Jesen je čas, ko vreme in temperature niso več tako ugodne kot spomladi in poleti. Čeprav nimam težav s kolesarjenjem tudi pri nižjih temperaturah, pa jeseni vseeno začnem bolj redno hoditi in teči. Kakšnega resnega treninga teka mi moji boleči členki na nožnih palcih ne dopuščajo več. Vseeno pa mi le uspe toliko teči in hoditi, da mi daljši pohodi, hoja v hribe, kakšen daljši tek in turno smučanje ne predstavljajo večjih težav. Zanimivo pa je postalo, kako moram vsako leto bolj pazljivo izvesti tranzicijo iz kolesa v tek in hojo. Najprej z Mojco povečava število pohodov, nato sledi povečana intenzivnost, med pohodi pa ves čas delam vaje za telo. Le tako se lahko izognem poškodbam. Zadnje čase sva začela z bolj rednimi pohodi in krajšimi teki. Kadar nama zmanjka časa za daljši pohod, še najraje skočiva na Debni vrh. Po na vrh je kratka, a strma, prav taka pa nama še najbolj leži. V nedeljo sva se odločila, da bova poskusila kar s tekom. Poleti sem sicer enkrat že tekel na vrh, a je kasneje imelo prednost kolo. Z avtom sva se odpeljala naprej od Zaloga čez most na Ljubljanici. Parkira sva avto na parkirišču pri železniškem podhodu. Začela sva z rahlim tekom najprej pod železnico in nato desno ob železnici. Tekla sva mimo precej nadležnega psa, ki je ves čas na zapuščeni parceli in laja tako močno, da samo čakaš kdaj se bo strgal s ketne. Na srečo je vmes še visoka ograja. Ob prohodu na asfalt sva zavila levo in odtekla po makadamu do ribnika. Pri ribniku sva zavila levo in se začela vzpenjati proti vrhu. Vzpon je najprej položen, kasneje pa postane bolj strm. Dizel mašini sta se le ogreli in počasi sva napredovala proti vrhu. Hitro sem bil na razglednem stolpu kjer sem počakal še Mojco. Malo sva se razgledala in zaradi hladnega vetra kaj hitro odšla nazaj dol. Navzdol sva tekla od stolpa levo po strmi poti, ki pripelje nazaj do podhoda pri železnici. Za začetek tekaške sezone je bilo kar v redu in upala sva, da najine nožne mišice na bodo nakopičile preveč mlečne kisline. Bila sva si enotna, da ta krog vsekakor še kdaj odtečeva. Lahko tudi v nasprotni smeri.

Moj blog je doživel najdaljši premor odkar obstaja. Od oktobra 2016, ko sva se vrnila s Sardinije nisem objavil popolnoma nič. Razmišljam zakaj in ne najdem pravega odogovora. Lahko bi rekel, da je temu botrovalo manj prostega časa, občutek ponavljanja in objavjanja fotografij na družbenih omrežjih. Začel sem se spraševati zakaj sploh pišem blog in ali ne bi bilo pametno ta čas porabiti za kaj drugega. Zazdelo se mi je, da se ponavljam, da sem že vse pretekel, prekolesaril, prehodil… No, po premisleku dolgem pet mesecev sem se odločil, da rad pišem blog. Tudi nekaj terena za raziskovanje se bo še našlo. V ognju pa imam tudi še kakšno novo športno-avanturistično aktivnost. Odločil sem se, da bom z blogom nadaljeval. Klasičen blog je na splošno v izumiranju, a meni je nekakšna alternativna oziroma manjšinska pozicija vedno ustrezala 🙂 Verjento bo blog v prihodnosti doživel nekaj oblikovnih in tudi vsebiskih sprememb o katerih pa še razmišljam. Kaj pa narediti z dogodivšinami v teh petih mesecih? Saj ne, da se je zgodilo kaj posebno pretresljivega, ampak kaj zanimivega pa se vseeno najde. V tokratni objavi bom poskušal strniti športno-avanturistišne aktivnosti v teh petih mesecih in jih seveda tako kot vedno obogatil s fotografijami. Upam, da boste še vedno našli kaj zanimivega za vašo dušo.

Kmalu po tem, ko sva se vrnila s Sardinije sem izvedel, da bo 08.10.2016 potekala dirka DUST LUST SOUTHEAST v organizaciji kluba, kolesarskega servisa + trgovine Pici Bici. Gre za malce drugačno kolesarsko dirko, ki je potekala čez Golovec, Orle, Ravno Brdo, Stično proti reki Krki… in nazaj. Premagati je bilo potrebno 100 km in 1600 višinskih metrov vzpona. Pot poteka v 60 % po makedamih in gozdnih kolovozih ostalo pa po lokalnih asfaltiranih cestah. Na poti ni okrepčevalnic ali usmerjevalnih tabel. Vsak tekmovalec dobi GPS zapis proge, ki ga more na koncu oddati organizatorjem. Na Sardiniji sva lepo trenirala zato sem dirko na kateri ja nastopilo 53 kolesarjev odpeljal z lahkoto. Na koncu sem imel le težave s krči, ki pa sem jih le nekako ukrotil. Zadeva je bila precej smešna, saj sem pri vožnji čez Barje z eno roko držal krmilo, z drugo pa izvajal “pressure point” masažo. Do cilja sem le nekako ukrotil krče in brez težav pripeljal do konca. Bil sem navdušen nad dirko, še posebaj pa me je navdušil spust proti Stični, ki sem ga peljal prvič. Za več informacij o dirki si poglejte spletno stran. Še bolje pa je, da se je v letu 2017 kar udeležite.

Po dirki se je nadaljevalo lepo vreme in večino prostega časa sem namenil kolesarjenju. Z Mojco sva naredila nekaj lepih izletov v okolici Ljubljane. V letu 2016 sva vsekakor največkrat odkolesarila iz Trnovega čez barje na Turjak. Iz Turjaka lahko podajšate na Veliki Osolnik in se čez vas Laze spustite nazaj na cesto Želimlje – Turjak.

Poleg kolesarjenja pa sem tudi malo bolj okrepil tekaške treninge in presenečeno ugotovil, da se moji artritični palci na nogah kar dobro držijo. 29.10. 2016 me je čakala še druga zanimiva dirka v režiji Pici Bici. Dirke Dust Lust Sothwest sem se udeležil že lansko leto. Tako kot krajša različica DUST LUST SOUTHEAST je tudi to nepodprta kolesarska tekma po stranskih poteh in makadamih Slovenije. Dolga je 170 km in potrebno je premagati približno 2500 višinskih metrov. Kako približno izgleda si lahko pogledate na kratkem filmu, ki so ga posneli pri OSM Films. Priprave mi zaradi slabega vremena in obilice dela niso šle najbolje od rok. En vikend pred tekmo sem se z bratrancem Igorjem, ki je prišel na kratek dopust v rodno deželo dogovoril, da ga obiščem na njegovem domu v Osredku. Spakiral sem torbe in se s kolesom za dva dni odpravil naokrog. Prvi dan sem odkolesaril čez Ig na Zapotok. V Zapotoku sem se spustil v Četež pri Turjaku. Sledil je še spust do ceste Želimlje – Turjak kjer pa sem zavil desno in se povzpel na Veliki Osolnik. Od tam sem se spustil v Rob in se povzpel na Osredek. Sledil je tuš in hišna opravila okrog hiše. Z Igorjem sva se kot v starih dobrih časih ob vseh opravilih pošteno zabavala. Sledil je še nočni del najinega druženja med katerim sva obiskala okoliško gostilno in se oglasila tudi pri sosedu Roku. Nekje ob 3 zjutraj sem prijetno utrujen padel v posteljo. Zjutraj sva vstala in pomalicala slaboten zajtrk. Igor je moral naprej po opravkih, jaz pa sem odkolesaril na Bloke in Cerknico. Bilo je kar sveže in spomnim se, da sem se moral kar pošteno obleči. V Cerknici pa me je dobil tudi dež. Vrnil sem se čez Menišijo na Rakitno in nazaj v Ljubljano. V dveh dneh sem naklepal 140 kilometrov in kar nekaj višinskih metrov. Bližal se je dan dirke in bil sem kar pošteno pripravljen. Na žalost pa sem nekaj dni pred tekmo staknil virus, ki mi je popolnoma zasluzil in zagnojil pljuča. Štartali smo v mrzlem jutru in vse je potekalo gladko. Le moja pljuča so bila popolnoma zagnojena. Med potjo se nisem upal niti zakašljati, kajti takoj sem začel pljuvati črne izstrelke. Kakorkoli, tekmo sem končal brez večjih težav in lanski rezultat izboljšal za 5 minut. Ugotovil sem, da mi dolge razdalje res ležijo in lahko bi brez težav odpeljal še dodatnih 100 kilometrov. Morda v 2017 poskusim še s kakšno daljšo preizkušnjo.

Temperature so počasi padale a vseeno sem kar dolgo vztrajal na kolesu. Letos sem se opremil z zimsko kolesarsko jakno in v novembru sem kolesaril tudi ob precej nizkih temperaturah.

Poleg kolesarjenja pa sva z Mojco tudi veliko hodila. Zaradi priprave na praznični čas v najini spletni trgovini DURIDO se nisva odpravila ravno daleč, a sva se zato res velikokrat odpravila v Polhograjce ali na Krim. Kasneje sva malo okrepila frekvenco in vzponom dodala še Kamniški vrh, Porezen in Kozji vrh.

Konec decembra sva si vzela krajši počitek in tik pred novim letom skočila še na Storžič. Na Silvestrovo pa sva se odpravila na Vrtačo, ki je bila skoraj popolnoma brez snega. Takrat se je že dalo slutiti, da bo zima zopet brez konkretnih padavin, kar najbolj prizadane turne smučarje med katere sodim tudi sam. Zakaj ni več snega in kaj se dogaja z okoljem mi verjetno ni potrebno prav podorbno razlagati čeprav pogosto dobim občutek, da nekaterim še vedno ni jasno. Kar nekaj časa sem se zaradi tega precej sekiral, sedaj pa sem se sprijaznil s tem, da večina ljudi pač lažje živi tako, da se spreneveda oziroma ignorira resnico. Vedno znova pa me preseneti dejstvo, da v to skupino spadajo tudi visoko izobraženi ljudje, stebri družbe, idoli množic, mnenjski voditelji, politiki ki pa resnično verjemejo v bedarije in neumnosti, ki jih trosijo. Čeprav trosijo včasih res popolne neumnosti pa se jim zdi res fino, ko jim prisluhnejo mase in se z njimi tako močno strinjajo. Kot potrdilo vseh teh blaznosti je kot pika na i prišla tudi izvolitev novega predsednika Združenih držav Amerike. Gospod predsednik in nekateri pomembnejši in ožji člani njegove administracije se izrekajo za precejšnje skeptike glede podnebnih sprememb. Ne verjemejo, da jih je povzročil človek. Čeprav povsem noro, pa podobno razmišlja tudi velik del preostanka sveta. Somišljenikov je veliko tudi v Sloveniji in kar ne morem verjeti, da je to sploh še možno. “V kolikor nisi sposoben videti kaj se dogaja moraš biti slep”. Tako nekako je situacijo opisal možakar na Aljaski, ki že desetletja opazuje spreminjanje narave in naravnih pojavov na Aljaski. Na žalost se slepota širi kot blisk.

Omenil sem že, da je z mojim prijateljem osteartritisom zadnje čase veliko bolje. Lažje se prenašava in zadnje mesece mi je dopuščal kar nekaj tekov. Med njimi tudi malo daljše z večjo višinsko razliko. Tako sem lahko odtekel kar nekaj čudovitih tekov po okoliških hribih in dolinah. Večkrat se mi je pridružil Marjan in njegova trenutna tekaška navitost me vedno popelje še malo dlje od tistega kar se mi zdi, da je možno. Vseeno teke doziram počasi kajti prehitro povečanje kilometrine in treningov lahko hitro izzove kakšno novo poškodbo ali razburi moje sklepe na palcih. Precej sem se posveti tudi svoji zategnjenosti mišic in kit. Redno se raztegujem (vsaj poskušam), obiskujem telovadbo, veliko pa mi pomaga tudi Andrej, ki mi je s svojo tehniko masaže uspel razbremeniti spodnji del noge od kolena navzdol. Upam, da bom lahko tudi v prihodnje hodil in tekal brez večjih težav. Glede na to, da so me hoteli vrli kirurgi že pred šestimi leti rezati, sem kar malo ponosen na doseženo.

Januarja je končno padlo nekaj snega. Konec meseca sva z Marjanom skočila na Grintovec. Za vzpon na vrh nisva potrebovala derez in snega je bilo res le za vzorec. Bilo pa je lepo sončno vreme medtem, ko je bila v dolini megla. V letošnji zimski sezoni so taki trenutki še toliko bolj dragoceni. V Ljubljani je zrak postal res obupen. Kraljujejo trdi delci in kar nekajkrat je bila mejna vrednost pošteno presežena. Športne aktivnostiv taki situaciji niso priporočljive. V tistem trenutku, ko ti nekdo odsvetuje gibanje zunaj, veš da je situacija precej katastofalna. Zame osebno je to najhuje, a opažam, da nekateri sploh več ne dojemajo kaj to točno pomeni. In smo spet pri slepoti. Pred kratkim mi je možakar, ki ima hišo skoraj v gozdu razlagal kako njegov najnovejši prezračevalno-kurilni sistem omogoča, da imajo v hiši ves čas svež zrak in da jim tudi po mesec dni ni potrebno odpirati oken. Življenju ob gozdu brez odpiranja oken. Si lahko predstavljate to? Nisem mogel verjeti kaj slišim, zato sem si med pogovorom rajši zamislil, da kolesarim med gorami kjer žubori potok, sije sonce in pojejo ptički. Ko smo zamenjali temo sem se lahko spet vključil v debato.

Že nekaj let ne smučam na smučiščih, a konec januarja sem le odsmučal eno nočno na Starem vrhu. Za smuko sva se zmenila z Davidom. David je lastnik in šef tiskarne Intermedia, ki skrbi za najine tiskane materiale. V letih sodelovanja sva razvila poseben delovno-prijateljski odnos, kar v praksi pomeni, da lahko brez težav med drugim tudi eno odsmučava. Kako pa lahko smučišče kot je Stari vrh sploh še deluje rentabilno pa je že druga zgodba. Mislim, da so mu šteti dnevi.

To je bilo v grobem to. 🙂

Zadnje tri mesece sem bolj poredkoma tekel. Vzrok sta bila predvsem moja boleča palca na nogi, ki se nikakor nista hotela umiriti. Še posebno desni, bolj načet, mi je večkrat sporočil, da ne bo nič s kakšnimi daljšimi oziroma napoprnejšimi teki. No zadnje tri tedne pa sta se le malo umirila in lahko sem opravil spet nekaj solidnih tekov. Čeprav ne preveč dolgih pa vseeno s solidno višinsko razliko in poštenim tempom. Danes pa sem se odločil, da vseeno malo pojačam obremenitev in se odpravim tečt nekam kamor še nisem. Z avtom sem se odpeljal do vasi Hotavlja in parkiral ob majhnem parkirišču ob potoku. Na zemljevidu sem našel peš pot, ki naj se bi začela nekje okrog parkirišča. Nisem je našel in za pomoč sem prosil lokalce. Kot po dobri stari navadi so me poslali po cesti do Bukovega vrha. No, saj je vseeno sem si mislil. Samo da tečem. Za nagrado sem si prislužil kakšne 3 kilometre puhtečega asfalta in žgoče sonce nad glavo. Počasi, kot kakšna dizel lokomotiva sem rinil v klanec. Na srečo sem kmalu prišel v gozd kjer je bilo vsaj malo bolj sveže. Čez kakšen kilometer se je odprl pogled na cerkvico na Bukovem vrhu. Kmalu sem prišel iz gozda na pašnike, kjer je spet posalo vroče. Zalivalo me je povsod. V trenutko, ko sem pritekel na Bukov vrh sem imel hlače in majico že popolnoma premočene. Malo sem se razgledal naokoli, popil nekaj tekočine in se nadihal kisika.Spustil sem se nazaj čez travnik do domačije s kravjim zaporom in od tam nadaljeval na Pasjo Raven. Strmina ni popuščala vse do vrha. Ker sem malo ven iz teka po strmem terenu, me je pošteno zadihalo. Bil sem kar zadovoljen, ko so se prikazale nekakšne vojaške stare garaže kar je pomenilo, da sem na vrhu. Ob oddajniku sem se malo odpočil in se spustil nazaj v dolino. Na koncu ob avtu sem ožel majico iz katere je pošteno odtekel švic. Pretekel sem 15 km in 650 metrov vzpona. Po tekaški penziji zadnje mesece kar lep zalogaj.