Iz Solkana do Kanala, čez Korado v Brda in skozi Gorico nazaj v Solkan

Ob soči v Kanal ob Soči.

Zopet se je obetal lep vikend in čas je bil za novo kolesarsko turo. Tudi tokrat sva si za izhodišče izbrala Solkan. Najprej sva se po precej prometni avtocesti, ki je pokala po šivih odpeljala do Solkana. Na srečo v ta del Primorske zavije manj ljudi kot na morje. Bila je sobota in Solkan se je zdel precej živ. S težavo sva našla prosto parkirno mesto kjer sva pustila avto in se pripravila na kolesarjenje. Najprej sva prečila Sočo čez solkanski most, nato pa zavila levo na kolesarsko stezo. Gre za 9 kilometrov dolgo kolesarsko stezo, ki te ves čas ob Soči pripelje v Plave. Gre za res pohvale vreden projekt, ki kolesarjem onogoča prijazen in zanimiv prihod v Plave po levi strani Soče. Tako se izogneš prometni cesti na desni kjer avtomobili in kamioni precej hitro švigajo mimo kolesarja. Malce čudno je bilo le to, da nisva srečala prav veliko kolesarjev. Uživala sva v vožnji in hitro prišla v Plave. Nadaljevala sva z vožnjo čez vasi ob levem bregu Soče in opazovala kolosalne objekte, ki spadajo v kompleks Salonit Anhovo. Kmalu sva prišla v Kanal kjer sva naredila majhen krog. Usedla sva se v lokal s pogledom na stari del in most ter v miru spila kavico. Čakal naju je vzpon do vasi Lig. Po osvežitvi sva se zagnala v klanec. Bilo se je prijetno vzpenjati, saj je cesta ravno prav zavita in te pred soncem ves čas varujejo drevesa. Med vzponom mimo vasi Čolnica so se nama odprli razgledi proti zasneženim Julijcem. Še nakaj kilometrov in prispela sva v Lig. Nadaljevala sva po cesti proti vrhu Korade. Cesta je za kolesarjenje res prijetna. Ni prometa, na levo se odpirajo razgledi na Trnovsko planoto, na desno pa italijanske hribe in Matajur. Hitro sva bila pod vrhom kjer sva začela s spustom v Brda. Zavila sva ostro desno in začela s spustom po makadamu proti vasi Senik. Pred Senikom sva nadaljevala naravnost in se spustila v Kožbano. Sledil je spust s Kožbane in začelo se je vzpenjanje in spuščanje skozi vasi v Brdih. Najprej vzpon na Šlovrenc in spust do glavne ceste ter obisk gradu v Dobrovem. Nadaljevala sva proti Medani. Tudi Medana je na hribčku in zopet sva se spustila dol med vinograde in se dvignila v Vipolže. Sledil je kratek spust, nato pa tik pred mejo obrat v levo in vzpon na Dolnje in Gornje Cerovo. Za nama je bilo že kar nekaj kilometrov in vzponov in tako je vzpon na Gornje Cerovo na koncu izpadel kar zajeten zalogaj. Poleg poštene naklonine nama je direktno v glavo lepo zakurilo tudi sonce. Vzpon sva le premagala in končno je sledil odličen spust čez mejo v Gorico. V Gorici sva malo zaokrožila naokoli in se čez tunel odpeljala nazaj v Novo Gorico in naprej v Solkan. Za konec ture sva imela v mislih še pojedino v KuDobro. Gre za majhen lokal/bistro v bližini vasi Šmihel. Na najino presenečenje strežejo samo vegansko hrano. Bila sva kar malo v šoku, kajti to je vse prej kot nekaj normalnega v teh krajih/državi/celini/planetu… Večino gostov je padalcev, ki pristajajo na travniku pred lokalom. Poletijo pa nad Lijakom. Prihajajo iz vse Evrope, kajti na tem mestu naj bi bila ugodna termika, ki sploh v spomladanskih mesecih omogoča ugodno jadranje po zraku. Vsa navdušena sva pojedla kosilo, spila pivo in bil je res nenavaden občutek. V vseh letih, ko sva vegetarijanca in kasneje vegana sva se nekako navadila izogibati gostiln in drugih prehrambenih obratov. No, končno sva lahko bila brez skrbi kaj bova pojedla. Res pohvalno. Upam, da se ideja obdrži. Res vse pohvale za pogum in drznost dekletoma, ki sta se lotili tega posla. S polnimi želodčki in nasmehom na obrazu sva se odpeljala domov in popadala v posteljo. Za nama je bila res lepa turca. 71 km in 1600 metrov vzpona.

Kolesarska steza iz Solkana v Plave.

V Kanalu ob Soči na kavici.

Ostanki zgodovine.

Ogromni objekti na poti.

Vzpon do vasi Lig.

Pogled na Julijce.

Čudovita cesta, ki pripelje pod vrh Korade.

Razgledi na našo stran.

Razgledi na Italijansko stran.

Spust v Brda.

Zgornji del spusta v Brda poteka po makadamu.

Graščakinja Mojca.

Lepo vreme in razgledi = uživaško kolesarjenje.

Eden izmed vzponov v Brdih.

Malicava v KuDobro. Mnjam. Brez panike ali se kje prikaže truplo.

08. 04. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Smuka z Ojstrice

Pogledi so bili nori.

Z Matjažem sva se na Ojstrico odpravila že pred štirinajstimi dnevi. Načrte nama je prekrižala megla. Zgubila sva se v gosti megli in žal sva se morala vrniti. Nisva pa jo pozabila. V petek sva se zapeljala na izhodišče za planino Podvežak. Pridružil se nama je še Matej. Avto smo morali zaradi snega pustiti skoraj na začetku makadama, ki pelje proti planini Podvežak. Sledilo je nekaj kopnih odsekov, a kmalu smo bili na smučeh in na planini. Sledil je strm vzpon skozi macesnov gozd in že se nam je v daljavi pokazal Veliki vrh. Snega je bilo ogromno in tudi sosednji Tolsti vrh in Dleskovškova planota so bili popolnoma zaliti. Nadaljevali smo čez gričevnat svet malo gor, malo dol in kmalu smo lahko uzrli zgornji del Ojstrice. Nasmeške smo imeli do ušes saj je snega res veliko in prizori snežne pokrajine obsijane s soncem so postajali vse bolj impresivni. Matej se je odločil, da bo nadaljeval bolj počasi in zmenili smo se, da naju bo počakal nekje nižje. Nadaljevala sva s hojo in kmalu prišla do točke kjer se je bilo potrebno spustiti do sedla nad Korošico. Ker sva se odločila, da se bova na Ojstrico povzpela iz smeri Korošice sva snela pse in odsmučala na sedlo ter naprej do Korošice. Ogledala sva si ostanke pogorele koče, namestila pse in zagrizla v strmino. Vzpon je potekal brez težav in znašla sva se pred vršno strmino kjer pa je podlaga postala malo bolj trda. V roke sva vzela cepin in se povzpela na vrh. Pogled nazaj je razkrival, da bo smučanje z vrha precej zanimivo. Na vrhu sva se razgledala naokrog. Čez nekaj minut sta se nama pridružila še dva smučarja iz Hrastnika, ki sva ju srečala že zjutraj. Na vrh sta se povzpela čez malo Ojstrico in pod vrhom do zahodnega grebena kjer sta pristopila na vrh. Po tem, ko sva se razgledala, sva najprej odsmučala do prehoda na grebenu kjer se name je odprl pogled proti vzhodu. Postalo nama je jasno, da smučarija zaradi že malo ojuženega snega in prečenja ne bi bila tako dobra kot na zahodni strani, kjer sva se povzpela na vrh. Obrnila sva in začela s spustom. Bilo je zanimivo kajti naklonina je kar precejšnja in strmina se konča z robom, ki te pripelje v Logarsko dolino. Spust je potekal brez težav, čeprav je bilo treba odmisliti določene misli 🙂 Sledil je zavoj levo in spust po čudoviti podlagi kjer se nama je smejalo vse do Korošice. Na Korošici sva zopet nataknila pse in se povzpela nazaj do sedla, in še višje do točke od koder sva se začela spuščati. Vmes sva na Tolstem vrhu zagledala Mateja, ki nama je mahal. Med grički sva se spustila nazaj v smeri pristopa. Sledilo je še nekaj štamfanja dokler nam ni ostal samo še spust čez gozd do planine. Od planine pa malo rodea po gozdu in spust po cesti do avta. Na koncu je ura pokazala 7 ur in 1500 metrov vzpona. Bili smo prijetno utrujeni. Sledilo je okrepčilo v Gamsovem raju in vožnja domov. 🙂

Zjutraj smo morali biti zgodnji.

Na planini Podvežak.

Se že vidi Veliki vrh.

Smer je določena.

Vse je zalito. Res veliko snega.

Kakšen svet.

V ozadju se prikazuje Ojstrica.

Kamniški dedec.

Koča ja na žalost popolnoma zgorela.

Vzpon na vrh.

Postalo je strmo.

še vedno je strmo.
FOTO: Matjaž

Na vrhu pa noro lepo.

Čudoviti razgledi.

Igra senc.

Smučanje z vrha. FOTO: Matjaž

Kakšni tereni.

Res nora smuka.

Vse je belo.

Kakšen dan.

07. 04. 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Iz Solkana čez Trnovski gozd do koče na Čavnu

Ko te na kolesu preseneti sneg.

Po dveh neuspelih poskusih turne smuke zaradi slabega vremena in krajših kolesarskih turic v okolici je bil čas za malo daljšo kolesarsko turo. Glede ne to, da je bilo po hribih še veliko snega sem se odločil, da se odpeljemo z avti do Solkana in se povzpnemo do koče na Čavnu. Pridružila sta se nama Marjan in Simona. Doma sem večer pred odhodom preveril še nekaj spletnih kamer in ni kazalo, da bi bilo na Trnovski planoti še kaj veliko snega. Zjutraj sva med vožnjo po avtocesti mimo Ajdovščine z Mojco oprezala, ali bi kje na planoti uzrla še kaj snega. Nekaj malega ga je še. Pa še to samo na določenih delih, sva se zedinila. Prispeli smo v Solkan kjer smo se parkirali avto. Takoj nas je čakal strm vzpon do vasi Ravnica. Od Ravnice naprej do vasi Trnovo pa se je klanec umiril. V Trnovem smo naleteli na manjšo okrepčevalnico z avtomatom za kavo in celo mini knjižnico. Z Mojco naju je povsem navdušila in medtem, ko smo čakali Simono sva si privoščila presenetljivo dober espreso iz avtomata. V vasi smo zavili desno in nadaljevali v vzhodno ob robu Trnovske planote. Kolesarili smo čez čudovit gozd posut s skalami in bilo je res pravljično. Kmalu smo pribrcali mimo vzletišča zmajarjev, ki jih he v teh koncih skupaj s padalci res veliko. Še nekaj kilometrov smo kolesarili po suhem nato pa smo naleteli na prve snežne zaplate. Makadamska cesta je zavila za hrib in snega je bilo vse več. Najprej smo se ob tem zabavali, sčasoma pa smo dojeli, da bo snega vse več in da kolesarjenje ne bo mogoče. In res je bilo tako. Čeprav smo bili v noge že lepo premočeni smo se odločili, da bomo nadaljevali peš in ob sebi potiskali kolo. Gnala nas je trma in misel na to, da bomo lahko nazaj pa vseeno kolesarili. Tako smo kolo potiskali vsaj kakšne dve uri in pol preden smo pred seboj zagledali kočo Antona Bavčerja na Čavnu, na višini 1242 metrov. Pred kočo smo se na soncu malo ogreli in posušili premočene podplate. Nogavice v tako kratkem času pač ni bilo mogoče posušiti. Najbolj mokre noge sva imela midva z Mojca, ki sva zaradi SPD sistema pedal imela v podplatih luknjo skozi katero je več čas hoje prodiral moker sneg. Po kratkem počitku smo začeli s spustom proti Predmeji. Najbrž smo se na kolesu peljali samo dobrih deset metrov in že so se ponovno pojavili snežni zameti. Tokrat je bilo snega še več in zopet smo se bili primorani spuščati peš s kolesom ob sebi. Po kakšni uri spusta smo le prišli do kopne ceste, ki je zavila proti Lokvam. Simona se je odločila, da ima počasi dovolj in spustila se je proti Ajdovščini. Zmenili smo se, da nas počaka in da jo bomo pobrali z avtom. Nas tri pa je čakal še vzpon na Magnovec kjer se je končal vzpon in začel spust. No, glej ga zlomka, na spustu pa zopet sneg in kot po jajcih smo se spustili do Male Lazne. Tukaj pa ja ne bo več snega, smo si rekli. A kot že velikokrat, smo se ponovno ušteli. Kar še nekaj časa smo se spuščali po snegu in začelo je tudi že malo hladiti. Na srečo smo počasi le ušli snegu in malo bolj sproščeno smo se lahko spustili do vasi Lokve. Od tam pa je sledil čudovit spust vse do Solkana. Ko le ne bi bili že malo premraženi in bi nas vsaj malo ogrelo sonce. V Solkan smo se vrnili po osmih urah snežne dogodivščine, ki je ne bomo kar tako pozabili. V vasi Selo smo pobrali še Simono, ki nas je počakala v lokalnem bifeju. Čakala nas je še vožnja domov, ki je bila zaradi končanih praznikov vse prej kot hitra. Doma sva z Mojco pojedla večerjo in kot ubita popadala v posteljo. Lepo smo se imeli, ni kaj. 🙂

Pohled na Sočo na začetnem vzponu.

Pri okrepčevalnici v vasi Trnovo smo srečali lokalnega kočijaža. 😉

Mimo zmajarjev.

Čudovito vreme in zaenkrat še suha podlaga.

Še vedno smo na suhem.

Situacija se je spremenila in snega je vse več.

Še vedno rinemo po snegu.

Snežno kolo.

Pri koči na sončku.

Pogled na Ajdovščino.

Spet smo na suhem.

A ne za dolgo. 🙂

Kdaj bo konec snega?

Končno. Spust iz Lokev v Solkan je bil hiter in malce bolj hladen.

03. 04. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje