Na Jelenk iz Spodnje Idrije

Jelenk z zapuščeno domačijo tik pod vrhom.
V nedeljo sva po prijetnem sobotnem debatnem krožku z Martino in Blažem malo potegnila s spancem. Po tem, ko sva se najedla pečenih paprik in drugih dobrot, pa sem že razmišljal kje bi lahko pretegnila noge. Sonček je že prodiral skozi okno in bil je skrajni čas, da se odpraviva nekam višje. Nisem imel prave ideje kam. Poleg tega pa je dan že res kratek in nisva imela več veliko časa. Malce sem prelistal zemljevid in si ogledal nekaj vrhov v okolici Idrije. Na hribi.net sem našel vrh z imenom Jelenk. No, pa pojdiva. Odbrzela sva v spodnjo Idrijo od koder je izhodišče na Jelenk. Kot se v teh koncih spodobi, je pot takoj na začetku tista prava strma, ki mi je najbolj všeč. Z vsakim korakom si višje in Spodnja Idrija je hitro postajala vse manjša. Žal so v drugem delu pot precej razširili gozdarji, kajti drevesa so na tem območju pretrpela res ogromno škode. Po zlomljenih vrhovih sem sklepal, da je bil gozd žrtev žledoloma, ki je pred leti pustošil v naših krajih. Poleg žledoloma pa je smreko dodobra uničil še lubadar. Ob vsem tem sem se spomnil podatka, da se je lansko leto na celem svetu gozdna masa zmanjšala za recimo površino Nove Zelandije. Koncentracija ogljikovega dioksida pa je trenutno na rekordni ravni. Kam pelje nadaljnji razvoj takih dogodkov ni težko ugibati. Nadaljevala sva z vzponom in pot je postajala vse lepša in prišla sva do prve hiše Pod Kendovim vrhom. Bila sva navdušena nad lepoto okolice in tišino, ki obdaja domačije v tem okolju. Kakšnih sto metrov naprej sva pri naslednji hiši zopet zavila desno v hrib in nadaljevala z vzponom. V trenutku, ko sva prišla ven iz gozda se je odprl pogled na travnike pod vrhom in zapuščeno domačijo. Sprehodila sva se do vrha kjer sva se na klopci martinčkala in pomalicala jabolko. Po počitku sva odšla še do razgledne točke, kjer pa se zaradi motnega ozračja ni prav dobro videlo. Sledil je spust po isti poti nazaj v Spodnjo Idrijo. Skoraj ves čas navzdol sva tekla in na koncu ugotovila, da je res pasalo. V Spodnji Idriji sva bila ekspresno in 800 višinskih metrov je minilo v trenutku. Sprehodila sva se še do Gostilne na vasi in odbila pivo ter pizzo. Ko, sva zapuščala gostilno se je ravno začelo temniti. Ustavila sva se še v Idriji kjer sva prav tako naredila krožni sprehod čez mesto. Sledila je vožnja v Ljubljano in zaslužen počitek. 🙂

Mojca je z novimi športnimi copati kar letela navzgor 😉

Mala kača na poti. Lepo sva jo preusmerila nazaj v gozd.

Okolje postaja vse lepše.

Sveža voda iz potočka pod Kendovim vrhom.

Tik pod vrhom.

Na vrhu.

Pogled na zapuščene objekte.

Zapuščena notranjost v hiši.

Tek po travniku.

Travniki.

Dol je letelo.

Skoraj je nisem mogel ujeti 😉

Pogled na Spodnjo Idrijo.

V Idriji naju je pričakal plakat “rešitelja”. The only thing I can say in your language: Ich liebe dich.

Grad v Idriji.

Mijauuuu