Mala Tičarica, 2071m, Velika Tičarica 2091, Mala Zelnarica, 2310m

Po vrhovih nad dolino Triglavskih jezer gor. Po dolini mimo jezer dol.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/mala-zelnarca.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/mala-zelnarca04.jpg” autoplay=”false”]

Čas hitro in neusmiljeno teče in skoraj dva meseca sta minila od zadnjega resnega obiska gora. Podplati so začeli srbeti, srce je ob misli na tišino in lepoto gora začelo hitreje biti in čas je bil, da se odpravim. Pokličem Marjana, ki v nizkem štartu samo čaka kdaj bo akcija in že drviva proti Bohinju. Odločim se za obisk vrhov nad dolino Triglavskih jezer. Vremenarji napovejo vroč dan. Že takoj nama njihovo napoved potrdi obilno švicanje, ki naju spremlja na poti čez Komarčo. Prehitiva vse skupinske “ekspedicije” in hitro sva pri Črnem jezeru. Ob naravnih lepotah Lopučniške doline napredujeva proti koči pri Triglavskih jezerih in kmalu ob zasanjenem pogledu na Dvojno jezero počivava. Pot nadaljujeva proti Tičaricam in čez Štapce se kmalu znajdeva na vrhu Male Tičarice. Opazujeva vrh Velike Tičarice in pogledujeva globoko v dolino jezer. Vročina je začela močno pripekati in opraviva se naprej v osvajanje vrhov. Kmalu sva na vrhu Velike Tičarice, ki je samo 20 metrov večja od male a je potrebno najprej dol z male in potem na veliko. Nadaljujeva proti Mali Zelnarici. opet morava malo dol. Na vrhu se prijetno utrujena spočijeva v družbi dveh planink. Čaka naju še dolg in naporen spust do Zelenega jezera in naprej po celotni dolini Triglavskih jezer. Pri spustu uživava v res lepem okolju jezer, fotografirava svizce in napredujeva proti koči. Pri koči se osveživa, prezračiva gojzarje, spočijeva utrujene noge in se malo okrepčava z radlerjem ter popečenim sejtanom. Kmalu se vračava proti Črnemu jezeru, ki pa se nama zdi kilometre in kilometre daleč. Hodiva namreč že skoraj 10 ur in kratke razdalje se v glavi povečajo v odmaknjene cilje. No, pa sva pri črnem biseru, ki v zavetju borovcev pozdravi dva utrujena pohodnika. Sledi še spust čez Komarčo pri katerem pa je zopet potrebno biti previden. Na poti se še osveživa v potoku in po enajstih urah hoje prispeva do avta. Utrujena a navdušena nad lepotami gora se ustaviva pri Ančki v Šenčurju. V senci stare slave hudih jedcev (Pri 15 letih sva v Piceriji Dvor postavila rekord. Pojedla sva dve pici naenkrat) se s težavo prebijeva skozi večerjo in že drviva proti Ljubljani.

Čudovita narava okoli jezera. Vode je v teh dneh veliko.

Pogled na Veliko Tičarico. Potrebno bo dol z male, da se lahko povzpneva na veliko.

Na poti na Veliko Tičarico pa je potrebno malo poprijeti za skalo.

Pogled na Močivec in Dvojno jezero

Čaka naju še pot na malo Zelnarco.

Z male Zelnarce se odpre čudovit pogled na Veliko jezero.

Pri sestopu pa se odpre res čudovita kulisa s Kočo na Prehodavcih in vršaci v ozadju

Tukaj sva se obrnila nazaj proti koči. Pogled na Veliko Zelnarco.

Pri Zelenem jezeru je kot v pravljici.

Pri Velikem jezeru pa kot v pravljici 🙂

Prvič mi je uspelo fotografirati svizca, ki je drugače bolj plašne narave. Tokrat pa sem naletel na par, ki se je verjetno predajal užitkom ljubezni in malo pozabil na ljudi.

joj spet pravljica...