in travnikov povzpela do vasi Tribuče. Od tam pa mimo ogromne sončne elektrarne čez vas Desinec do Čudnega sela. Malo pred tem, ko sva se približala odcepu za Čudno selo pa se je res zgodila čudna stvar. Med tem, ko sem se spuščal po rahlem klančku sem v gozdu splašil divjo svinjo. Bil je ogromen samec in, ko me je zaslišal se je z vso močjo zapodil v gozd čez cesto. Vmes je ugotovil, da se mu približujem in sredi ceste je začel spreminjati smer. S svojimi parklji je začel kopati po asfaltu in slišalo se je, kot da bo razril cesto. Na srečo sem se zaustavil in lahko je nemoteno zdirjal v gozd. V trenutku, ko je bil s parklji zopet na gozdni podlagi se je pognal kot blisk in za njem se je slišalo samo še pokanje vej in šelestenje listja. Z Mojco sva se samo spogledala in se navdušeno zasmejala. Strinjala sva se, da je šlo za res velik kup mišic, ki so demonstrirale svojo moč. +Bil je res užitek srečati tako lepo in močno divjo žival. Na žalost pa jih še vedno vse preveč konča na krožniku človeka, ki jih neusmiljeno pobija in tako izkazuje svojo omejenost. Sledil je še zaključek ture čez Čudno selo kjer sva na koncu vasi zašla v popolno blato in se kasneje čez gozd le prebila na cesto in turo zaključila v Črnomlju. Rahlo premražena sva bila zadovoljna, da sva končno lahko s kolesom naredila lepo turo. Seveda se nama ni sanjalo, da nas v prihodnjih dneh čaka vrnitev snega, megle in vlage. 🙂

Nad Lahinjo kmalu po izviru.

Sonceeeeee

Po kolovozih do Vinice.

Še malo po makadamih.

V Vinici pri gradu.

Ograja.

Brez rok še znamo.

Spust v divjino.

Še malo po blatu.

A je kj čudnega tuki?

Našla sva celo zelene površine v gozdu.

28. 01. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje