Tek na Debni vrh

Tek začnemo s skokom. Narobe 🙂

Jesen je čas, ko vreme in temperature niso več tako ugodne kot spomladi in poleti. Čeprav nimam težav s kolesarjenjem tudi pri nižjih temperaturah, pa jeseni vseeno začnem bolj redno hoditi in teči. Kakšnega resnega treninga teka mi moji boleči členki na nožnih palcih ne dopuščajo več. Vseeno pa mi le uspe toliko teči in hoditi, da mi daljši pohodi, hoja v hribe, kakšen daljši tek in turno smučanje ne predstavljajo večjih težav. Zanimivo pa je postalo, kako moram vsako leto bolj pazljivo izvesti tranzicijo iz kolesa v tek in hojo. Najprej z Mojco povečava število pohodov, nato sledi povečana intenzivnost, med pohodi pa ves čas delam vaje za telo. Le tako se lahko izognem poškodbam. Zadnje čase sva začela z bolj rednimi pohodi in krajšimi teki. Kadar nama zmanjka časa za daljši pohod, še najraje skočiva na Debni vrh. Po na vrh je kratka, a strma, prav taka pa nama še najbolj leži. V nedeljo sva se odločila, da bova poskusila kar s tekom. Poleti sem sicer enkrat že tekel na vrh, a je kasneje imelo prednost kolo. Z avtom sva se odpeljala naprej od Zaloga čez most na Ljubljanici. Parkira sva avto na parkirišču pri železniškem podhodu. Začela sva z rahlim tekom najprej pod železnico in nato desno ob železnici. Tekla sva mimo precej nadležnega psa, ki je ves čas na zapuščeni parceli in laja tako močno, da samo čakaš kdaj se bo strgal s ketne. Na srečo je vmes še visoka ograja. Ob prohodu na asfalt sva zavila levo in odtekla po makadamu do ribnika. Pri ribniku sva zavila levo in se začela vzpenjati proti vrhu. Vzpon je najprej položen, kasneje pa postane bolj strm. Dizel mašini sta se le ogreli in počasi sva napredovala proti vrhu. Hitro sem bil na razglednem stolpu kjer sem počakal še Mojco. Malo sva se razgledala in zaradi hladnega vetra kaj hitro odšla nazaj dol. Navzdol sva tekla od stolpa levo po strmi poti, ki pripelje nazaj do podhoda pri železnici. Za začetek tekaške sezone je bilo kar v redu in upala sva, da najine nožne mišice na bodo nakopičile preveč mlečne kisline. Bila sva si enotna, da ta krog vsekakor še kdaj odtečeva. Lahko tudi v nasprotni smeri.

Najprej mimo psa.

Potem ob LJubljanici.

In že sva pri ribniku.

Ribnik

Sopihanje navkreber.

Barve jeseni na poti.

Tik pod vrhom.

NLP

Spust.

Gozdna opica.

Strm spust kjer je treba paziti na korenine.

Mimo borovcev.

Malo nad železnico.