Archive za Julij, 2018

Iz Polja čez Kamniški grad na sladoled

Julij 30, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Na ruševinah gradu.

Vročina je vse bolj pritiskala in med tednom naju je Gašper povabil na kolesarsko turo okoli njegovih terenov. Zbirno mesto je bilo v Radomljah. Z Mojco sva se odločila, da odkolesariva kar od doma v Polju. Pri Gašperju in Meti sva bila ob dogovorjeni uri. Prišel je še Grega in malo smo počakali, da smo uredili vse tehnične zadeve. Odkolesarili smo v smeri Zgornjih Palovč. Najprej po asfaltni cesti, ki pa kmalu postane makadam, ki pelje po čudoviti soteski potoka Rovščica. Najprej se lepo zmerno vzpenja, kasneje pa se kar lepo postavi pokonci. Višje smo se nadejali malo bolj hladnega zraka. No, višje je bilo res malo bolj sveže. V spodnjih Palovčah smo zavili levo v smeri Zgornjih Palovč. Od Zgornjih Palovč smo kolesarili malo gor malo dol, dokler nismo na odcepu zavili desno proti Starem gradu nad Kamnikom. Sledilo je še malo pritiskanja v hrib in že smo bili na cilju. Na vrhu smo se malo razgledali in se nadihali. Sledil je divji spust v dolino kjer je res kar pošteno letelo. V Kamniku smo bili kot bi trenil. V Veroniki smo si privoščili sladoled in uživali. Nismo mogli ravno dolgo sedeti, kajti z Mojco sva morala priti še do doma. Poslovili smo se od Veronike in se namenili domov. Po kolesarski poti, ki pelje ob Kamniški Bistrici smo drveli do odcepa kjer sva se poslovila od Mete, Gašperja in Grega. Začelo se je temniti in nekje pri Horjulu naju je ujela tema. Na srečo sva imela s seboj vsaj dve lučki. Potegnila sva jo še do doma in se ob večernem padu temperature ravno prav ohladila.

Pa začnimo.

Že malo bolj sopihamo.

Smo že višje.

Mojca in Meta.

Pa smo na vrhu.

Grega zalaga na spustu.

Mojca zalaga.

Ujel naju je večer.

Iz Tržiča na planino Konjščica

Julij 29, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Košuta

Na spustu s planine se odprejo pogledi na Košuto.

Zopet so me zamikali hribčki okoli Tržiča in odločil sem se za eno ta hitro. Malo sem pregledal terene in ugotovil, da s kolesom še nisem bil na planini Konjščica. Z avtom sem se odpeljal v Tržič od koder sem se z gorskim kolesom odpeljal proti Dolžanovi soteski. Že kar nekaj obiskovalcev si je ogledovalo zanimivo sotesko reke Tržiške bitrice, jaz pa sem takoj navil tempo in švignil mimo.

Tunel v skali in obiskovalci Dolžanove soteske.

Kolesaril sem mimo vasi Dolina in nadaljeval naprej ob Bistrici proti Jelendolu. Opazoval sem kako žubori reka in se polagoma začel vzpenjati. Hitro sem bil v Jelendolu. Pri zapuščeni hiši kjer priteče potok Stegovnik sem nadaljeval naravnost in začel z malo bolj konkretnim vzponom. Makadam je zahteval kar pošteno pritiskanje. A v senci mogočnih smrek in pogledov na zelenje je vzpon mineval res hitro.

Jelendol

Makadam do Jelendola.

Malo višje sem na odcepu nadaljeval naravnost in kmalu so se odprli pogledi na Košuto v daljavi. Ves čas nisem srečal nikogar. V miru sem nadaljeval z vzponom in sčasoma pribrcal do odcepa za planino Konjščica.

Pogled na Košuto.

Pravljična kočica ob poti.

Tu se je kvaliteta makadama malo poslabšala in srečal sem kar nekaj avtomobilov. Zdelo se mi je, da bom na planini vsekakor srečal pohodnike z avti. Že sem videl kako so parkirali avto na planini, se sprehodili 200 metrov in si po tem privoščili pošteno malico. In glej ga zlomka, nisem se zmotil. Prispel sem do vstopnih vrat na planino za katerimi je bilo parkirišče. Na parkirišču pa kar nekaj avtomobilov. Sledil je še kratek vzpon in že sem bil na planini ob koči.

Vstop.

Na planini. Pohodniki so si prvoščili težko prigarano malico. Otroci občudujejo krave, ki jih bodo kasneje enkrat zmazali skupaj s krompirjem.

Kot po navadi sem se malo pogovoril s kravami, se razgledal naokoli in odbrzel v dolino. Na poti navzdol je tako letelo, da nisem uspel kaj preveč fotografirati. Spust je ves čas potekal po makadamu tako, da o kakšnem razburljivem spustu ravno ne morem govoriti. Spustil sem se v Grahovše in nadaljeval spust skozi Lom pod Storžičem. V Tržiču sem zaključil krog, ki je znašal 34 kilometrov in 940 metrov vzpona. Malo za noge razmigat je pa bilo.

Vruuum v dolino.

Na Menino planino s kolesom

Julij 25, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Vivodnik – vrh Menine planine.


Postajalo je vse bolj vroče. V poštev so prišle bolj turce, ki potekajo večinoma po gozdu. Odločil sem se, da skočim na Menino planino. Štartal sem na bencinski črpalki pod vasjo Golice. Najprej sem se povzpel do vasi po asfaltni cesti, takoj za vasjo pa zapeljal na makadam, ki se konča šele pri koči na Menini planini. Vzpon je do Biba planine potekal po gozdu, zato me sonce ni preveč grelo. Vseeno pa je bilo vse bolj vroče in vlaga precej visoka. Ko sem prisopihal iz gozda na planino sem bi že pošteno moker. Na planini sem malo opazoval krave, ki so zaradi vročina kar zabredle v vodo in se tako malo ohladile. Sam nisem imel te izbire in sem samo nadaljeval z brcanjem do koče. Pri koči sem si privoščil mrzel radler, ki je po mojem suhem grlu izginil v sekundi. Malce sem posedel in opazoval družbo, ki si je privoščila ogromne obroke mastne in močno kalorične hrane. Zadnje čase opažam, da veliko ljudi v gore zahaja, da bi se pošteno najedli. Obroki, ki jih zaužijejo so tako močni, da bi morda zadostili porabi kalorij v primeru, če bi ti planinci na vrh pritekli gor in dol dvakrat. Veliko teh jedcev pa se v bližino koč pripelje celo z avtom. Ob razmišljanju kaj in koliko ljudje jedo sem ugotovil, da je med oblaki sonce začelo spet lepo žgati in čas je bil, da se podvizam na vrh. Zajahal sem kolo in začel s finalnim vzponom. Najprej sem lahko kolesaril, po nekaj sto metrih pa sem moral kolo naložiti na rame in se peš povzpeti do vrha. Na vrhu sem bil sam. Povzpel sem se na razgledni stolp in se malo razgledal naokoli. Zapihala je prijetna sapica in ni mi bilo več tako vroče. Prišel je čas za odhod. Zajahal sem kolo in se spustil za vsega dva metra. Zaradi visokih špičastih skal sem moral nekaj deset metrov najprej sestopiti ob kolesu. Kasneje sem se le lahko spet usedel nazaj na kolo. Med spustom sem ugotovil, da je pot precej zaraščena in, da jo kot kaže ne uporablja ravno veliko ljudi. Naletel pa sem tudi na lisico, ki pa je bila preveč hitra, da bi jo lahko ujel s fotoaparatom. Sledil je še spust po makadamu ter asfaltni cesti in pridrvel sem do avta. Za mano je bilo 27 kilometrov in 1100 metrov vzpona. V popolnoma pregretem avtu sem se odpeljal domov. 🙂

Krave se hladijo.

Koča ne Menini planini.

Na vrhu.

Pogled s stolpa na kolo.