Polhograjska klasika.

Na vrhu Grmade je močno pihalo.

Hoje in teka po Polhograjcih nimam nikoli dovolj. Hribovje mi je tako všeč, da se ga preprosto ne naveličam. Danes sem odtekel malce bolj zahtevno turco iz vasi Dvor na Grmado. V trenutku, ko sem parkiral avto na parkirišču se je v Dvoru popolnoma stemnilo. Takoj me je pozdravil močan veter in pri vzpenjanju na Grmado se je rahlo vsula še sodra. Postalo je res hladno in v roke me je kar pošteno zeblo. Da je ves čas pihal močan veter, mi seveda ni treba poudarjati. Na vrhu Grmade sem se zadržal res le trenutek in že šibal dol na Gonte. Po kolovozu na desni strani, ki je bil v zavetrju, sem se povzpel še na Tošča. Pod vrhom sem srečal starejšega možakarja, ki je včasih veliko tekel po hribih. Ko sem prišel do sape sva poklepetala, in že sem šibal nazaj na Grmado. Tokrat čez mali Tošč in veter me je zopet prepihal do kosti. Hitro sem bil na Grmadi. Tekel sem naprej po grebenu in se spustil do vasi Setnica. Pred prvo hišo sem zavil na kolovoz in odtekel naprej do drugega dela vasi Setnica. Tam sem zavil levo in se ponovno povzpel na greben pred lovsko kočo. Sledil je še divji spust v dolino in za mano je bilo 14 km in 1150 metrov vzpona. Lep dan. Le ko bi manj pihalo.

Grmada ni tako blizu 🙂

Tik pod vrhom me navija v meča.

Hudiča, kje pa je šele Tošč.

Na grebenu je pihalo kot pri norcih.

Končno me je malo ogrelo sonce.

Tek med borovci. Noro.