(Pre)mrzla turca na Janče

Med vzponom sva imela čudovit pogled na gore.
Včeraj sva v mrazu odkolesarila na Janče. Doma je temperatura kazala 4 stopinje in zdelo se nama je, da ne bo preveč mraz. Imava zimsko kolesarsko opremo, zato ne bo večjih težav. No, pozabila pa sva na galoše in mraz naju je najbolj prizadel ravno v stopala in prste. Do Jevnice sva vozila večinoma v senci in zelo sva se razveselila, ko je bilo potrebno zaviti navkreber proti Jančam. Na vzponu naju je obsijalo sonce in bilo je prav prijetno toplo. Tik pod vrhom sem našel kup peska s snegom in moral sem izvesti nekaj vragolij. Pri tem sem v čevlje dobil sneg in to je bila lepa popotnica za spust. Spust v Besnico naju je pošteno shladil. Vožnja po dolini pa se je zdela kot, da bi kolesarila v hladilniku. Bila sva vse bolj trda in komaj sva čakala vzpon na Pečarja. Da bi se ogrel sem se na Pečarja izstrelil in upal na dvig temperature v telesu. Mojca ja na vzponu povsem otrpnila in kar nekaj časa je rabila, da je z napol otrdelimi nogami in rokami prišla do vrha. Za konec naju je čakal še spust v Sostro, ki pa je bil na srečo malo bolj obsijan s soncem. Zdrvela sva čez Sostro v Polje in sledilo je ogrevanje telesa pred pečjo. Bilo je res zabavno, malce preveč mraz, a take turce pač nikoli ne pozabiš. Treba je malo ven, tudi, ko je mraz 😉

Iz Jevnice na Janče je na srečo strm vzpon in potrebno je pritiskati.

Končno sonce.

Pogled na lepotca.

Snežni vzpon.

Vragolije na kupu peska in snega.

Na Jančah preden zmrzneva.

Na spustu že precej trda.