Smuka z Velikega Javornika (Ženiklovec).

Pogled na vrh Ženiklovca. Od vrha do planine imamo čudovit smukaški teren, ki pa je trenutno precej razrit.

Danes sva zjutraj skočila v pisarno in postorila nujne stvari. Vremenska napoved je kazala na ponovno poslabšanje. Upala sva, da bova na Gorenjskem ujela kaj sonca in odpravila sva se na Veliki Javornik ali Ženiklovec. Ob enajstih dopoldan sva se odpeljala iz oblačne in turobne Ljubljane. Hitro sva bila v Tržiču. Nadaljevala sva do Slaparske vasi kjer sva parkirala. Ob preoblačenju in pakiranju sem dobil telefonski klic. Hitro sem moral opraviti še en klic in ker me je Mojca že čakala sem hitrostno pospravil telefon v žep, ki ga nisem zaprl. Kazen je sledila ob spustu. Bila sva res navdušena nad belo pravljico in kmalu sem lahko nataknil smuči. Cesta je bila splužena vendar na srečo ne čisto do tal, kar mi je omogočalo precej nemoteno drsenje s smučmi navzgor. Vsake toliko je gladko drsenje zmotil le posuti pesek, ki pa ga na srečo ni bilo veliko. Mimo zapornice sva po sončku nadaljevala in kmalu prišla do Reberčevega rovta. Od tu se je naklonina občutno povečala. Na poti sem opazil tudi veliko skal, ki so gledale iz snega in vedel sem, da ta del pač ne bom presmučal. Še ena strmina in že sva bila na Planini Javornik. Mojca se je odločila, da me bo počakala pri koči na planini. Jaz pa sem zagrizel še v zadnjih 200 višinskih metrov in hitro sem bil na vrhu. Na vrhu me je že pošteno zeblo v roke. V trenutku, ko sem razmišljal kako toplo in prijetno bo, ko si bom nadel rokavice, sem se spomnil, da so le te ostale v nahrbtniku pri Mojci. Joj, joj sedaj pa bo zanimivo. Že tako me je fino zeblo v prste, moral pa sem si še sneti in pospraviti pse. No, nekako je šlo, le drugi smučarji na vrhu so me čudno gledali zakaj vse to počnem brez rokavic. Ko sem imel prste že ravno prav ohlajene, sem se spustil z vrha in užival v suhem snegu, ki pa je bil le malce premalo sprijet s podlago. Poleg tega pa tudi že malo razrit. Vseeno sem zelo užival in pozabil na premrzle prste, dokler me luknja v terenu ni katapultirala v zrak in direktno na glavo. Hitro sem vstal in z rahlo mokrimi prsti naredil še nekaj finih zavojev do planine. Na koncu sem imel prste že pošteno ohlajene. Na planini na soncu sem jih spet ogrel. Mojca se je vrnila po enaki poti, jaz pa sem odšel po poti levo od planine. Hotel sem priti na travnike, ki naj bi bili nad planino Reberčev rovt. Skozi smrekov gozd sem se spustil proti planini in naletel na nemogoče razmere. Suh sneg, spodaj pa skale, korenine in vse drugi možni materiali. Nekako brez večjih posledic sem poskušal čim hitreje priti do travnikov. Sledilo je nekaj vratolomnih odrsavanj in padcev. Končno sem se izkopal iz težav in prispel na travnike nad planino. Doživel pa sem še eno presenečenje, saj so travniki pogozdeni z mladimi majhnimi smrekicami. Joj, sedaj pa še to sem si mislil. Snega je premalo, da bi jih prekril in moral bom slalomirati med njimi. Upal sem samo, da vmes niso posute kakšne fajn skalice, ki bi uničile maso. Tudi to sem nekako prevozil in se spustil nazaj do ceste. Tu sem počakal Mojco in skupaj sva nadaljevala pot. Jaz na smučeh, Mojca pa se je pognala v rahel drnec. Pri odcepu za kmetijo sem zavil levo in se po travnikih spustil do ceste, ki pelje do Koče pod Storžičem. Sledilo je še nekaj tehnike poganjanja z rokami do avta. Pri avtu sem dokončno spoznal, da sem med potjo izgubil nov telefon. Po vsej verjetnosti mi je padel ven iz žepa, ki ga ob odhodu nisem zaprl. Kmalu je po cesti pridrvela tudi Mojca in odpeljala sva se nazaj v Ljubljano. Bil je res lep dan. Le malo drago me je stal. A nič zato. Se zgodi 🙂 Upam, da bo v naslednjih dneh v gorah padlo še kaj snega, da bo smuka boljša in predvsem bolj sproščena.

Cesta je bila splužena, a sem kljub temu lahko takoj začel hoditi s smučmi. Pri spustu pa ta del ceste ne pride v poštev. Potrebno je ubrati pot preko travnikov.

Imela sva čudovito sončno vreme.

Prihod na planino.

Pogled na Storžič z vrha.

Tudi nekaj smuke po cesti se je našlo.