Archive za Julij, 2018

Na Menino planino s kolesom

Julij 25, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Vivodnik – vrh Menine planine.


Postajalo je vse bolj vroče. V poštev so prišle bolj turce, ki potekajo večinoma po gozdu. Odločil sem se, da skočim na Menino planino. Štartal sem na bencinski črpalki pod vasjo Golice. Najprej sem se povzpel do vasi po asfaltni cesti, takoj za vasjo pa zapeljal na makadam, ki se konča šele pri koči na Menini planini. Vzpon je do Biba planine potekal po gozdu, zato me sonce ni preveč grelo. Vseeno pa je bilo vse bolj vroče in vlaga precej visoka. Ko sem prisopihal iz gozda na planino sem bi že pošteno moker. Na planini sem malo opazoval krave, ki so zaradi vročina kar zabredle v vodo in se tako malo ohladile. Sam nisem imel te izbire in sem samo nadaljeval z brcanjem do koče. Pri koči sem si privoščil mrzel radler, ki je po mojem suhem grlu izginil v sekundi. Malce sem posedel in opazoval družbo, ki si je privoščila ogromne obroke mastne in močno kalorične hrane. Zadnje čase opažam, da veliko ljudi v gore zahaja, da bi se pošteno najedli. Obroki, ki jih zaužijejo so tako močni, da bi morda zadostili porabi kalorij v primeru, če bi ti planinci na vrh pritekli gor in dol dvakrat. Veliko teh jedcev pa se v bližino koč pripelje celo z avtom. Ob razmišljanju kaj in koliko ljudje jedo sem ugotovil, da je med oblaki sonce začelo spet lepo žgati in čas je bil, da se podvizam na vrh. Zajahal sem kolo in začel s finalnim vzponom. Najprej sem lahko kolesaril, po nekaj sto metrih pa sem moral kolo naložiti na rame in se peš povzpeti do vrha. Na vrhu sem bil sam. Povzpel sem se na razgledni stolp in se malo razgledal naokoli. Zapihala je prijetna sapica in ni mi bilo več tako vroče. Prišel je čas za odhod. Zajahal sem kolo in se spustil za vsega dva metra. Zaradi visokih špičastih skal sem moral nekaj deset metrov najprej sestopiti ob kolesu. Kasneje sem se le lahko spet usedel nazaj na kolo. Med spustom sem ugotovil, da je pot precej zaraščena in, da jo kot kaže ne uporablja ravno veliko ljudi. Naletel pa sem tudi na lisico, ki pa je bila preveč hitra, da bi jo lahko ujel s fotoaparatom. Sledil je še spust po makadamu ter asfaltni cesti in pridrvel sem do avta. Za mano je bilo 27 kilometrov in 1100 metrov vzpona. V popolnoma pregretem avtu sem se odpeljal domov. 🙂

Krave se hladijo.

Koča ne Menini planini.

Na vrhu.

Pogled s stolpa na kolo.

Iz Sodražice na Veliko goro in Jelenov žleb

Julij 21, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Jelenov Žleb.

Že kar nekajkrat, ko sem kolesaril po Dolenjski sem opazoval vzpetine nad Sodražico, ki so popolnoma poraščene z gozdom. Gre za masiv imenovan Velika gora. Lansko leto, ko sem se povzpel iz Sodražice na Loški Potok pa sem se odločil, da se moram čimprej vrniti in zaviti levo ter malo raziskati gozdove na Veliki gori. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Sodražice kjer sva ob šoli parkirala. Zajahala sva svoji gorski kolesi in začela z vzponom po asfaltni cesti, ki iz Sodražice pelje na Loški Potok. Vročina je že lepo pritiskala in komaj sva čakala, da zavijeva levo v gozd. Po nekaj kilometrih sva le prišla do odcepa za Travno goro. Asfalta je bilo konec in začel se je vzpon po lepo ohranjenem makadamu. Po nekaj kilometrih je sledil spust po makadamu kjer je kar pošteno letelo. Ker sva imela gorski kolesi sva lahko ignorirala luknje in pesek ter drvela kot se šika. Do Travne gore sva ves čas kolesarila po gozdu in vročina je postala znosna. Hitro sva bila na Travni gori kjer se nahaja nekaj hiš, malo naprej pa tudi planinski dom za katerega pa nisem čisto prepričan ali deluje. Sledilo je potiskanje pedal po gozdu, ki je ena izmed večjih strnjenih gozdnih površin v Sloveniji. Res lepo ohranjen gozd, po katerem je užitek kolesariti. Naslednja postojanka je bila Jelenov žleb. Dokler nisva preprala informatiovne table nisva vedela, da gre za kraj s posebnim pomenom v času NOB. Malo sva predahnila in vohala cvetlice na travniku. Nadaljevala sva s poganjanjem pedal, malo gor, malo dol po robu gozdne planote. Na levi so se začele pojavljati stene, ki so še popestrile kolesarjenje. Nekje na višini 1030 metrov pa je bilo konec vzpona in začela sva z dolgim spustom. Spet sva lahko popolnoma sproščeno drvela v dolino, saj so nama amortizerji popolnoma ublažili na mestih kar malo grob makadam. Na prvem odcepu sva zavila desno in se spustila v zaselek Zadolje. Od tam sva nadaljevala v smeri Ribnice. Ko sva prišla ven iz gozda sva občutila moč sonca. Malo sva pritisnila pedala in že sva bila v Ribnici. Bil je čas za rehidracijo v lokalnem bifeju. Po prijetni osvežitvi v senci mogočne lipe sva zopet zajahala kolesi in se odpravila nazaj v Sodražico. Čez vas Bukovica in Dane sva bila kmalu spet v gozdu in čakalo naju je še nekaj sto višinskih metrov vzpona. Zopet so hitro minili v prijetni senci krošenj. Na koncu naju je čakal še en krajši spust po gozdnem kolovozu in že sva bila nazaj v Sodražici. Ugotovila sva, da gre za precej osamljene konce, ki ponujajo čudovit pobeg pred žgočim soncem in turisti. 🙂 Nabralo se je 52 kilometrov in 1500 metrov vzpona.

Začetek na asfaltni cesti iz Sodražice.

Po nekaj kilometrih vzpona sledi zavoj levo na makadam.

Malce drviva dol.

In že sva na Travni Gori.

Zapuščeni objekti v Jelenovem žlebu.

Spomenik padlim borcem v drugi svetovni vojni. Nekdo ga je uničil kar vsekakor spada v revidiranje zgodovine. Še nekaj let pa bo jasno, da so nas od vseh fašistov, nacistov in drugih nadlog osvobodili kar belogardisti in cerkev. Ali pa kar J.J. čeprav takrat še ni bil živ. Žalost.

Pojavile so se stene, ki popestrijo vzpon.

Spust po zelenilu.

Prihod na ravnino pred Ribnico.

Ribnica.

Mojca si ogleduje kulturne spomenike.

Nazaj v gozd. V ozadju Velika gora.

Prihod v Dane, vas, ki je včasih imela smučišče. To je bilo še takrat, ko toplogredni plini še niso povzročali takšnih preglavic kot sedaj.

Blagajna na smučišču.

Vzpon čez travnik.

Mimo kamnoloma.

Takole pa izgleda, ko po prašni cesti prinori tovornjak, ki mu ni mar za dva kolesarja.

Še spust v Sodražico pa sva.

Sella Nevea in Sella Somdogna iz Trbiža

Julij 19, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Mojco sem vprašal ali bi prekolesarila turo, ki sva jo z Marjanom prekolesarila pred nekaj tedni. Takoj je bila za. Vseeno pa sva naredila načrt za malce krajšo varianto s štartom in ciljem v Trbižu. Kot po navadi sva se prepozno odpeljala od doma. Avto sva pustila malo nad Trbižem na cesti, ki pelje v Cave del Predil. Bilo je že lepo toplo, ko sva začela vrteti pedala. Kilometri in višinski metri so bili hitro za nama. Med potjo sva se pogovarjala kako noro bi bilo odpreti majhen kolesarski hotel v Cave del Predil, ki ima ogromen potencial za razvoj športnega turizma. Do Rabeljskefga jezera je bilo kar nekaj prometa, ki pa je popolnoma usahnil, ko sva se začela vzpenjati proti prelazu Sella Nevea. Noge so bile sveže in kot bi mignil sva bila na na prelazu. Sledil je vratolomen spust na italijansko stran. Vmes sva srečala par, ki se je vzpenjal s torbami na kolesu. Spomnila sva se najinih kolesarskih popotovanj, ko sva naložena kot dve muli z lahkoto premagovala marsikateri prelaz. Spust se je končal v kraju Chiusaforte kjer sva se priključila na kolesarsko stezo Alpe Adria in se usmerila proti Trbižu. V kraju Dogna sva zavila desno in začela z vzponom na Sella Somdogna. Kot sem pojasnil že v prejšnjem zapisu gre za res lep vzpon, ki ni preveč strm in postreže s čudovitimi razgledi na Montaž in ostale okoliške gore. Počasi sva se vzpenjala in srkala lepote, ki jih ponudi ta vzpon. Na vrhu naju je pričakalo lepo vreme. Peš sva se še malo povzpela in odprli so se nama čudoviti razgledi. Tudi spust je bil odličen, saj je bila cesta suha, prometa ni bilo, in lahko sva v miru zalagala ovinke. Vseeno pa sva morala biti previdna saj se najde tudi kakšen avto, ki lahko ovinke tudi seka. Pri vodi sva se osvežila, kajti postajalo je precej vroče. V Dogni sva se morala priključiti nazaj na kolesarsko stezo kar je vključevalo vzpon po kratkem klancu z naklonino 27% in precej grobim asfaltom ter peskom. Spet sva bila nazaj na stezi in odkolesarila sva proti Trbižu. Vmes sva se v Pontebbi ustavila ne mestnem trgu kjer sva si privoščila pivo, kavico in vodo. Da se ne bi preveč zasedela, sva jo kar hitro mahnila naprej. Do Trbiža sicer ni bilo daleč, a gre kolesarska steza ves čas rahlo navzgor. V Trbiž sva prispela že v večernih urah. Odkolesarila sva še do avta in krog je bil sklenjen. Za nama je bilo 114 kilometrov in 2030 metrov vzpona. Čudovit kolesarski dan je bil za nama.

Prihajava v Cave del Predil

Cave del Predil in stari rudniški rovi.

Rabeljsko jezero.

Ovinki, ki vodijo na Sella Nevea.

Prvi prelaz je za nama. Ogrela sva se.

Spust, VUUUMMM.

Lep spust ni kaj.

Galerije.

Stara železniška postaja, ki je spremenjena v lokal.

Stari železni most.

Opazovala sva tudi kako je narejena avtocesta pod katero sva kolesarila.

Začetek vzpona na Sella Somdogna.

Mojca ima skrite načrte.

Čudovite serpentine.

Borov gozd.

Ali sva na morju?

Na vrhu.

Mojca je začela malo vijugati kar pomeni, da ima utrujene noge 😉

Malo sva pozirala.

Vrummm, spet letiva v dolino.

Mojca zalaga.

Čudoviti spust.

Osvežitev.

Res nori razgledi.

Tukaj pa je res strmo.

Večerna svetloba.