Arhiv za ‘kolesarjenje’

(Pre)mrzla turca na Janče

November 28, 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Med vzponom sva imela čudovit pogled na gore.

Včeraj sva v mrazu odkolesarila na Janče. Doma je temperatura kazala 4 stopinje in zdelo se nama je, da ne bo preveč mraz. Imava zimsko kolesarsko opremo, zato ne bo večjih težav. No, pozabila pa sva na galoše in mraz naju je najbolj prizadel ravno v stopala in prste. Do Jevnice sva vozila večinoma v senci in zelo sva se razveselila, ko je bilo potrebno zaviti navkreber proti Jančam. Na vzponu naju je obsijalo sonce in bilo je prav prijetno toplo. Tik pod vrhom sem našel kup peska s snegom in moral sem izvesti nekaj vragolij. Pri tem sem v čevlje dobil sneg in to je bila lepa popotnica za spust. Spust v Besnico naju je pošteno shladil. Vožnja po dolini pa se je zdela kot, da bi kolesarila v hladilniku. Bila sva vse bolj trda in komaj sva čakala vzpon na Pečarja. Da bi se ogrel sem se na Pečarja izstrelil in upal na dvig temperature v telesu. Mojca ja na vzponu povsem otrpnila in kar nekaj časa je rabila, da je z napol otrdelimi nogami in rokami prišla do vrha. Za konec naju je čakal še spust v Sostro, ki pa je bil na srečo malo bolj obsijan s soncem. Zdrvela sva čez Sostro v Polje in sledilo je ogrevanje telesa pred pečjo. Bilo je res zabavno, malce preveč mraz, a take turce pač nikoli ne pozabiš. Treba je malo ven, tudi, ko je mraz 😉

Iz Jevnice na Janče je na srečo strm vzpon in potrebno je pritiskati.

Končno sonce.

Pogled na lepotca.

Snežni vzpon.

Vragolije na kupu peska in snega.

Na Jančah preden zmrzneva.

Na spustu že precej trda.

Iz Polja do Stične in nazaj

November 07, 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Čudovit gozdni kolovoz ki pripelje na Mali vrh.

Kot, da bi nekako slutila, da se topli del jeseni poslavlja sva se v nedeljo z Marjanom zmenila za turo z izhodiščem in koncem v Polju. V soboto sva z Mojco odkrila novo gozdno pot na Mali vrh. V nedeljo pa je bil čas, da jo ponoviva z Marjanom in dodava še kakšen dodaten kilometer. Najprej sva se povzpela na Pečarja kjer sva zavila desno v smeri Žagarjevega vrha. Tempo sva pošteno navila in kmalu sva se že spuščala proti Javorju. Na prvem križišču sva zavila levo, se malo spustila in zavila desno proti Ravnemu Brdu. Po makadamu sva se povzpela do vrha kjer sva opazovala črno veverico na drevesu. Sledil je spust proti Ravnemu Brdu in po kakšnih stotih metrih sva zavila desno proti Malemu vrhu. Gozdni kolovoz naju je pripeljal pod Mali vrh kjer sva zavila desno na najbolj strm del poti. Tukaj je bilo potrebno res pošteno pritiskati vse do vrha kjer sva prišla v vas. Zapeljala sva se čez vas in se usmerila proti Višnji Gori. Po makadamu sva se obsijana s soncem zložno vzpenjala, dokler nisva prišla na asfalt. Spustila sva se do vasi Leskovec kjer pa sva zavila levo in se začela spuščati v sotesko Stiškega potoka. Temu pa lahko rečemo maksimalni gravel, makadamski, hitrostni spust navzdol. Najprej je bil spust strm in podlaga za najini kolesa kar groba. Kmalu pa je strmina popustila, podlaga se je izboljšala in vse do Stične sva uživala v res čudovitem spustu brez avtomobilov ali drugih motečih faktorjev. Spust je res lep in ga močno priporočam. Soteska se konča s prihodom v Stično kjer sva si na hitro ogledala ogromni samostan. Po kratkem ogledu sva se usmerila proti vasi Mala Dobrava. Zopet sva se kar nekaj časa vzpenjala in skozi vas Sela pri Višnji Gori prikolesarila nazaj v vas Leskovec. Od tam pa nazaj do Malega Vrha kjer pa sva se spustila levo proti vasi Kožljevec. Nadaljevala sva v smeri Police in se na križišču usmerila proti Pancam. Zadnji vzpon na Pance vedno preseneti. Noge so že malce utrujene, a klanca kar ni konec. Nisva se dala kar tako in vse do Panc sva lepo pritiskala pedala. Iz Panc pa spust do Sadinje Vasi kjer sva si v lokalu Velo privoščila hladno brezalkoholno pivo. Ohladila sva razgrete noge in se odpeljala nazaj do Polja. Za nama je bilo 64 km in 1460 metrov vzpona. Lepa turca pred deževnimi dnevi.

Šibava na Žagarjev vrh. Presenetil naju je južni veter in toplo vreme.

Sva že na vrhu.

Nekatera drevesa so še obarvana v jesenske barve.

Pravljica.

Pravljica 2

Pogled iz Malega vrha na Prežganje in Janče.

Proti Leskovcu.

Spust v sotesko Stiškega potoka.

Kjer kolesariš v samoti.

Iz strmin drvijo potočki.

Samostan v Stični.

Kozice.

Barve jeseni.

Nazaj v Leskovcu.

Nazaj na Mali vrh.

Na Pancah.

Avtoportret na kolesu.

Žeja je močna.

Zasavski krog z začetkom in zaključkom v Izlakah. Verzija 02.

Oktober 29, 2017 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Marjan, Robi in jaz.

Že nekaj časa sem se z Robijem in Marjanom menil, da bi skupaj odpeljali eno pravo turco s pravimi vzponi, različnimi podlagami in kančkom avanture. Predlagal sem jima, če bi odpeljali Zasavsko turco, ki sem jo prejšnji teden odpeljal z Mojco. Ker so bile tokrat v igri močnejše noge in večji kupi mišic sem turo malce oplemenitil z dodatnimi vzponi. Da bi bilo še bolj zanimivo smo kolesarili v nasprotno smer kot sva kolesarila z Mojco. Lahko rečem, da nam je tura zelo uspela. Čeprav bi lahko imeli malo več sonca, smo uživali v pritiskanju na pedala na popolnoma neprometnih cestah, poteh, kolovozih in makadamih. Na dodatku originalne trase nam je enkrat celo zmanjkalo poti, in znašli smo se na terenu primernem za gorsko kolo. Z malce potiskanja koles v strmino in spustom ob kolesu smo tudi ta del ukrotili in se kmalu vrnili nazaj na primerno pot. Kilometri so izginjali za nami in strmine so ječale pod kolesi. Celotna tura je res minilo hitro in na koncu smo pri Malnu ugotovili, da so ti kraji izvrstni za kolesarjenje. Večina ljudi na žalost teh krajev ne pozna dobro. Še vsakdo pa je presenečen, ko jih spozna malo bolje. Prekolesarili smo 60 kilometrov in se povzpeli za 2.200 metrov. Vsaj tako pravi moj Garmin.

Soteska potoka Kotrederščica kjer je bilo še hladno, a mi smo se že ogreli.

Postaja vse bolj vroče, a nam se smeji. Tako je to kadar se uživa na polno. 😉

Strmi ovinki kjer je potrebno pritisniti.

Robi in Marjan vozita po preprogi.

Za trenutek je posijalo sonce.

Kje pa smo točno? Ne skrbita, samo pritiskajta in uživajta 😉

In tudi sta.

Kravice imajo precej paše. Kmalu bodo zrezki. Na žalost tako pač je. Upam, da bo nekdo čez 30 let bral ta blog in si rekel, lej včasih so še jedli meso 😉

No tukaj pa smo morali potiskati kolo v klanec. Podlaga je bila pregroba, naklon pa prevelik.

Pa smo spet na konju.

Pa spet rinemo v klanec.

Pa zaviramo navzdol 🙂

In uživamo v vragolijah.

Pod avtocesto nazaj gor.

Konec vzpona, sledi malo premora.

No, še malo gor bo pa treba.

Pa še finalni vzpon, ki ni bil od muh.

V zavetrju kapelice smo se malo odpočili.

V Šentgotardu so položili nov asfalt.

Mašine parkirane pri Malnu.