Po poti najlepšega in najtežjega malega maratona.

Prvi vzpon na trasi je cerkev Svetega Ožbolta.

Kakšen teden nazaj sem se odločil, da se po petnajstih letih zopet udeležim organiziranega teka/tekmovanja. Na spletu sem naletel na zanimiv mali maraton, ki poteka po Polhograjskem in Škofjelošekm hribovju. Imenuje se Najlepši in najtežji mali maraton. Letos mi nikakor ni uspelo ravno veliko teči. Vseeno pa sem formo kar dobro vzdrževal s kolesarjenjem, smučanjem, hojo in tudi tekom. Kar bo pa bo. Prijavi sem se in se odločil, da najbolje izkoristim še tri tedne pred tekom. Začel sem malo bolj resno trenirati. V trening sem vključil intervale, vaje za moč, dolge teke in gorski tek. Zaenkrat kar dobro napredujem. Vseeno pa se mi že poznajo leta in regeneracija je veliko počasnejša. Prav tako moram biti zelo previden zaradi možnosti poškodb. Ogrožajo pa me tudi moji artritični palci na nogah zaradi katerih moram tek kombinirati s kolesarjenjem in hojo. Poleg vsega tega pa se moram nujno posvečati še raztezanju in masiranju z valjem kar mi vzame dodaten čas. Kdor misli, da je rekreativno ukvarjanje s tekom preprosto se vsekakor moti. 🙂 Kakorkoli že, danes sva z Mojco odšla preveriti celotno progo. Dolga je 21 km in se na njen vzpnemo 1.300 višinskih metrov. Takoj na začetku sva v Puštalu zgrešila odcep in celotno traso podaljšala za 5 kilometrov. Trasa res poteka po čudovitih hribih in vsebuje veliko strmih vzponov in spustov. Midva sva kombinirala hojo navzgor in tek navzdol. Ves čas sva imela sonce in ga dodobra izkoristila. Tudi močan veter je danes prenehal in bilo je res prijetno vreme. Na poti sva srečala le dva tekača in starejšega gospoda, ki kuha oglje iz bukovih drv. To pa danes res redko vidiš. Ni bilo preveč naporno in po štirih urah sva se vrnila nazaj na izhodišče v Puštal. Za nama je bilo 26 km in 1300 metrov vzpona. Ob reki Sori v Puštalu sva hitro povrnila tekočino in kasneje pri Janiju še glikogenske rezerve. Čez teden dni pa zares.

Zaloga drv je povsod velika.

Lepo so se razkrile Kamniško -Savinjske Alpe.

Pogled na Polhograjsko goro.

Pod Toščem pa stoji luštna majhna cerkev Sveta Jedert.

Za cerkvijo pa je potrebno zagristi v klanec.

Še zadnji strm vzpon na Tošč.

Resje cveti.

Ogljar.

Še strm vzpon na Gontarsko planino.

Tik pod Osolnikom. Ljubljana v ozadju.

Sva že na Osolniku.

Uživancija na cilju ob Sori.