Tale klanec za mano me je pa pošteno utrudil.

Danes sem si zaželel malo odkrivanja novih kolesarskih poti. Zajahal sem svoje gorsko kolo in jo mahnil proti Besnici. Za končni cilj sem si izbral Janče. Na Janče sem poznal že vsaj dve poti, ki pa obe potekata večinoma po asfaltu. Malo sem pregledal zemljevid in ugotovil, da je na zemljevidu narisanih precej kolovozov, ki bi lahko vodili na vrh. Težava pa je, da je severno-zahodna stran Posavskega hribovja precej strma. Najprej sem odkolesaril do Podgrada in se povzpel do turistične kmetije. Tam sem zavil desno na borovničevo pot proti Jančam. Na začetku se je pojavilo samo nekaj strmih odsekov, ki sem jih brez večjih težav zvozil. Podlaga je do takrat bila še precej trda tako, da ni bilo večjih problemov. Nato pa sem naletel na kakšnih 100 metrov dolg klanec z velikim naklonom in peskom ter kamni za podlago.Prišel sem nekje do polovice nato pa me je zagnalo s kolesa. Nič zato, pa rinimo do konca strmine. Nadaljeval sem do Vnajnar kjer sem v vasi zavil levo proti kmatiji Lazar. Na zemjevidu je kazalo, da se bom lahko po slabših kolovozih nekako prebil do vrha Janč. Prišel sem do kmetije kjer me je čakala zapornica in znak za prepovedan promet. Ob napadu psa sem se hitro podvizal in spretno obvozil zapornico. Sledil je spust po grobem kolovozu. Vmes sem sicer z desnim očesom ujel nekakšen približek kolovoza v desno, ki pa je bil res v slabem stanju in precej strm. Spuščal sem se še nekaj časa in počasi mi je bilo jasno, da sem se verjetno spustil preveč dol. Prišel sem do potoka in zavil levo. Znašel sem se v dolini potoka Gostinca. Jah, nič sem si rekel. Še enkrat na Janče. Tokrat iz Jevnice. Odšibal sem proti Jevnici in se še malo pred vasjo pognal desno v strmino. Vsaj tukaj nisem imel kaj zgrešiti in po kar lepem garanju sem kmalu prišel na vrh Janč. Popil sem radler, pojedel jabolko, banano in lešnike ter se pognal v dolino. Pri spustu me je zanimala dolina vzporedno z Gostinco. Na zemljevidu je bil zopet vrisan kolovoz. Iz Vnajnar sem zopet zavil proti kmetijam le da sem tokrat šel malo naprej. Na križišču pa sem izbral napačno smer in že sem kolesaril po cesti, ki pa je bila narejena samo zato, da so postavili električne daljnovode. Jah nekam že pripelje sem si šepetal, ko sem drvel dol po cesti.Nato pa kar naenkrat konec ceste in odrezan zelo strm hrib pod mano. Joj, joj obrni kolo in že šibamo nazaj gor. Že lepo izmučen sem se vrnil nazaj do križišča kjer sem se odločil, da imam še dovolj energije, da grem preverit pot, ki pa se zdaj sigurno ne more kar tako zaključiti. Šibal sem mimo kmetije Jožman in se ob srečanju s psom hitro začel spuščati v dolino. Kolovoz je zopet postajal vse slabši in kar naenkrat že znan scenarij, Konec poti. Pod mano pa strmina in potok. Nič tega imam zadosti. Kolo bom kar nesel na rami sem si rekel. Naredil sem 50 metrov in se pri tem dvakrat skoraj spotaknil kajti teren je bil res strm in drseč. Ja super, ne preotane mi drugega kot da obrnem in nazaj gor. Do vasi sem se privlekel že pošteno zmahan in na srečo me je čakal spust v Besnico. V Besnici sem uotovil, da tako hudo pa še nisem utrujen in sem se napotil še čez Pečarja. Spust v Sostro. Od tam pa do doma pa sem ves čas imel veter v prsa. Ob prihodu domov sem bil pa res že na koncu z močmi in na srečo me je pričakala Mojca s pico in pecivom. Nabralo se je 5 ur kolesarjenja in ogromno višincev. Očitno so se kolovozi na zemjevidih že zarasli in jih nihče ne uporablja.

Strmi kolovozi, ki pa na fotografiji izgledajo čisto položni.

Počitek in okrepčilo na vrhu

Na vrhu na sončku.

Danes se je zopet obetalo lepo vreme in sva naredila krožno turico na Slivnico. Pot naju je peljala po makedamu mimo Martinjaka proti lovski koči skozi zelene gozdove do vrha. Mojco je ves čas malo skrbelo, da ne bo iz kakšnega grma skočil medo. Normalno, da ni in kot bi mignil sva bila na vrhu kjer sva se malo posončila. Na vrhu je bilo veliko drugih kolesarjev in žal tudi kar nekaj avtomobilov. Po sončenju sva hitrostno odbrzela nazaj v Cerknico. Je kar pasalo, čeprav nedelja ni ravno moj najljubši dan. 🙂

Zeleni gozdovi. Dom medvedov.

ja proti lovski koči greva.

Počivanje na sončku.

Katero kolo naj vzamem?

Iz Črnega vrha nad Idrijo po zelenih gozdovih na Javornik

Pogled na morje s stolpa.

Pred kratkim sem tukaj našel opis ture na Javornik. Danes sem si zaželel voziti nekje kjer ni veliko obiska in skrajni vzhodni del Trnovskega gozda se je zdel kot odlična ideja. In res. Vozil sem po gozdnih kolovozih kjer sem na celi poti srečal le dva pohodnika in nekaj ptičev. Temperatura je bila ravno pravšnja in tišina res prava. Na koncu sem moral kolo še potiskati v hrib in ga tudi malo nositi do vrha. Le na vrh stolpa ga nisem mogel spraviti 🙂 Velja pa omeniti, da se vozi po medvedovi deželi in je potrebno biti malo bolj glasen. Še posebno, če se odpraviš sam. Z vrha je sledil divji spust v dolino po drugi poti in kot bi trenil sem bil nazaj pri avtu. Luštna tura. Taka za spočit se.

Zadnje priprave pred vzponom.

Še malo pa sem pri Pirnatovi koči.

Jaz sem skočil na vrh stolpa, kolo pa je počakalo dol.

Pogled nazaj v smeri vzpona.

Na vrhu.

Ja, ga bo treba kar malo nositi. Ni bilo daleč.