Arhiv za ‘kolesarjenje’

Iz Mislinje na Kope, Črni vrh in Ribniško jezero

Avgust 05, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

pohorje

Vzpon na hudi kot. Ribniška koča v ozadju.

Obetal se je lep vikend in z Mojco sva se odločila, da se tokrat odpeljeva z avtom v Mislinjo od koder sva se nameravala z gorskimi kolesi povzpeti na Kope. Vožnja do Mislinje je minila hitro in že sva bila pred osnovno šolo kjer sva pustila avto. Takoj sva zagrizla v klanec in se začela vzpenjati. Pozdravila sva lokalne krave na paši in ujedo, ki naju je opazovala z droga električne napeljave.

Nekdo naju opazuje.

Mimo krav.

Ne preveč strm vzpon sva premagovala kot za šalo. Kmalu so se odprli razgledi v dolino. Sledil je kratek spust po makadamu in ponovno sva se začela vzpenjati proti Kopam. Preden sva prišla do glavne ceste sva naletela na lep nasad malin, ki sva si jih pošteno privoščila. Po kratkem okrpečilu sva prečila glavno cesto in se usmerila proti domu na Kopah.

Maline.

Makadam se je lepo postavil pokonci in tudi strmina ni bila prav zanemarljiva. Pritisnila sva pedala in kmalu prispela pred dom. Odpeljala sva se mimo doma in zavila na greben. Nadaljevala sva ob smučišču in se kmalu znašla pred res strmim klancem, ki je vodil na vrh smučišča. Napel sem vse sile in se zagnal na vrh. Nekako mi je uspelo, da nisem stopil s kolesa. Na vrhu sem počakal Mojco in doživel precejšnje presenečenje.

Na vrhu smučišča.

Z druge strani se je s sedežnico na vrh vozilo ogromno ljudi. Bilo je res nenavadno, da je na Kopah toliko ljudi. Poleg ogromnega števila ljudi pa sva opazila tudi nekaj kolesarjev in hitro ugotovila, da se z vrha lahko spustiš po progi na drugo stran. Ker se še nikoli nisva spustila po kakšni progi je najin spust izgledal precej smešno. Nekako sva le prišla do konca in požela kar nekaj smeha od “spustašev” na sedežnici.

Spust po progi.

Pri začetku sedežnice pa nama je postalo jasno zakaj je toliko ljudi. Izbrala sva dan, ko je na Kopah prireditev, ki jo obišče okoli 3.000 ljudi. O hudiča, imava pa res srečo, sva si rekla. Mimo množice sprehajalcev sva nadaljevala proti Črnemu vrhu. Sopihala sva v hrib in Mojca je s svojo borbenostjo navdušila kar nekaj pohodnikov. Na Črnem vrhu sva se malo odpočila in razgledala naokoli.

Mimo pohodnikov.

Nadaljevala sva proti Ribniški koči. Še vedno je bilo kar nekaj ljudi, a vseeno malo bolje. Prispela sva do koče kjer sva naredila malo daljši premor. Malce sva rehidrirala zaloge in opazovala ogromne količine hrane, ki jo mlatijo obiskovalci doma.

Do Ribniške koče.

Odbrcala sva v smeri Hudega Kota – točke na vru hriba do katerega pripelje precej strma pot. Pogumno sva se jo lotila in bila v trenutku na vrhu. Od tam sva se spustila proti Ribniškem jezeru. Tudi pri jezeru se nisva preveč dolgo zadrževala kajti tudi tam je bilo preveč ljudi in slinast pes, ki si je za spremstvo izbral prav naju. Kar nekaj časa je tekel z nama. Postalo je nevarno saj mi je kar nekajkrat skočil pred kolo. Na srečo je sčasoma našel nove žrtve in se jim pridružil.

Ribniško jezero.

Labirinti potk.

Pri spustu od jezera do Mislinjskega grabna sva po dobri stari navadi zašla na malo manj prehodno območje kjer sva morala nekaj časa hoditi tudi peš. Nekako sva se izmotala iz labirinta gozdnih vlak z visoko travo in prišla na gozdno cesto.

Med visoko travo.

Čez potočke.

Ustavila sva se ob potočku kjer sva se v sveži vodi malo osvežila.

Osvežitev v potoku.

Sledil je dolg spust po Mislinjskem grabnu kjer sva sproti nabrala kar nekaj lisičk. Na začetku Mislinje sva najprej malo posedela v čudovitem manjšem parku obdanem z različnimi drevesi, ki naju vedno navdušijo. Malo nižje v mestu pa sva se napotila še v lokalni bife kjer sva zvrnila pivo. Po pivu sva ugotovila, da ima Mojca presekan plašč. Zračnica je na srečo ostala cela, plašč pa je bil vsekakor na koncu z močmi. Na srečo sva imela do avta samo 200 metrov. Za nama je bilo 40 kilometrov in 1300 metrov vzpona. Pohorje vedno navduši, le paziti je treba, da ne namerava na isti dan gor še 3000 ljudi 🙂

Na Mrzlico in okoliške klance v najhujši sopari

Avgust 03, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Krajinski park Mrzlica

Krajinski park Mrzlica

Z Marjanom sva se domenila, da udariva eno pravo “gor in dol” turo. Marjan je navijal za Posočje, meni pa se ni dalo voziti tako daleč. Predlagal sem, da zavijeva v Zasavje kjer se vedno najde dovolj klancev in ne preveč obljudenih cest. Že, ko sva se peljala v Trbovlje sva slutila, da zna biti precej soparno. Prejšnji dan je namreč padal dež. V Trbovljah sva parkirala avto pred Mercatorjem, od koder sva se po tem, ko je Marjan zaužil manjši zajtrk, zapodila proti Mariji Reki. V Gabrskem se je cesta začela vzpenjati in začelo se je popolno švicanje. Vlaga je bila tako močna, da sem se po petih minutah počutil, kot da me je zalil val vode. Teklo je iz vseh možnih koncev in na vrhu vzpona sva bila popolnoma premočena. Pogled nazaj nama ja razkril vlažni oblak nad Trbovljam, ki se je počasi dvigal in naju spremljal še lep del poti.

Sopara nad Trbovljam.

Marjan je popolnoma moker.

Sledilo je malo spusta, nato pa precej strm vzpon proti Mrzlici. Malo sem že pozabil, ampak asfaltna cesta proti vikend naselju je res precej strma. Premagala sva klanec in sledil je makadam do koče. Še vedno je bilo zelo soparno in očala sem imel že popolnoma orošena. Švic mi je zalil tudi fotoaparat in nekaj fotografij je bilo posledično precej meglenih.

Pravzaprav je vse mokro.

Povsem premočena sva prišla do koče na Mrzlici. Ker sva popila že skoraj vso vodo sva se nadejala novih zalog tekočine. Pričakalo pa naju je obvestilo o krajšem dopustu, ki so si ga privoščili v koči. Nisva se preveč razburjala, kajti je le prav, da si tudi osebje v koči kdaj malo odpočije. Bova že dobila vodo nekje drugje. Vlaga je tako močno izstopala iz telesa, da ko sem snel čelado sem imel vodo tudi v žlebovih pod čelado. Res ne vem kdaj sem bil nazadnje tako moker.

Mašinci na Mrzlici.

Res je.

Vsa premočena sva se spustila nazaj do asfaltne ceste kjer sva zavila desno na Savinjsko stran v smeri Prebolda. Po ne preveč strmih ovinkih sva letela v dolino. Pri drugem odcepu sva zavila levo v hrib in zopet začela z vzponom. Pod Reško planino sva se vzpenjala do vasi Miklavž pri Taboru, kjer pa se je cesta začela spuščati. Ti konci so res precej osamljeni in na enem izmed ovinkov sem se skoraj zaletel v dve srni. Na srečo sta me pravočasno zagledali in odskočili v gozd. Sledil je spust do vasi Tabor. Tu sva bila že precej žejna in kot naročeno sem zagledal vodno pipo na pokopališču. Priklopila sva se na vodo in v trenutku sem spil liter vode.

Še vedno vse puhti.

Prihod v Tabor. Komaj čakava vodo.

Zanimiva hiša.

Napolnila sva še bidone in odbrcala nataj v hrib. Tokrat naju je čakal še zadnji vzpon, ki pa je obetal kar precej poganjanja pedal navzgor. Zopet sva obrnila smer in se napotila po cesti proti Zajčevi koči. Na začetku je bila cesta asfaltna, po nekaj kilometrih pa se je spremenila v strm makadam. Morala sva pribrcati do koče na Vrheh kjer se je cesta zopet začela spuščati. Sčasoma sva le prispela in sledil je krajši premor. Marjana sem vprašal ali še švica in odgovoril mi je, da ne, kajti nima več kaj izločiti. 🙂 Res je bilo peklensko soparno.

Vroč vzpon. Marjan švica.

Švica še bolj.

Premor.

Po počitku sva se spustila nazaj na cesto, ki naju je pripeljala na prelaz Marija Reka. Malo sva se spustila proti Trbovljam, nato pa zavila levo proti vasi Čeče. Cesta naju je prijeto presenetila. Prometa ni bilo in na ovinkih pred spustom v Trbovlje je bilo res užitek spuščati z veliko hitrostjo. Pridrvela sva v Trbovlje in tura je bila zaključena. Za nama je bilo 55 km in 1800 metrov vzpona. Strinjala sva se, da je bila to ena izmed najbolj soparnih voženj kar sva jih kdaj odpeljala. Celo Garmin je sporočil, da je bila vlaga 100%. 🙂

Smer Trbovlje.

Na Menino planino s kolesom

Julij 25, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Vivodnik – vrh Menine planine.


Postajalo je vse bolj vroče. V poštev so prišle bolj turce, ki potekajo večinoma po gozdu. Odločil sem se, da skočim na Menino planino. Štartal sem na bencinski črpalki pod vasjo Golice. Najprej sem se povzpel do vasi po asfaltni cesti, takoj za vasjo pa zapeljal na makadam, ki se konča šele pri koči na Menini planini. Vzpon je do Biba planine potekal po gozdu, zato me sonce ni preveč grelo. Vseeno pa je bilo vse bolj vroče in vlaga precej visoka. Ko sem prisopihal iz gozda na planino sem bi že pošteno moker. Na planini sem malo opazoval krave, ki so zaradi vročina kar zabredle v vodo in se tako malo ohladile. Sam nisem imel te izbire in sem samo nadaljeval z brcanjem do koče. Pri koči sem si privoščil mrzel radler, ki je po mojem suhem grlu izginil v sekundi. Malce sem posedel in opazoval družbo, ki si je privoščila ogromne obroke mastne in močno kalorične hrane. Zadnje čase opažam, da veliko ljudi v gore zahaja, da bi se pošteno najedli. Obroki, ki jih zaužijejo so tako močni, da bi morda zadostili porabi kalorij v primeru, če bi ti planinci na vrh pritekli gor in dol dvakrat. Veliko teh jedcev pa se v bližino koč pripelje celo z avtom. Ob razmišljanju kaj in koliko ljudje jedo sem ugotovil, da je med oblaki sonce začelo spet lepo žgati in čas je bil, da se podvizam na vrh. Zajahal sem kolo in začel s finalnim vzponom. Najprej sem lahko kolesaril, po nekaj sto metrih pa sem moral kolo naložiti na rame in se peš povzpeti do vrha. Na vrhu sem bil sam. Povzpel sem se na razgledni stolp in se malo razgledal naokoli. Zapihala je prijetna sapica in ni mi bilo več tako vroče. Prišel je čas za odhod. Zajahal sem kolo in se spustil za vsega dva metra. Zaradi visokih špičastih skal sem moral nekaj deset metrov najprej sestopiti ob kolesu. Kasneje sem se le lahko spet usedel nazaj na kolo. Med spustom sem ugotovil, da je pot precej zaraščena in, da jo kot kaže ne uporablja ravno veliko ljudi. Naletel pa sem tudi na lisico, ki pa je bila preveč hitra, da bi jo lahko ujel s fotoaparatom. Sledil je še spust po makadamu ter asfaltni cesti in pridrvel sem do avta. Za mano je bilo 27 kilometrov in 1100 metrov vzpona. V popolnoma pregretem avtu sem se odpeljal domov. 🙂

Krave se hladijo.

Koča ne Menini planini.

Na vrhu.

Pogled s stolpa na kolo.