Jelenk z zapuščeno domačijo tik pod vrhom.

V nedeljo sva po prijetnem sobotnem debatnem krožku z Martino in Blažem malo potegnila s spancem. Po tem, ko sva se najedla pečenih paprik in drugih dobrot, pa sem že razmišljal kje bi lahko pretegnila noge. Sonček je že prodiral skozi okno in bil je skrajni čas, da se odpraviva nekam višje. Nisem imel prave ideje kam. Poleg tega pa je dan že res kratek in nisva imela več veliko časa. Malce sem prelistal zemljevid in si ogledal nekaj vrhov v okolici Idrije. Na hribi.net sem našel vrh z imenom Jelenk. No, pa pojdiva. Odbrzela sva v spodnjo Idrijo od koder je izhodišče na Jelenk. Kot se v teh koncih spodobi, je pot takoj na začetku tista prava strma, ki mi je najbolj všeč. Z vsakim korakom si višje in Spodnja Idrija je hitro postajala vse manjša. Žal so v drugem delu pot precej razširili gozdarji, kajti drevesa so na tem območju pretrpela res ogromno škode. Po zlomljenih vrhovih sem sklepal, da je bil gozd žrtev žledoloma, ki je pred leti pustošil v naših krajih. Poleg žledoloma pa je smreko dodobra uničil še lubadar. Ob vsem tem sem se spomnil podatka, da se je lansko leto na celem svetu gozdna masa zmanjšala za recimo površino Nove Zelandije. Koncentracija ogljikovega dioksida pa je trenutno na rekordni ravni. Kam pelje nadaljnji razvoj takih dogodkov ni težko ugibati. Nadaljevala sva z vzponom in pot je postajala vse lepša in prišla sva do prve hiše Pod Kendovim vrhom. Bila sva navdušena nad lepoto okolice in tišino, ki obdaja domačije v tem okolju. Kakšnih sto metrov naprej sva pri naslednji hiši zopet zavila desno v hrib in nadaljevala z vzponom. V trenutku, ko sva prišla ven iz gozda se je odprl pogled na travnike pod vrhom in zapuščeno domačijo. Sprehodila sva se do vrha kjer sva se na klopci martinčkala in pomalicala jabolko. Po počitku sva odšla še do razgledne točke, kjer pa se zaradi motnega ozračja ni prav dobro videlo. Sledil je spust po isti poti nazaj v Spodnjo Idrijo. Skoraj ves čas navzdol sva tekla in na koncu ugotovila, da je res pasalo. V Spodnji Idriji sva bila ekspresno in 800 višinskih metrov je minilo v trenutku. Sprehodila sva se še do Gostilne na vasi in odbila pivo ter pizzo. Ko, sva zapuščala gostilno se je ravno začelo temniti. Ustavila sva se še v Idriji kjer sva prav tako naredila krožni sprehod čez mesto. Sledila je vožnja v Ljubljano in zaslužen počitek. 🙂

Mojca je z novimi športnimi copati kar letela navzgor 😉

Mala kača na poti. Lepo sva jo preusmerila nazaj v gozd.

Okolje postaja vse lepše.

Sveža voda iz potočka pod Kendovim vrhom.

Tik pod vrhom.

Na vrhu.

Pogled na zapuščene objekte.

Zapuščena notranjost v hiši.

Tek po travniku.

Travniki.

Dol je letelo.

Skoraj je nisem mogel ujeti 😉

Pogled na Spodnjo Idrijo.

V Idriji naju je pričakal plakat “rešitelja”. The only thing I can say in your language: Ich liebe dich.

Grad v Idriji.

Mijauuuu

Marjan, Robi in jaz.

Že nekaj časa sem se z Robijem in Marjanom menil, da bi skupaj odpeljali eno pravo turco s pravimi vzponi, različnimi podlagami in kančkom avanture. Predlagal sem jima, če bi odpeljali Zasavsko turco, ki sem jo prejšnji teden odpeljal z Mojco. Ker so bile tokrat v igri močnejše noge in večji kupi mišic sem turo malce oplemenitil z dodatnimi vzponi. Da bi bilo še bolj zanimivo smo kolesarili v nasprotno smer kot sva kolesarila z Mojco. Lahko rečem, da nam je tura zelo uspela. Čeprav bi lahko imeli malo več sonca, smo uživali v pritiskanju na pedala na popolnoma neprometnih cestah, poteh, kolovozih in makadamih. Na dodatku originalne trase nam je enkrat celo zmanjkalo poti, in znašli smo se na terenu primernem za gorsko kolo. Z malce potiskanja koles v strmino in spustom ob kolesu smo tudi ta del ukrotili in se kmalu vrnili nazaj na primerno pot. Kilometri so izginjali za nami in strmine so ječale pod kolesi. Celotna tura je res minilo hitro in na koncu smo pri Malnu ugotovili, da so ti kraji izvrstni za kolesarjenje. Večina ljudi na žalost teh krajev ne pozna dobro. Še vsakdo pa je presenečen, ko jih spozna malo bolje. Prekolesarili smo 60 kilometrov in se povzpeli za 2.200 metrov. Vsaj tako pravi moj Garmin.

Soteska potoka Kotrederščica kjer je bilo še hladno, a mi smo se že ogreli.

Postaja vse bolj vroče, a nam se smeji. Tako je to kadar se uživa na polno. 😉

Strmi ovinki kjer je potrebno pritisniti.

Robi in Marjan vozita po preprogi.

Za trenutek je posijalo sonce.

Kje pa smo točno? Ne skrbita, samo pritiskajta in uživajta 😉

In tudi sta.

Kravice imajo precej paše. Kmalu bodo zrezki. Na žalost tako pač je. Upam, da bo nekdo čez 30 let bral ta blog in si rekel, lej včasih so še jedli meso 😉

No tukaj pa smo morali potiskati kolo v klanec. Podlaga je bila pregroba, naklon pa prevelik.

Pa smo spet na konju.

Pa spet rinemo v klanec.

Pa zaviramo navzdol 🙂

In uživamo v vragolijah.

Pod avtocesto nazaj gor.

Konec vzpona, sledi malo premora.

No, še malo gor bo pa treba.

Pa še finalni vzpon, ki ni bil od muh.

V zavetrju kapelice smo se malo odpočili.

V Šentgotardu so položili nov asfalt.

Mašine parkirane pri Malnu.

Vzpon s pogledom na Krvavico.

V soboto sva se z Mojco z avtom odpeljala v Izlake. Prejšnjo soboto me je kolesarjenje v teh koncih navdušilo in Mojci sem obljubil, da bom sestavil turco, ki bo dodatno raziskala te konce. V Izlakah sva zajahala najina črna vranca in se odpeljala proti Trojanam. Sonček naju je lepo grel in bilo je prijetno toplo. Kakšne tri kilometre sva se rahlo vzpenjala po kar prometni cesti skozi naselji Podlipovica in Orehovica. Kmalu se je cesta začela vzpenjati in potrebno je bilo začeti pritiskati. Čez dolge ovinke sva hitro prišla do odcepa za Šentgotard in zavila desno. Tu se je promet umiril in na naslednjem odcepu, kjer sva zavila še enkrat desno, ni bilo videti več nikogar. V Šentgotardu je za kratek čas izginilo sonce, a se je kmalu spet pokazalo. Po cesti sva se vzpenjala proti Blodniku. V gozdu kamor še ni prodrlo sonce je bilo vseeno malce bolj sveže. Na naslednjem odcepu sva zavila levo na kolovoz, ki pelje pod severno stranjo Čemšeniške planine. S pogledi na sosednje hribčke sva napredovala po gozdni poti, ki je bila že popolnoma posuta z listjem. Sčasoma sva prispela na travnik na nekakšnem sedlcu kjer stoji kapelica ter se pase nekaj koz ter kozel. Malo sva se razgledala naokoli in se spustila navzdol po makadamu v dolino na drugo stran. Spust pelje mimo Krvavice, ki s svojo obliko spominja na pravo goro. Spust je bil naporen saj je v makadamu veliko kamnov in morala sva res dobro držati krmilo, da naju ni popolnoma pretreslo. Vseeno sva rahlo pretresena pridrvela v Loke kjer sva zavila levo in se začela po asfaltni cesti vzpenjati proti zaselku Črni Vrh. Napredovala sva v počasnem tempu z ragledom na Krvavico. V zaselku sva nadaljevala po makadamu skozi gozd in se spustila do zaselka Zahomce, ki obsega nekaj hiš med dvema hriboma in veliko pašnikov. Nič prometa, popolna tišina in ni nama preostalo drugega kot, da se po osameli cesti spustiva v dolino. Juhuhu. Letelo je vse do avtoceste. Čudila sva se samoti v teh krajih mimo katere sva se že tolikokrat peljala po avtocesti. Takoj za podvozom pod avtocesto sva zavila levo na kolovoz in prispela do stebrov pod avtocesto. Tam sva zavila levo in se čez trnje in visoko travo prebila do osamljene hiše s pašnikom. Srečala sva gospo na balkonu, ki nama je povedala, da so se čez trnje pred kratkim prebijali tudi neki planinci. Na srečo so plašči ostali celi saj najine maratonke le stežka prebije kakšen trn. Nadaljevala sva z vzponom nazaj proti smeri Čemšeniške planine. Asfaltna cesta je kmalu postala makadam, ki je postal kar lepo strm. Kakšnih sto metrov pred domačijo mimo katere vodi makadam, naju je prišel pozdravit veliki Bernski planšarski pes Doni. Ker je Doni precej velik in laja precej močno sva se rajši ustavila. Kmalu je za njem pritekel še lastnik, katerega pa Doni kot po navadi ni nič ubogal. Ni bilo videti, da bi bil Doni ravno navajen, da se mimo njegovega ozemlja pelje kakšen kolesar. Malo smo pokramljali z lastnikom in Donijem in že sva nadaljevala z vzponom. Prispela sva na asfaltno cesto, ki se je nahajala kakšnih petdeset metrov pod kolovozom, po katerem sva pod Čemšeniško planino kakšno uro prej vozila v nasprotno smer. Na razpotju kje sva že bila, sva tokrat zavila proti vasi Čemšenik. Sedaj sva se nahajala na južni strani Čemšeniške planine. Kolesarila sva čez vasi in se vmes tudi malo ustavila ter odpočila. Sonce naju je še vedno lepo grelo in čez vas Jesenovo sva nadaljevala proti vasi Znojile. Tam sva se po makadamu začela spuščati v sotesko potoka Kotredeščica. Tudi pri tem spustu sva morala kar lepo paziti. Drvela sva naprej in ker sva bila v sosednji dolini sva se morala vrniti nazaj v dolino, ki pripelje v Izlake. Pri zaselku z nekaj hišami sva zavila desno v smeri proti Čemšeniku. Začetek vzpona je bil kar malo naporen, saj se cesta vzpenja precej naravnost in potrebno je lepo pritiskati pedala. Kasneje cesta postane vijugasta in vzpon ni več tako naporen. V naslednjem zaselku sva pozdravila pujse in se začela spuščati proti Izlakam. V Izlakah sva se zaustavila pri Malnu kjer sva si privoščila hladno točeno pivo. Med tem, ko sva pila pivo in čebljala, se je shladilo in na srečo sva imela do avta le še 200 metrov. Za nama je bila čudovita tura dolga približno 45 kilometrov z 1400 metri vzpona. V te konce pridem vsekakor še kolesariti.

Začetek na precej prometni cesti, ki pelje na Trojane.

Ena izmed kandidatk za predsednico Slovenije ali klovnovsko funkcijo, ki jo je dodobra uničil zdajšnji klovn-predsednik.

Listje je posulo ceste.

V Šentgotardu sva opazovala ovčke.

Sva že pod Čemšeniško planino.

Pod Čemšeniško planino

Vožnja po preprogi.

Spust mimo Krvavice.

Spust med travniki.

Do avtoceste bo letelo.

Pod avtocesto.

Med trnjem.

Spet nazaj pod Čemšeniško.

Obnovljena stara hiša v Čemšeniku.

Počitek na sončku.

Divji spust.

Pirček pri Malnu.