Na Mrzlico in okoliške klance v najhujši sopari

Krajinski park Mrzlica

Krajinski park Mrzlica

Z Marjanom sva se domenila, da udariva eno pravo “gor in dol” turo. Marjan je navijal za Posočje, meni pa se ni dalo voziti tako daleč. Predlagal sem, da zavijeva v Zasavje kjer se vedno najde dovolj klancev in ne preveč obljudenih cest. Že, ko sva se peljala v Trbovlje sva slutila, da zna biti precej soparno. Prejšnji dan je namreč padal dež. V Trbovljah sva parkirala avto pred Mercatorjem, od koder sva se po tem, ko je Marjan zaužil manjši zajtrk, zapodila proti Mariji Reki. V Gabrskem se je cesta začela vzpenjati in začelo se je popolno švicanje. Vlaga je bila tako močna, da sem se po petih minutah počutil, kot da me je zalil val vode. Teklo je iz vseh možnih koncev in na vrhu vzpona sva bila popolnoma premočena. Pogled nazaj nama ja razkril vlažni oblak nad Trbovljam, ki se je počasi dvigal in naju spremljal še lep del poti.

Sopara nad Trbovljam.

Marjan je popolnoma moker.

Sledilo je malo spusta, nato pa precej strm vzpon proti Mrzlici. Malo sem že pozabil, ampak asfaltna cesta proti vikend naselju je res precej strma. Premagala sva klanec in sledil je makadam do koče. Še vedno je bilo zelo soparno in očala sem imel že popolnoma orošena. Švic mi je zalil tudi fotoaparat in nekaj fotografij je bilo posledično precej meglenih.

Pravzaprav je vse mokro.

Povsem premočena sva prišla do koče na Mrzlici. Ker sva popila že skoraj vso vodo sva se nadejala novih zalog tekočine. Pričakalo pa naju je obvestilo o krajšem dopustu, ki so si ga privoščili v koči. Nisva se preveč razburjala, kajti je le prav, da si tudi osebje v koči kdaj malo odpočije. Bova že dobila vodo nekje drugje. Vlaga je tako močno izstopala iz telesa, da ko sem snel čelado sem imel vodo tudi v žlebovih pod čelado. Res ne vem kdaj sem bil nazadnje tako moker.

Mašinci na Mrzlici.

Res je.

Vsa premočena sva se spustila nazaj do asfaltne ceste kjer sva zavila desno na Savinjsko stran v smeri Prebolda. Po ne preveč strmih ovinkih sva letela v dolino. Pri drugem odcepu sva zavila levo v hrib in zopet začela z vzponom. Pod Reško planino sva se vzpenjala do vasi Miklavž pri Taboru, kjer pa se je cesta začela spuščati. Ti konci so res precej osamljeni in na enem izmed ovinkov sem se skoraj zaletel v dve srni. Na srečo sta me pravočasno zagledali in odskočili v gozd. Sledil je spust do vasi Tabor. Tu sva bila že precej žejna in kot naročeno sem zagledal vodno pipo na pokopališču. Priklopila sva se na vodo in v trenutku sem spil liter vode.

Še vedno vse puhti.

Prihod v Tabor. Komaj čakava vodo.

Zanimiva hiša.

Napolnila sva še bidone in odbrcala nataj v hrib. Tokrat naju je čakal še zadnji vzpon, ki pa je obetal kar precej poganjanja pedal navzgor. Zopet sva obrnila smer in se napotila po cesti proti Zajčevi koči. Na začetku je bila cesta asfaltna, po nekaj kilometrih pa se je spremenila v strm makadam. Morala sva pribrcati do koče na Vrheh kjer se je cesta zopet začela spuščati. Sčasoma sva le prispela in sledil je krajši premor. Marjana sem vprašal ali še švica in odgovoril mi je, da ne, kajti nima več kaj izločiti. 🙂 Res je bilo peklensko soparno.

Vroč vzpon. Marjan švica.

Švica še bolj.

Premor.

Po počitku sva se spustila nazaj na cesto, ki naju je pripeljala na prelaz Marija Reka. Malo sva se spustila proti Trbovljam, nato pa zavila levo proti vasi Čeče. Cesta naju je prijeto presenetila. Prometa ni bilo in na ovinkih pred spustom v Trbovlje je bilo res užitek spuščati z veliko hitrostjo. Pridrvela sva v Trbovlje in tura je bila zaključena. Za nama je bilo 55 km in 1800 metrov vzpona. Strinjala sva se, da je bila to ena izmed najbolj soparnih voženj kar sva jih kdaj odpeljala. Celo Garmin je sporočil, da je bila vlaga 100%. 🙂

Smer Trbovlje.

03. 08. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Na Menino planino s kolesom

Vivodnik – vrh Menine planine.


Postajalo je vse bolj vroče. V poštev so prišle bolj turce, ki potekajo večinoma po gozdu. Odločil sem se, da skočim na Menino planino. Štartal sem na bencinski črpalki pod vasjo Golice. Najprej sem se povzpel do vasi po asfaltni cesti, takoj za vasjo pa zapeljal na makadam, ki se konča šele pri koči na Menini planini. Vzpon je do Biba planine potekal po gozdu, zato me sonce ni preveč grelo. Vseeno pa je bilo vse bolj vroče in vlaga precej visoka. Ko sem prisopihal iz gozda na planino sem bi že pošteno moker. Na planini sem malo opazoval krave, ki so zaradi vročina kar zabredle v vodo in se tako malo ohladile. Sam nisem imel te izbire in sem samo nadaljeval z brcanjem do koče. Pri koči sem si privoščil mrzel radler, ki je po mojem suhem grlu izginil v sekundi. Malce sem posedel in opazoval družbo, ki si je privoščila ogromne obroke mastne in močno kalorične hrane. Zadnje čase opažam, da veliko ljudi v gore zahaja, da bi se pošteno najedli. Obroki, ki jih zaužijejo so tako močni, da bi morda zadostili porabi kalorij v primeru, če bi ti planinci na vrh pritekli gor in dol dvakrat. Veliko teh jedcev pa se v bližino koč pripelje celo z avtom. Ob razmišljanju kaj in koliko ljudje jedo sem ugotovil, da je med oblaki sonce začelo spet lepo žgati in čas je bil, da se podvizam na vrh. Zajahal sem kolo in začel s finalnim vzponom. Najprej sem lahko kolesaril, po nekaj sto metrih pa sem moral kolo naložiti na rame in se peš povzpeti do vrha. Na vrhu sem bil sam. Povzpel sem se na razgledni stolp in se malo razgledal naokoli. Zapihala je prijetna sapica in ni mi bilo več tako vroče. Prišel je čas za odhod. Zajahal sem kolo in se spustil za vsega dva metra. Zaradi visokih špičastih skal sem moral nekaj deset metrov najprej sestopiti ob kolesu. Kasneje sem se le lahko spet usedel nazaj na kolo. Med spustom sem ugotovil, da je pot precej zaraščena in, da jo kot kaže ne uporablja ravno veliko ljudi. Naletel pa sem tudi na lisico, ki pa je bila preveč hitra, da bi jo lahko ujel s fotoaparatom. Sledil je še spust po makadamu ter asfaltni cesti in pridrvel sem do avta. Za mano je bilo 27 kilometrov in 1100 metrov vzpona. V popolnoma pregretem avtu sem se odpeljal domov. 🙂

Krave se hladijo.

Koča ne Menini planini.

Na vrhu.

Pogled s stolpa na kolo.

25. 07. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Iz Sodražice na Veliko goro in Jelenov žleb

Jelenov Žleb.

Že kar nekajkrat, ko sem kolesaril po Dolenjski sem opazoval vzpetine nad Sodražico, ki so popolnoma poraščene z gozdom. Gre za masiv imenovan Velika gora. Lansko leto, ko sem se povzpel iz Sodražice na Loški Potok pa sem se odločil, da se moram čimprej vrniti in zaviti levo ter malo raziskati gozdove na Veliki gori. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Sodražice kjer sva ob šoli parkirala. Zajahala sva svoji gorski kolesi in začela z vzponom po asfaltni cesti, ki iz Sodražice pelje na Loški Potok. Vročina je že lepo pritiskala in komaj sva čakala, da zavijeva levo v gozd. Po nekaj kilometrih sva le prišla do odcepa za Travno goro. Asfalta je bilo konec in začel se je vzpon po lepo ohranjenem makadamu. Po nekaj kilometrih je sledil spust po makadamu kjer je kar pošteno letelo. Ker sva imela gorski kolesi sva lahko ignorirala luknje in pesek ter drvela kot se šika. Do Travne gore sva ves čas kolesarila po gozdu in vročina je postala znosna. Hitro sva bila na Travni gori kjer se nahaja nekaj hiš, malo naprej pa tudi planinski dom za katerega pa nisem čisto prepričan ali deluje. Sledilo je potiskanje pedal po gozdu, ki je ena izmed večjih strnjenih gozdnih površin v Sloveniji. Res lepo ohranjen gozd, po katerem je užitek kolesariti. Naslednja postojanka je bila Jelenov žleb. Dokler nisva preprala informatiovne table nisva vedela, da gre za kraj s posebnim pomenom v času NOB. Malo sva predahnila in vohala cvetlice na travniku. Nadaljevala sva s poganjanjem pedal, malo gor, malo dol po robu gozdne planote. Na levi so se začele pojavljati stene, ki so še popestrile kolesarjenje. Nekje na višini 1030 metrov pa je bilo konec vzpona in začela sva z dolgim spustom. Spet sva lahko popolnoma sproščeno drvela v dolino, saj so nama amortizerji popolnoma ublažili na mestih kar malo grob makadam. Na prvem odcepu sva zavila desno in se spustila v zaselek Zadolje. Od tam sva nadaljevala v smeri Ribnice. Ko sva prišla ven iz gozda sva občutila moč sonca. Malo sva pritisnila pedala in že sva bila v Ribnici. Bil je čas za rehidracijo v lokalnem bifeju. Po prijetni osvežitvi v senci mogočne lipe sva zopet zajahala kolesi in se odpravila nazaj v Sodražico. Čez vas Bukovica in Dane sva bila kmalu spet v gozdu in čakalo naju je še nekaj sto višinskih metrov vzpona. Zopet so hitro minili v prijetni senci krošenj. Na koncu naju je čakal še en krajši spust po gozdnem kolovozu in že sva bila nazaj v Sodražici. Ugotovila sva, da gre za precej osamljene konce, ki ponujajo čudovit pobeg pred žgočim soncem in turisti. 🙂 Nabralo se je 52 kilometrov in 1500 metrov vzpona.

Začetek na asfaltni cesti iz Sodražice.

Po nekaj kilometrih vzpona sledi zavoj levo na makadam.

Malce drviva dol.

In že sva na Travni Gori.

Zapuščeni objekti v Jelenovem žlebu.

Spomenik padlim borcem v drugi svetovni vojni. Nekdo ga je uničil kar vsekakor spada v revidiranje zgodovine. Še nekaj let pa bo jasno, da so nas od vseh fašistov, nacistov in drugih nadlog osvobodili kar belogardisti in cerkev. Ali pa kar J.J. čeprav takrat še ni bil živ. Žalost.

Pojavile so se stene, ki popestrijo vzpon.

Spust po zelenilu.

Prihod na ravnino pred Ribnico.

Ribnica.

Mojca si ogleduje kulturne spomenike.

Nazaj v gozd. V ozadju Velika gora.

Prihod v Dane, vas, ki je včasih imela smučišče. To je bilo še takrat, ko toplogredni plini še niso povzročali takšnih preglavic kot sedaj.

Blagajna na smučišču.

Vzpon čez travnik.

Mimo kamnoloma.

Takole pa izgleda, ko po prašni cesti prinori tovornjak, ki mu ni mar za dva kolesarja.

Še spust v Sodražico pa sva.

21. 07. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje