Iz Slovenskih Konjic na Pohorje. Spust z Rogle v Zreče

Prehod čez potok, ki jih na Pohorju ne manjka.

Po nekaj krajših kolesarskih turic med tednom, sem za vikend načrtoval kakšno malce obsežnejšo. Izbral sem si Pohorje. Mojca je bila takoj za. Za izhodišče sva izbrala Slovenske Konjice. Zopet sem naredil načrt poti in že sva letela proti Slovenskim Konjicam kjer sva pustila avto. Najprej sva čez vasi Vešenik in Gabrovnik odkolesarila v smeri Oplotnice. Kolesarila sva mimo ogromnih hiš in se spraševala zakaj zlomka ljudje zidajo tako velike hiše. Odgovora nisva našla. V Oplotnici sva zavila desno in pri cerkvi naletela na verski obred, ki je vključeval veliko otrok. Izgledalo je kot, da so vsi iz omar potegnili svoje najlepše obleke in se odpravili v cerkev. Bila je res gneča in, ko sva prikolesarila mimo sva morala paziti, da koga ne povoziva. V vasi Čadrma se je cesta močno postavila pokonci. Postalo je vroče in kar nekaj časa sva morala lepo pritiskati na pedala. Hitro sva pridobivala na višini in se kmalu znašla na obronkih Pohorja. Vozila sva mimo ogromnih kmetij z ogromnimi pašniki in ogromno domačimi živalmi. Začelo je rahlo pihljati in zrak je postal precej bolj svež. V vikend naselju Planina pod Šumikom sva končno zapeljala v gozd. Na naslednjem razpotju sva se usmerila levo v smeri hotela Jakec pri smučišču Trije Kralji. Bila sva na višini 1100 metrov in v hotelu sva si privoščila osvežitev. Medtem, ko sva sedela zunaj je zaradi vetra postalo precej sveže. Po rehidraciji sva se po asfaltni cesti spustila nazaj do odcepa in nadaljevala naravnost. Asfalt se je spremenil v makadam in kolesarila sva naprej v smeri Pragozdnega rezervata Šumika. Srečala sva bolj malo ljudi in avtomobilov. Bilo je res užitek kolesariti v gozdu in svežem zraku. Počasi sva se približala soteski potoka Lobnica. Bila sva navdušena nad naravno lepoto te soteske. Presenetilo naju je predvsem to, da gre za res strmo sotesko. Še malo sva pobrcala in znašla sva na mestu kjer cesta preči potok. Usstavila sva se ob potoku kjer je tudi izhodišče za ogled slapu Šumik. Ker si nisva upala pustiti koles samih, se žal nisva odpravila do slapu. Uživala pa sva ob potoku, ki zaradi temne kamnine izgleda res drugače. Po tem, ko sva se naužila naravnih lepot sva nadaljevala proti Koči na Šumiku. Gre za res fascinantno kočo, ki je ena lepših kar sem jih videl zadnje čase. Trenutno je v prenovi in ni odprta. Odkolesarila sva naprej v smeri Tihega jezera. Čeprav sva prišla skoraj do jezera nikakor nisva mogla ugotoviti kje točno se nahaja. Ker je bil teren popolnoma razmočen nama ni ravno dišalo, da ga iščeva in si namočiva kolesarske čevlje. Obrnila sva in se spustila malo nazaj do odcepa desno. Zavila sva na pot, ki pa se je kmalu spremnila v peš pot. Nadaljevala sva peš dokler nisva prišla zopet na cesto kjer sva lahko kolesarila. Na zemljevidu sem videl, da je cesta kamor bi morala priti samo kakšnih 100 metrov oddaljena od naju. Odločil sem se da jo mahneva kar čez gozd. Hitro sva prišla že skoraj do ceste, ko naju je presenetil potok. Bil je ravno dovolj širok, da ga nisva mogla preskočiti. Ja nič, sezujva si čevlje in nogavice in odnesiva kolesi čez potok, sva si rekla. Rečeno, storjeno in bila sva čez. Še kratek vzpon po gozdu in bila sva nazaj na pravi cesti. Sledilo je kolesarjenje po gozdni makadasmki cesti, ki je zaprta za promet. To je pomenilo, da sva kolesarila popolnoma sama, v čudovitem gozdu, na najbolj kvalitetnem makadamu kar sem ga kdaj izkusil. Po bolj ravninskem delu pa je prišel na vrsto še vzpon in pritiskanje pedal v smeri Rogle. Kmalu sva prispela do doma na Pesku kjer sva zavila levo proti Rogli. Sledil je še vzpon po asfaltni cesti do Rogle in končala sva z vzponi. Sledil je šestnajst kilometrski spust po asfaltni cesti v Zreče. Letelo je kot pri norcih in v Zrečah sva se znašla res ekspresno. Nadaljevala sva po cesti nazaj v Slovenske Konjice in krog je bil sklenjen. Poiskala sva lokal v starem delu in si privoščila zasluženo pivo. Za nama je bilo 76 kilometrov in 2066 metrov vzpona. Kar lep zalogaj, ni kaj. Kolesarjenje po Pohorju pa res priporočam.

Pogled na cerkev Sveta Barbara.

Grad nad vsemi.

Rožnati travniki.

Trije kralji.

Kolesarjenje čez čudovite gozdove.

Potok

Počitek ob vodi.

Vožnja mimo vode. Pravljično kolesarjenje.

Koča Šumik

Med smrekami.

Malo se razgledujem po smerokazih.

Res je lepo.

Čista uživancija.

Tudi malo po peš poteh.

Prečkanje potoka.

Makadam kjer se nihče ne vozi.

Mojca, kam pa kam?

Na Roglo.

Pod smučiščem.

Na vrhu

Spust v Zreče.

Slovenske Konjice.

06. 05. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Iz Kalc do Svetega Lovrenca

Na Svetem Lovrencu z družino. 🙂

V nedeljo sva imela malo zmatrane noge od sobotnega pedaliranja na Blegoš. Vseeno sva se odločila, da ne smeva zamuditi lepega dneva na kolesu. Z avtom sva se odpeljala do Kalc. Zajahala sva kolesi in se takoj usmerila v gozd. Najin cilj je bila cerkvica Svetega Lovrenca, ki stoji na vzpetini nad vasjo Studeno. Gre za veliko gozdno področje med Hrušico, cesto Planina-Logatec in že omenjeno vas Studeno. Sledila sva gps progi, ki sem jo dan prej narisal doma. Takoj nama je bilo jasno, da na današnji turi ne bova srečala veliko ljudi. Kolesarjenje po gozdu je potekalo po lepo ohranjenih makadamih. Malo več težav sva imela na gozdnih poteh, ki so večinoma zapuščene in polne vej, listja in skal. Po uri in pol potiskanja pedal po gozdni samoti sva prišla do zadnjega malo bolj strmega vzpona, ki pripelje do cerkvice. Precej močno sem moral pritiskati pedala, da sem do vrha le enkrat stopil dol s kolesa. Na vrhu sva bila nagrajena s čudovito jaso s cerkvico in pogledom vse do Snežnika. Malo sva se spočila, in ker je bil pritisk res nizek sva celo malo zadremala. Zbudilo naju je grmenje, ki se je zdelo vse bližje. Poleg grmenja pa sem imel tudi občutek, da me nekaj mravelj poskuša zvleči v svoje mravljišče. Hitro sva se s kolesi spustila po klancu in na prvem odcepu zavila levo. Spuščala sva se bolj zahodno v smeri Hrušice. Čeprav sva mislila, da se bova nazaj grede bolj spuščala sva se morala vseeno še kar nekaj dvigniti. Šlo je malo gor, malo dol in tako sva pridno nabirala višince. Vmes sva morala zopet lomastiti po gozdni vlaki, ki je povezovala dva makadama. Počasi sva se vrnila na makadam po katerem sva prikolesarila in sledil je hitrostni spust nazaj na izhodišče. Spust na polno vzmetenem kolesu po makadamu s peskom se občuti, kot da ti bo zadnje kolo odpadlo. Res je udobno in že kar malo preveč uživaško. Kmalu sva bila pri avtu kjer naju je pozdravil pes, ki je ves čas, ko sva pospravljala kolesi lajal kot utrgan. Psi na ketnah so res vrhunski dosežek človeka, ni kaj. Nabralo se je 37 km in 980 metrov vzpona. Pa še dež naju ni dobil.

Takoj v zeleni gozd.

Šibava po zelenem.

Malo peš po gozdnih poteh.

Rožice.

Pogled proti vasi Studeno.

Mojca drema.

Odhod. V daljavi grmi.

Leti dol.

Tukaj pa spet malo peš.

In spet leti kot sneta skira.

03. 05. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

S kolesom na kočo pod Blegošom

Pri Koči pod vrhom Blegoša

Zaradi delovnih obveznosti sva za praznike ostala doma. Odločila sva se, da bova izkoristila lepe dneve in poskušala odpeljati kakšno lepo turo. Že nekaj časa sem imel v mislih Blegoš. Čakal sem samo še, da tudi višje, krošnje dreves pridobijo zeleno barvo. Drevesa so ozelenela in midva sva se z avtom odpeljala do Hotavelj. Avto sva pustila pred trgovino in se začela vzpenjati po asfaltni cesti do vasi Suša. V Suši se je blagi vzpon končal in začela sva s precej bolj strmim vzponom. Najprej kilometer po asfaltu, nato pa se je začel makadam. Čez zeleni gozd sva se v miru in tišini vzpenjala do Črnega Kala. Sonce se na žalost ni pokazalo izza oblakov, kar naju na vzponu ni preveč motilo. Za spust pa sva že morala obleči vetrovke kajti bilo je kar malce sveže. Spustila sva se v vas Potok. V vasi sva zavila levo in se nausmerila pot, ki pelje čez Matevžkov graben do koče na Blegošu. Nekaj časa sva lahko kolesarila. Na razpotju kjer gre peš pot levo in zagrize v strmino pa sva midva nadaljevala naravnost in prispela do hiše med strmimi travniki. Sledil je strm vzpon do širšega in bolj položnega kolovoza kjer sva zavila levo in se usmerila proti koči. Sedaj nisva imela več veliko. Pritiskala sva pedala in se kmalu znašla pred finalnim strmim klancem, ki vodi do koče. Še malo pritiskanja in bila sva pri koči. Privoščila sva si počitek. Nisva se zadrževala predolgo kajti začelo naju je mraziti. Spustila sva se po poti levo od koče in prišla do prvih bunkerjev. Splaziti sva se morala tudi pod nekaj padlimi smrekami in že sva nadaljevala z vožnjo. Sledil je kratek a strm vzpon, nato pa spust vse do Prve Ravni. Tukaj pa se je začel spust, ki sva ga v precejšnji meri tudi prehodila. Strmina je na določenih delih precejšnja, na poti pa ogromno kamna in drugih preprek. Ker se nama ni mudilo, sva lepo počasi napredovala in sčasoma le prišla do konca strmega spusta. Sledil je spust mimo kmetije v vas Čabrače, nato pa po kolovozu čez travnike v smeri Suše. V Suši sva se spustila do ceste in se po dolini vrnila nazaj na izhodišče. Pri avtu sva ugotovila, da sva pekolesarila 23 kilometrov in se povzpela za 1.500 metrov. Kar v praksi pomeni, da sva po ravnem kolesarila bolj malo. 🙂

Začetek poti. Blegoš v ozadju.

Vzpon po senci in zelenem gozdu.

Sva že višje.

Šibava v vas Potok.

Juhuhu leti !!!!

Tik nad vasjo. V ozadju Ratitovec.

Vzpon ob potočku.

Sva že v Matevžkovi grapi.

Postalo je prestrmo.

Spet na kolesu.

Malo sva zgrešila in iščeva pot.

Pa sva prispela.

Telovadba s kolesom.

Kolesar na bunkerju.

Spust v dolino.

Leti.

Velik del spusta sva prehodila.

Sedaj pa spet na kolesu.

Marmor iz Hotavelj.

02. 05. 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje