Črni vrh. Vrh Čemšeniške planine.

V nedeljo sem načrtoval kaj bolj divjega. Že nekaj časa sem imel v misli vzpon na Črni vrh, najvišji vrh Čemšeniške planine. Najprej sem se z avtom odpeljal do Izlak. Ura je bila že ena popoldan in sonce naju je s Stompijem že takoj na začetku lepo ogrelo. Najprej sem se po asfaltni cesti po ovinkih povzpel do vasi Čemšenik. Pred vasjo so me table opozorile na delo na cesti in obvoz. Ignoriral sem znake, kajti mislil sem si, da s kolesom bo pa že šlo mimo. V vasi pa neprijetno presenečenje, saj je bilo okoli cerkve vse zagrajeno z ograjo in ni se dalo po cesti naprej. Ne bom sedaj obračal nazaj in se spušal dol sem si rekel. Malce sem potelovadil in se najprej prebil mimo ene ograje. Mimo cerkve po gradbišču sem prišel do izhoda na drugi strani cerkve. Zopet sem moral malo plezati čez ograjo in končno sem prišel ven iz gradbišča. Nadaljeval sem po asfaltni cesti do vasi Brezje. Tam se je začel kratek spust in spraševal sem se, koliko sem bom moral spustiti preden se cesta ponovno začne vzpenjati. Pred vasjo Blodnik se je cesta zopet začela vzpenjati in kmalu sem prišel do smerokazav za Čemšeniško planino. Zavil sem levo in se po kolovozu začel rahlo vzpenjati po severni strani Čemšeniške planine. Razgledi so postajali nori in zasavski hribi so se zopet izkazali za čudovito kuliso. Pod planino sem pritiskal do skrajnega vzhodnega dela planine in sčasoma po zelo zaraščeni poti prišel do travnikov. Odprl se je pogled na Krvavico in travnike v okolici. Pot me je pripeljela do pašnikov kjer sem moral preskočiti električnega pastirja. Zapeljal sem na travnik pod potjo od koder sem se moral peš ob kolesu povzpeti na pohodniško pot. Še nekaj deset metrov sem lahko kolesaril, nato pa se je pot postavila pokonci in bil je čas, da kolo naložim na rame. Kakšnih 200 višinskih metrov sem sopihal v hrib, pot mi je zalival čelo, a bilo je tako lepo, da sem pozabil na napor. Malo težav so mi delala le mlada drevesa, ki rastejo precej skupaj. Ko sem prišel na greben, sem lahko ponovno zajahal kolo in se previdno malo gor, malo dol odpeljal do Črnega vrha. Na vrhu sem bil popolnoma moke. Gozd je bil fantastičen, vseh barv, lesketajoč se v soncu in ves napor je bil takoj pozabljen. Pomalical sem veliko Bregarjevo jabolko in se malo spočil. Po počitku sem si nadel ščitnike za kolena in komolce in se spustil proti koči. Upal sem, da najdem kakšen obvoz mimo koče, a me je res pravljičen gozd začaral in pripeljal sem se naravnost do koče. Od koče sem se spustil po peš poti kar ni bila najboljša ideja. Srečeval sem planince, a sem se vsakič skoraj ustavil in pazljivo zapeljal mimo. Pri hotelu sem zavil na osamljen kolovoz in se spustil v vas Dobrljevo. Od tam sem se zapeljal kakšnih 300 metrov do vasi Brezje. Na koncu vasi sem nadaljeval po precej divjem kolovozu proti dolini. Na tem kolovozu pa ni bilo nikogar in vožnja se je spremenila v tisto pravo uživancijo kjer letiš, skačeš po grbinah, se izogibaš vejam in poizkušaš čim manj zavirati. Paziti sem moral samo, da ne naletim na kakšen traktor. Ekpresno sem prispel v vas Zgornji Prhovec. Iz vasi sem se po asfaltni cesti spustil nazaj v Izlake. Pri avtu sem ugotovil, da je za mano sicer kratka a kondicijsko kar lepa turca. Prevozil sem 28 kilometrov in se povzpel za 1.300 metrov. No, tokrat je vzpon vključeval tudi nošnjo kolesa v strmini. 😉

Na začetku vzpona iz Izlak.

Jesenske barve so obarvale gozd.

Gradbišče.

Barve se spreminjajo z višino.

Pogledi.

Na severni strani.

Preproga čez gozd.

Pogled na Krvavico.

Vse bolj je zaraščeno.

Napor.

Greben kot iz pravljice.

Pogled nazaj na pot.

Poziranje na vrhu.

Jesenska pravljica.

V soboto zjutraj sem vstal zgodaj. Medtem, ko sem srkal kavico in se pripravljal na odhod na trg, sem dobil sms od Matjaža. Povabil me je na kolesarjenje. Zaradi spremenjenih družinskih planov je bil že v nizkem štartu. Obvestil sem ga, da me lahko pobere čez eno uro. Hitro sem se najedel in se pripravil za turo. Matjaž je bil čez uro pri meni in odbrzela sva proti Primorski. V mislih je imel turo na Golič, ki sva jo v malce drugačni izvedbi pred tedni prevozila z Mojco. Poleg tega naju je med vožnjo Šalehar na radiu obvestil o koloni na avtocesti in bil je skrajni čas za spremembo lokacije. Glede na letni čas, sem vedel kam se je potrebno zapeljati, da ne bo veliko ljudi, narava pa čudovita. Zavila sva v Logatec in se odpeljala malo naprej od Kalc. Avto sva pustila na enem izmed ovinkov in se začela vzpenjati po cesti na Hrušico. Čeprav na tej cesti ponavadi ni veliko prometa je bilo tokrat kar presenetljivo veliko avtomobilov. Ugotovila sva, da so verjetno zaradi zastoja na avtocesti mnogi ubrali rajši to pot. Vseeno je bil vzpon prijeten in lahko sva se nadihala tudi malo dizla. Na Hrušici sva se spustila kakšen kilometer navzdol in zavila desno na makadam. Končno sva bila v gozdu in začel se je gozdni del ture. Obsijalo naju je sonce in drevesa so prikazala pravo jesensko paleto barv. V takem okolju lahko res samo uživaš. Na enem izmed odsekov je bilo tako pravljično, da se nisva mogla nehati čuditi kako noro je vse skupaj. Makadam naju je pripeljal na vzpetinco od koder se je že videl stolp na Velikem Javorniku. Sledil je kratek spust ter kratek vzpon in prišla sva do koče. Takoj sva se odločila, da se povzpneva še do vrha. Polovico poti do vrha sva potiskalo kolo kajti strmina je precejšnja. Na vrhu sva se povzpela na razgledni stolp in se razgledala naokoli. Videlo se je celo Triglav, čeprav razgledi zaradi megle niso bili prav tisti najboljši. Po turističnem vložku, sva se spustila do koče kjer sva si privoščila kavico in čaj. Na toplem sončku sva malo pokramljala in bilo je res prijetno. Po premoru sva se spustila po markirani poti proti zaselku Kanji Dol. Spust je bil za najini kolesi in sklepe precej divji, kajti na poti je bilo veliko listja, med listjem pa veliki kamni. Morala sva biti previdna, da nisva povzročila kakšnega nepotrebnega padca. Ker sva oba v preteklosti že letela čez bicikle, se ni bilo bati za pretirano hitrostjo. Po strmem spustu sva prišla na makadam in se v rahlem spustu spustila do Kanjega dola. Tam sva nadaljevala po makadamu do asfaltne ceste ter zavila desno v smeri Črnega vrha nad Idrijo. Spust je bil odličen, saj je cesta ravno prav strma in ovinkasta, da se lahko sproščeno spustiš navzdol. Skozi Črni Vrh sva obrnila nazaj proti gozdovom Hrušice. Mimo smučišča Javornik sva se skozi čudoviti gozd po utrjeni mulatjeri povzpela nazaj do Hrušice. V gostišču Stara pošta sva si privoščila točeno pivo, ki sva ga popila na klopci na soncu za hišo. Med tem, ko sva srkala pivo in čebljala sva imela razgled na celo Hrušico. Priznati moram, da že dolgo nisem pil piva s takim užitkom. Po martinčkanju je sledil precej hiter in divji spust do avta. Za nama je bilo 43 kilometrov in 1260 metrov vzpona. Z nasmehi na obrazu sva se odpeljala domov. 🙂

Vzpon na Hrušico.

Sva že v gozdu in barve so vse bolj nore.

Gozd je prečudovit.

Matjaž pritiska in se ne more nehati čuditi barvnim odtenkom.

Na vrh sva ga morala pa malo potiskati.

Mlada drevesa so precej polomljena od zadnjega žledoloma.

Matjaž s stolpa.

Razgledi naokoli.

Pri koči je bilo na sončku prav toplo.

Na spustu sva morala biti previdna.

Tukaj je bilo že lažje.

Čudovita stara domačija.

Sonce se prebija čez gozd.

Prijeten makadam pred ponovnim vzponom.

Mimo smučišča.

In spet v gozdu.

Še spust do avta s Hrušice.

Jesensko kolesarjenje, ki že meji na kič. 😉

Tudi včeraj se je naredil čudovit dan in zopet sem zajahal Stompija ter se odpravil v smeri Panc. Že nekaj časa sem si ogledoval gozdno pot, ki naj bi na Pance pripeljala mimo strelišča ob cesti na Javor. Najprej me je čakalo 13 kilometrov asfalta. Na odcepu za strelišče, ob cesti, ki pelje na Javor, sem zavil desno in se odpeljal mimo. Najprej me je čakalo poganjanje pedal po čudoviti dolinica na finem kolovozu. Fin kolovoz je postajal vse bolj gozdna pot, dokler se ni po dveh malo bolj strmih vzponih končal pri lovski opazovalnici. Na garminu sm lahko videl, da nisem daleč od gorsko kolesarske poti, ki pripelje na Pance. Nič, ni mi preostalo drugega kot, da naložim kolo na rame in zagrizem v strm breg. Še največ težav mi je povzročalo vijuganje med drevesi kjer sem se zatikal s kolesi. No, po nekaj manevrih v slogu jačanja hrbtno-trebušnih mišic sem le prilomastil do gozdne poti, kjer sem lahko zopet sedel na kolo. Naslednjič moram najti obvoz, da ne bo potrebno nositi kolesa. Kmalu sem se priključil gorsko kolesarski poti in se usmeril levo prosti Ravnemu Brdu. Kolesaril sem torej v nasprotno smer kot dan poprej. Po tem, ko sem prevozil gozdni del poti in prišel na cesto, ki pelje levo na Javor in desno na Ravno Brdo sem se v točki, ko se cesta začne spuščati usmeril na desni kolovoz in se začel rahlo spuščati. Čez kakšen kilometer sem zavil skrajno levo in se povzpel nazaj do vasi Ravno Brdo. Iz vasi sem se po makadamu spustil v dolino in pri travnikih in električni napeljavi zavil levo in se začel vzpenjati po strmem kolovozu proti osamljeni kmetiji. Pred kmetijo sem zavil levo in se na toplem soncu malo nadihal. Bilo je res lepo. Rahlo šumeča in s soncem ožarjena drevesa so poskrbela, da se mi je na usta prikradel nasmeh, ki je tako značilen za kolesarja, ki med poganjanjem pedal nadvse uživa. Kmalu sem bil na križišču nad vasjo Javor. Nadaljevanje po asfaltni cesti do Pečarja me ni preveč veselilo, a sem se vseeno želel spustiti po poti z Debnega vrha, po kateri sem dan poprej sopihal navkreber. Kot bi mignil sem bil na Pečarju od tam pa po simpatični gozdni poti do stolpa na Debnem Vrhu. Tudi tokrat sem skočil na vrh in se razgledal naokoli. Razgledi niso bil tako lepi kot dan poprej. Sledil je še divji spust po razriti poti in malo gozdnega kolovratenja po potkah med Mrzlo dolino in ribnikom. Od ribnika sem odkolesaril domov čez Kašelj. Tudi tokrat so se okoliški hribčki, gozdovi in doline izkazali za odličen teren za kolesarske vragolije. Tura je dolga 35 kilometrov in se povzpne za 815 metrov. No, sedaj pa sem bom v kratkem moral zopet odpraviti kam dlje. V okolici sem v letošnji sezoni res prekolesaril ogromno terena, a mi vedno uspe najti kakšen nov zanimiv odsek.

Turistična znamenitost Kašlja. Petrolova skladišča.

Na začetku doline me je pričakal lep makadam/kolovoz.

Potok se je zlil čez makadam. Začenja se vzpon.

Vse bolj razrito in mokro postaja.

Konec poti pri lovski opazovalnici.

Hmm, dragi Garmin tole pa nisi predvidel.

Pogled nazaj na konec poti. Preostane ti le, da odkolesariš nazaj ali pa si naložiš kolo na ramena.

Gozd, nebo in oblaki. Formula za kolesarski užitek.

Pogled na nebo z oblaki.

Zgornji odcep zagotavlja lepo pumpanje nog. Še posebno, če pozabiš prestaviti v višjo prestavo.

Pogled na Janče, ki so bile polne pločevine, vreščečih otrok, zmatranih staršev, preglasne muzike in še kaj bi se našlo. Še dobro, da sem bil tam dan poprej 😉

Levi odcep, ki pripelje nad dolino.

Drva so pripravljena za zimo.

Jesensko kolesarjenje, ki že meji na kič. 😉

Spust med čudovitimi travniki in gozdom.

Razgledni stolp na Debnem vrhu.

Na spustu je potrebno paziti na korenine, ki močno štrlijo ven iz poti.

Pogled na gozd pod Debnim vrhom kjer poteka spust.