Palec na levi.Pogled iz točke Med Vrtačo in Zelenjakom.

Napovedoval se je sončni petek in komaj sem čakal, da grem spet malo v hribe. Ostal sem brez vseh gorskih kompanjonov in popihal sem jo sam. Zjutraj sem komaj vstal, kajti res bi mi pasalo malo dlje spati. Sledila je jutranja procedura in pobeg iz onesnažene Ljubljane. Stara dobra gorenjska avtocesta me je pripeljala v Tržič. Še malo v klanec in že sem bil na Ljubelju. Že na izhodišču me je obsijalo sonce in po nekaj metrih hoje se mi je že smejalo. Trda snežna podlaga, sonce, mraz in že sem veselo šibal proti Zelenici. Bilo je ogromno obiskovalcev, tako pešakov kot smučarjev. Nekateri v Šentancu, drugi samo do koče, jaz pa sem jo potegnil naprej do Suhega rušja. Čez gozd je sneg že dobro pobralo in postalo je jasno, da bo ob popvratku veselo. Moral sem se prebiti še čez nekaj ruševja in prispel sem v krnico Suho ruševje. Snega ni bilo več veliko, zato ni bilo veliko izbire za smer vzpona. Po premagani začetni strmini se je nadeljevala bolj položna pot, ki pa se je na koncu zopet postavila pokonci. Prispel sem na rob med Zelenjakom in Palcem. Smuči sem zamenjal z derezami in v roke sem poprijel cepin. Začel sem s hojo, ki pa se je izkazala za precej zoprno. Pod snegom je bila samo prečka v desno in skalni skok. Nadaljevanje levo proti vrhu pa skoraj povsem kopno. Kombinacija pancerjev, derez in skale res ni najbolj posrečena za hojo. Na vrhu so se odprli čudoviti razgledi na vse strani. Malo sem se razgledal in se odpravil nazaj dol. Sonce je postajalo vse močnejše in postalo mi je pošteno vroče. Pri smučeh sem se odločil, da se povzpnem še do točke med Vrtačo in Zelenjakom. Na žalost pa je bil sneg že pošteno ojužen in sledila je prečka oddrsavanja. Po nekaj mukah sem le prispel na cilj. Pripravil sem se za spust in se spustil proti Vrtači. Prišel sem na severno stran, ki je s svojo trdo zbito podlago ponudila super smuko. Pri koncu strmine pa sem že moral malo paziti. Ob nepazljivosti se ti lahko hitro zgodi, da zajahaš kakšno kamnito špičko, ki so gledale iz snega. Nadaljevanje proti Zelenici ni bilo ne vem kakšna smuka, kajti snega je premalo in ruševje preveč nad snegom. Sledila je gozdno lomastenje, ki mi ni bilo prav nič všeč. Zaradi tega sem odvil vzhodno proti opuščenem smučišču in sledilo je nekaj super zavojev po ravno prav odjenjanem snegu. Ker sem zavil navdol, sem moral spet priti nazaj gor. Smuči sem si naložil na ramo in se povzpel do vrha opuščenega smučišča. Od tu pa je mimo Doma na Zelenici samo še letelo v dolino.Smuka po plazu pod Begunjščico in naprej pa je še vedno super saj je sneg trd in podlaga skoraj popolnoma ravna. Prismučal sem do avta. Za mano je bil zopet lep dan v naravi. Odpeljal sem se domov in v mislih že premleval kako bi bilo dobro, če bi v naslednjih dneh sneg pobelil gore.

Sonce je že močno sijalo iza Begunjske Vrtače.

Pred mano se je že pokazala Vrtača.

Krnica Suho ruševje.

Prečka na Palec. Pogled nazaj.

Na vrhu pri križu.

Pogled na Vrtačo.

Palec na levi.

Malo sončenja na plaži.

Test novih psov

Opuščeno smučišče Triangel nad kočo.

Danes sva z Mojco skočila na popoldansko turno smuko iz Ljubelja na Triangel. Po dopoldanskih obveznostih sva se hitro odpeljala na Ljubelj v upanju, da ujameva še nekaj sonca. Nekaj ga je res bilo. Mene pa je predvsem zanimalo kako se bodo izkazali novi psi. Že lankso leto in tudi v letošnji zelo borni smučarski sezoni sem imel občutek, da imam povsem neprimerne pse. Pri večjih nakloninah in trši podlagi so mi le ti res slabo prijeli. Posledično sem izgubljal res ogromno energije, da sem se sploh obdržal na nogah. Sedaj pa sem imel tega zadosti in malo sem preučil kaj je pri psih pomembno. Najprej sem ugotovil, da imam pse preozke. Na vsaki strani mi je še vedno gledalo ven kakšne 4 mm mase, kar je verjetno botrovalo slabemu oprijemu pri hoji prečno čez trde podlage. Prvo sezono neizkušenosti sem pač plačal tako, da sem si kupil preozke pse. Poleg tega se mi je zdelo, da tudi oprijem pri hoji navzgor ni najboljši. Res pa je, da so res dobro tekli po ravnem. Kakorkoli, odločil sem se, da si nabavim pse s 100% najlonskimi dlakami. To naj bi pomenilo boljši oprijem s podlago. Poleg tega pa so še veganske 🙂 Po današnjem preizkusu lahko rečem, da mi novi psi vsaj 40% bolj primejo na trdi podlagi pri hoji v klanec. Res se že veselim naslednjih tur. Samo še nekaj snega mora pasti. Hitro sva bila pri koči kjer me je Mojca počakala. Jaz sem skočil še na Triangel. Na vrhu se mi je ena smučka odpeljala po hribu navzdol. Lahko sem jo samo opazoval in razmišljal kako se bom dol odpravil peš. Na srečo se je kmalu zapičila v mehak sneg in lahko sem jo šel iskat. Spust je potekal po trdi zvoženi podlagi, ki pa je na srečo popolnoma brez kamenja ali drugih nevšečnosti. Zaenkrat. Nujna je pošiljka novega snega. Bilo je kratko a lepo.

Mojca me je počakala pri koči.

Smuka po trdi a na srečo varni podlagi.

Pogled na Centralno grapo, ki vodi na Begunjščico.

Šibava dol.

Kar lepo je letelo.

Turna smuka v Avstriji.

Proti vrhu Gmeinecka. Ogromno pobočje, ki ob pravi količini snega postreže z odlično smuko. Danes pač ni bilo tako.

V soboto sem poklical Matjaža in ga vprašal ali se mu kaj smuča. Povedal mi je, da se lahko pridruživa Gregi Koflerju in njegovim kompanjonom, ki so se namenili na Gmeineck. Super. Takoj sem za. Malo me je sicer zaskrbelo ali je v Avstriji dovolj snega ampak bomo že. Vstati sem moral ob nehumani uri. Ob 2:55 zjutraj namreč. Ob 4.10 minut sem bil pri Matjažu v Retečah nato pa sva se odpeljala še do Mojstrane. Tam smo se naložili v kombi in Grega nas je preko Korenskega sedla popeljal v Avstrijo. Pri vzponu na izhodišče na nadmorski višini 1050 metrov smo naleteli na poledenelo cesto. Po nekajkratnih poskusih s porivanjem je Grega moral namestiti verige. Kmalu smo bili v polni bojni oporemi. Do Kohlmaierhütte smo hodili po gozdni cesti in fantje so zastavili res pravi tempo. Pod kočo smo prečili potok in se pognali v strmino. Tukaj pa so do izraza prišli moji slabi psi in na strmih ter poledenelih delih sem moral napenjati vse sile, da sem se obdržal na smučeh. Vsekakor mi je ta dodatni napor popil veliko energije in postajal sem vse bolj utrujen. Bilo pa je lepo vreme in razgledi so bili fantastični. Na vidiku je bil tudi že vrh, ki pa se kar ni in ni hotel prikazati pred nami. Zadnjih 200 višinskih metrov sem se na spihani in trdi podlagi zopet moral pošteno potruditi, da sem med hojo lovil ravnotežje. A nisem se dal in na koncu le prisopihal na vrh. Na vrhu pa nas je pričakal veter in nič kaj prijazna situacija. Hitro smo slekli pse, nekaj popili, malo pofotkali in se spustili v dolino. Snega je v teh koncih trenutno čisto premalo oziroma ga je vsega spihalo. Smuka je bila posledično ne ravno najboljša. V praksi to pomeni, da si moral veliko pozornosti posvetiti podlagi, ki se je izmenjevala. Zastruge, napihan sneg, trda podlaga, vmes kakšna trava, skratka res mešan repertoar. Odsmučalii smo po vzhodnem delu grebena in prismučali na cesto. Tukaj je veter nanesel veliko snega. Bilo je kot v snežni pravljici, ki pa se je hitro končala, ko smo se morali po cesti tudi poganjati z rokami. V vaški gostilni, ki je bila neokusno opremljena z vsemi možnimi nagačenimi divjimi živalmi smo spili še pivo in bili smo pripravljeni za odhod. Za nagrado sem do Mojstrane vozil kombi. Lep čudovit dan je bil za nami. 1700 metrov vzpona. Le snega je v tistih koncih čisto premalo.

Grega namešča ketne.

Preden smo se zagnali v strmino smo prečili potok.

Luštna hišica ni kaj.

Hmm sneg je očitno spihalo.

Na vrhu je strupeno pihalo.

Spust z vrha.

Veter vse bolj piha.

Kam bomo odsmučali?

Prihod na cesto.

Kot bi snežilo.