Iz Izlak na vrh Čemšeniške planine

Črni vrh. Vrh Čemšeniške planine.
V nedeljo sem načrtoval kaj bolj divjega. Že nekaj časa sem imel v misli vzpon na Črni vrh, najvišji vrh Čemšeniške planine. Najprej sem se z avtom odpeljal do Izlak. Ura je bila že ena popoldan in sonce naju je s Stompijem že takoj na začetku lepo ogrelo. Najprej sem se po asfaltni cesti po ovinkih povzpel do vasi Čemšenik. Pred vasjo so me table opozorile na delo na cesti in obvoz. Ignoriral sem znake, kajti mislil sem si, da s kolesom bo pa že šlo mimo. V vasi pa neprijetno presenečenje, saj je bilo okoli cerkve vse zagrajeno z ograjo in ni se dalo po cesti naprej. Ne bom sedaj obračal nazaj in se spušal dol sem si rekel. Malce sem potelovadil in se najprej prebil mimo ene ograje. Mimo cerkve po gradbišču sem prišel do izhoda na drugi strani cerkve. Zopet sem moral malo plezati čez ograjo in končno sem prišel ven iz gradbišča. Nadaljeval sem po asfaltni cesti do vasi Brezje. Tam se je začel kratek spust in spraševal sem se, koliko sem bom moral spustiti preden se cesta ponovno začne vzpenjati. Pred vasjo Blodnik se je cesta zopet začela vzpenjati in kmalu sem prišel do smerokazav za Čemšeniško planino. Zavil sem levo in se po kolovozu začel rahlo vzpenjati po severni strani Čemšeniške planine. Razgledi so postajali nori in zasavski hribi so se zopet izkazali za čudovito kuliso. Pod planino sem pritiskal do skrajnega vzhodnega dela planine in sčasoma po zelo zaraščeni poti prišel do travnikov. Odprl se je pogled na Krvavico in travnike v okolici. Pot me je pripeljela do pašnikov kjer sem moral preskočiti električnega pastirja. Zapeljal sem na travnik pod potjo od koder sem se moral peš ob kolesu povzpeti na pohodniško pot. Še nekaj deset metrov sem lahko kolesaril, nato pa se je pot postavila pokonci in bil je čas, da kolo naložim na rame. Kakšnih 200 višinskih metrov sem sopihal v hrib, pot mi je zalival čelo, a bilo je tako lepo, da sem pozabil na napor. Malo težav so mi delala le mlada drevesa, ki rastejo precej skupaj. Ko sem prišel na greben, sem lahko ponovno zajahal kolo in se previdno malo gor, malo dol odpeljal do Črnega vrha. Na vrhu sem bil popolnoma moke. Gozd je bil fantastičen, vseh barv, lesketajoč se v soncu in ves napor je bil takoj pozabljen. Pomalical sem veliko Bregarjevo jabolko in se malo spočil. Po počitku sem si nadel ščitnike za kolena in komolce in se spustil proti koči. Upal sem, da najdem kakšen obvoz mimo koče, a me je res pravljičen gozd začaral in pripeljal sem se naravnost do koče. Od koče sem se spustil po peš poti kar ni bila najboljša ideja. Srečeval sem planince, a sem se vsakič skoraj ustavil in pazljivo zapeljal mimo. Pri hotelu sem zavil na osamljen kolovoz in se spustil v vas Dobrljevo. Od tam sem se zapeljal kakšnih 300 metrov do vasi Brezje. Na koncu vasi sem nadaljeval po precej divjem kolovozu proti dolini. Na tem kolovozu pa ni bilo nikogar in vožnja se je spremenila v tisto pravo uživancijo kjer letiš, skačeš po grbinah, se izogibaš vejam in poizkušaš čim manj zavirati. Paziti sem moral samo, da ne naletim na kakšen traktor. Ekpresno sem prispel v vas Zgornji Prhovec. Iz vasi sem se po asfaltni cesti spustil nazaj v Izlake. Pri avtu sem ugotovil, da je za mano sicer kratka a kondicijsko kar lepa turca. Prevozil sem 28 kilometrov in se povzpel za 1.300 metrov. No, tokrat je vzpon vključeval tudi nošnjo kolesa v strmini. 😉

Na začetku vzpona iz Izlak.

Jesenske barve so obarvale gozd.

Gradbišče.

Barve se spreminjajo z višino.

Pogledi.

Na severni strani.

Preproga čez gozd.

Pogled na Krvavico.

Vse bolj je zaraščeno.

Napor.

Greben kot iz pravljice.

Pogled nazaj na pot.

Poziranje na vrhu.