Gmeineck, 2592 m
Turna smuka v Avstriji.
Proti vrhu Gmeinecka. Ogromno pobočje, ki ob pravi količini snega postreže z odlično smuko. Danes pač ni bilo tako.
V soboto sem poklical Matjaža in ga vprašal ali se mu kaj smuča. Povedal mi je, da se lahko pridruživa Gregi Koflerju in njegovim kompanjonom, ki so se namenili na Gmeineck. Super. Takoj sem za. Malo me je sicer zaskrbelo ali je v Avstriji dovolj snega ampak bomo že. Vstati sem moral ob nehumani uri. Ob 2:55 zjutraj namreč. Ob 4.10 minut sem bil pri Matjažu v Retečah nato pa sva se odpeljala še do Mojstrane. Tam smo se naložili v kombi in Grega nas je preko Korenskega sedla popeljal v Avstrijo. Pri vzponu na izhodišče na nadmorski višini 1050 metrov smo naleteli na poledenelo cesto. Po nekajkratnih poskusih s porivanjem je Grega moral namestiti verige. Kmalu smo bili v polni bojni oporemi. Do Kohlmaierhütte smo hodili po gozdni cesti in fantje so zastavili res pravi tempo. Pod kočo smo prečili potok in se pognali v strmino. Tukaj pa so do izraza prišli moji slabi psi in na strmih ter poledenelih delih sem moral napenjati vse sile, da sem se obdržal na smučeh. Vsekakor mi je ta dodatni napor popil veliko energije in postajal sem vse bolj utrujen. Bilo pa je lepo vreme in razgledi so bili fantastični. Na vidiku je bil tudi že vrh, ki pa se kar ni in ni hotel prikazati pred nami. Zadnjih 200 višinskih metrov sem se na spihani in trdi podlagi zopet moral pošteno potruditi, da sem med hojo lovil ravnotežje. A nisem se dal in na koncu le prisopihal na vrh. Na vrhu pa nas je pričakal veter in nič kaj prijazna situacija. Hitro smo slekli pse, nekaj popili, malo pofotkali in se spustili v dolino. Snega je v teh koncih trenutno čisto premalo oziroma ga je vsega spihalo. Smuka je bila posledično ne ravno najboljša. V praksi to pomeni, da si moral veliko pozornosti posvetiti podlagi, ki se je izmenjevala. Zastruge, napihan sneg, trda podlaga, vmes kakšna trava, skratka res mešan repertoar. Odsmučalii smo po vzhodnem delu grebena in prismučali na cesto. Tukaj je veter nanesel veliko snega. Bilo je kot v snežni pravljici, ki pa se je hitro končala, ko smo se morali po cesti tudi poganjati z rokami. V vaški gostilni, ki je bila neokusno opremljena z vsemi možnimi nagačenimi divjimi živalmi smo spili še pivo in bili smo pripravljeni za odhod. Za nagrado sem do Mojstrane vozil kombi. Lep čudovit dan je bil za nami. 1700 metrov vzpona. Le snega je v tistih koncih čisto premalo.
Grega namešča ketne.
Preden smo se zagnali v strmino smo prečili potok.
Luštna hišica ni kaj.
Hmm sneg je očitno spihalo.
Na vrhu je strupeno pihalo.
Spust z vrha.
Veter vse bolj piha.
Kam bomo odsmučali?
Prihod na cesto.
Kot bi snežilo.
