Iz Sodražice na Veliko goro in Jelenov žleb

Že kar nekajkrat, ko sem kolesaril po Dolenjski sem opazoval vzpetine nad Sodražico, ki so popolnoma poraščene z gozdom. Gre za masiv imenovan Velika gora. Lansko leto, ko sem se povzpel iz Sodražice na Loški Potok pa sem se odločil, da se moram čimprej vrniti in zaviti levo ter malo raziskati gozdove na Veliki gori. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Sodražice kjer sva ob šoli parkirala. Zajahala sva svoji gorski kolesi in začela z vzponom po asfaltni cesti, ki iz Sodražice pelje na Loški Potok. Vročina je že lepo pritiskala in komaj sva čakala, da zavijeva levo v gozd. Po nekaj kilometrih sva le prišla do odcepa za Travno goro. Asfalta je bilo konec in začel se je vzpon po lepo ohranjenem makadamu. Po nekaj kilometrih je sledil spust po makadamu kjer je kar pošteno letelo. Ker sva imela gorski kolesi sva lahko ignorirala luknje in pesek ter drvela kot se šika. Do Travne gore sva ves čas kolesarila po gozdu in vročina je postala znosna. Hitro sva bila na Travni gori kjer se nahaja nekaj hiš, malo naprej pa tudi planinski dom za katerega pa nisem čisto prepričan ali deluje. Sledilo je potiskanje pedal po gozdu, ki je ena izmed večjih strnjenih gozdnih površin v Sloveniji. Res lepo ohranjen gozd, po katerem je užitek kolesariti. Naslednja postojanka je bila Jelenov žleb. Dokler nisva preprala informatiovne table nisva vedela, da gre za kraj s posebnim pomenom v času NOB. Malo sva predahnila in vohala cvetlice na travniku. Nadaljevala sva s poganjanjem pedal, malo gor, malo dol po robu gozdne planote. Na levi so se začele pojavljati stene, ki so še popestrile kolesarjenje. Nekje na višini 1030 metrov pa je bilo konec vzpona in začela sva z dolgim spustom. Spet sva lahko popolnoma sproščeno drvela v dolino, saj so nama amortizerji popolnoma ublažili na mestih kar malo grob makadam. Na prvem odcepu sva zavila desno in se spustila v zaselek Zadolje. Od tam sva nadaljevala v smeri Ribnice. Ko sva prišla ven iz gozda sva občutila moč sonca. Malo sva pritisnila pedala in že sva bila v Ribnici. Bil je čas za rehidracijo v lokalnem bifeju. Po prijetni osvežitvi v senci mogočne lipe sva zopet zajahala kolesi in se odpravila nazaj v Sodražico. Čez vas Bukovica in Dane sva bila kmalu spet v gozdu in čakalo naju je še nekaj sto višinskih metrov vzpona. Zopet so hitro minili v prijetni senci krošenj. Na koncu naju je čakal še en krajši spust po gozdnem kolovozu in že sva bila nazaj v Sodražici. Ugotovila sva, da gre za precej osamljene konce, ki ponujajo čudovit pobeg pred žgočim soncem in turisti. 🙂 Nabralo se je 52 kilometrov in 1500 metrov vzpona.