Najlepši in najtežji mali maraton.
Gor in dol po hribčkih, 21 km, 1300 metrov vzpona
Pogled na najvišji vrh, Tošč, 1021 m.
Gorski tek spremljam že več let. Občudujem moč in hitrost najboljših profesionalcev in rekreativcev. Med zmerne rekreativce sodim tudi sam in tokrat sem se odločil, da se tudi jaz preizkusim na enem izmed gorskih tekov. Prijavil sem se na Najlepši in najtežji mali maraton v Sloveniji. Nazadnje sem na organizirani tekmi nastopil približno 15 let nazaj. Čeprav sem ves čas rad tekel, pa me cestni teki nikoli niso preveč navdušili. Bilo je preveč ljudi in večino časa se je teklo po asfaltu. Gorski tek pa je nekaj povsem drugega. Poteka v naravi in to je zame tisti pravi užitek. Za tokratni tek nisem imel pravih priprav. 3 tedne sem izkoristil za povečano količino običajnega treninga. Na seznam treningov sem dodal intervalni tek, gorski tek in vaje za moč. Poleg treninga pa sem moral skrbeti še za raztezanje. Brez raztezanja se lahko namreč kar hitro znajdem v težavah. Prišla je sobota in bil je čas, da odtečem tako kot je prav. Tako kot vsakega, ki se po 15 letih vrača na organizirano tekmo, me je malo skrbelo ali bom znal pravilno razporediti moči? Si bom zvil gleženj pri divjih spustih? Me bodo grabili krči? Kaj bo z mojimi artritičnimi palci na nogah. Vse te misli so izpuhtele ob štartu. Ker nisem hotel siliti v ospredje, sem se postavil bolj zadaj in to pozneje obžaloval. Štart teka je na precej ozkem prostoru. Med začetnim vzponom po travniku lahko samo hodiš. Kasneje je lažje prehitevati po kolovozu, vendar se nekateri razporedijo po celi širini kolovoza in jih je skoraj nemogoče prehiteti. Nekako sem se prebijal mimo in prišel v svoj zaželjeni ritem. Res sem pazil na primeren tempo. Nisem se hotel prekuriti že takoj na začetku. Pred sabo smo imeli še veliko klancev. Kmalu me je pričakala že moja prva navijaška skupina Mojca, Polona in Jernej. Na žalost pa me v množici niso mogli locirati in odrveli smo mimo njih. Že prvi vzpon do cerkvice svetega Ožbolta je pokazal, da bo veselo. Nadaljevali smo s pustom proti vasi Selo pri Polhovem Gradcu. Metri so leteli in včasih se mi je zdelo, da kar malo prehitro. A počutil sem se dobro in nadaljeval sem v podobnem tempu. Pri vsaki okrepčevalnici sem srknil kozarček vode ali enegijskega napitka ter pojedel košček banane. Hitro smo se približali cerkvi Sveti Jedert kjer se je začel precej naporen vzpon na Tošča. Noge so bile še spočite in korak je dobro tekel vse do vrha. Prehitel sem nekaj tekmovalcev in na vrhu sem se brez ustavljanja takoj pognal dol. Od tu pa je spust postal tehnično bolj zahteven. Paziti je bilo treba na korenine in skale kjer lahko hitro izgubiš kontrolo. Na srečo sem ta spust pretekel že velikokrat. Nikoli pa tako hitro kot sedaj. Res je letelo. Sledil je oster ovinek v levo in spust proti kolovozu. Sledila sta 2 kilometra teka po kolovozu do naslednje okrepčevalnice pod Velikim Babnikom. Tu pa me je presenetila najprej teta Mariča, nato pa še ostali člani navijaške skupine, ki so jo sestavljali še mama, Miloš in Dule. Mojca jim je dala navodila kako priti do vasi Selo pri Polhovem Gradcu. Ker se niso dobro razumeli so se odpeljali kar navzgor proti kmetiji pod Velikim Babnikom. Bil sem zelo vesel podpore na progi, čeprav sem bil preveč zaposlen s tem, da čimprej nekaj spijem in šibam dalje. Srečal sem tudi Miha, ki je v hrib štartal malo pred mano. Namenil mi je nekaj besed podpore. Vzpon na Veliki Babnik je strm a na srečo kratek. Nadaljeval sem v zmernem tempu saj sem vedel, da me čaka še vzpon na Gontarsko planino in Osolnik. Bilo je res prijetno teči po mehki in suhi podlagi. Za spremembo pa se je teren tukaj malo zravnal. Sledil je strm spust na sedelce in vzpon na Gontarsko planino. Iz Gontarske planine pa zopet tek po čudovitem terenu do kolovoza pod Osolnikom. Tukaj pa se je že malo poznala utrujenost. Z dolgimi koraki sem se privlekel na Osolnik, srknil nekaj pijače in se pognal v dolino. Kako pa je letelo tukaj !!! Kaj takega pa še ne. Spustil sem na polno in upal, da se bo vse srečno končalo. Za petami sem imel nekaj tekmovalcev in odločil sem se, da me na spustu nihče ne bo prehitel. Letelo je v dolino in kar naenkrat smo bili v dolini Hrastnice. Tukaj pa me je zopet presenetila moja mobilna navijaška skupina. S pomočjo podpore navijaške skupine sem se začel psihično pripravljati na zadnji vzpon. Žal pa sem tik pred vzponom s palcem na desni nogi udaril v kamen, kar mi je povzročilo res neprijetno bolečino. Pred seboj sem imel še zadnji klanec. Joj, kako strm je bil. Vzpenjal sem se, in priznam, že malo preklinjal korenine in strmino zaradi katerih sem moral dvigovati noge. Na izravnavi pa mi je eden izmed gledalcev povedal, da imam še 700 metrov do cilja. Kolikor sem lahko, sem pritisnil in presenetilo me je, da sem v cilj pritekel še precej sveže. Zadnjih 200 metrov pa je z mano tekla tudi Mojca in me vzpodbujala. Na cilju sta me pričakali obe podporni skupini. Končni rezultat je pokazal 2 uri in 20 minut. Čeprav nisem vedel kako se bom odrezal sem bil zelo zadovoljen. Okvirni cilj je bil teči pod 2 uri in 30 minut. Pohvalil bi organizacijo teka in mojo navijaško skupino, ki je bila največja in najglasnejša. Sledilo je okrepčilo pri Janiju kjer smo vse podrobno analizirali ter nadomestili izgubljeno tekočino ter kalorije. Se že veselim teka naslednje leto 🙂
Štartno številko imamo. Še ogrejem se.
Ogrevanje in priprava na štart.
Prvi dve mašini.
Spust s Tošča je bil hitrosten. Fotografija: Uradna spletna stran Teka.
Pri okrepčevalnici pod Velikim Babnikom. Zraven mene pa navijačica Mariča.
Začel sem zasledovati Miha. Fotografija: Uradna spletna stran Teka
Nekje na Gontarski planini. Fotografija: Uradna spletna stran teka.
Joj, čaka me še zadnji vzpon. Tole bo pa kr hudo. Fotografija: Uradna spletna stran teka
Še zadnjih 100 metrov in sem na cilju.
Moja najboljša navijaška skupina.
