Arhiv za ‘kolesarjenje’

S kolesom iz Kranjske Gore na Sella Somdogna in Sella Nevea

Junij 28, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Sella Somdogna in mašina, ki deluje na nožni pogon.

Tokrat mi je Marjan predlagal turo k sosedom Italijanom. Sella Somdogna? No, tam pa res še nisem bil. Hitro sva se dogovorila in že sva z avtom letela v Kranjsko goro. Za voznika se je javil Marjan, ki z leti ne kaže nikakršnega naveličanja vožnje z avtomobilom. Jaz, nasprotno imam vožnje z avtom vrh glave in sem veliko rajši na sovoznikovem sedežu ali pa na kolesu. Vremenska napoved ni bila najboljša, a upala sva, da bo vreme zdržalo. Avto sva parkirala na parkirišču za policijsko postajo in se pripravila za nadaljevanje s kolesom. Doma sem si na hitro ogledal potek ture in vedel sem, da naju čaka kar naporno poganjanje pedal. Dogovorila sva se, da se vrneva čez Sella Nevea kar podaljša turo krepko čez 100 kilometrov. Marjanu sem povedal, da bova kolo gnala kot se spodobi in tako je tudi bilo. Zapodila sva se po kolesarski poti iz Kranjske gore proti Trbižu. Malce sva morala paziti, kajti na stezi je bilko že ogromno turistov, ki z veseljem zasedejo oba strani steze. Hitro sva napredovala in mimo Trbiža sva švignila kot mi mignil. Kolesarska steza ti res omogoča, da lahko občuduješ naravne lepote v okolici in ti ni treba paziti na promet. Kolesarila sva skozi tunele, ob avtocesti, čez travnike, po nadvozih, skozi galerije, se vzpenjala po strmin kratkih klancih in predvsem uživala v brezskrbni vožnji. V kraju Dogna sva zavila levo in začela z resnim vzponom, ki traja 16 kilometrov. Pritisnila sva pedala in se začela vzpenjati po cesti, ki so jo italijanski vojaki zgradili že v prvi svetovni vojni. Gre res za čudovit vzpon. Ves čas vzpona si lahko ogleduješ Montaž in okoliške gore. Nad cesto rastejo borovci, ki s svojim vonjem pričarajo kolesarsko kuliso, ki na trenutke spominja na vožnjo po recimo Korziki. Cesta je v zelo dobrem stanju in res je bilo prijetno kolesariti. Da pa le ne bi bilo preveč prijetno sva ga z Marjanom pošteno navila. Proti koncu vzpona, ko sva imela le še nekaj serpentin do konca pa je začelo deževati. Temperatura je bila za ta čas kar malo nizka, zraven pa je svoje naredil še dež in veter. Na vrhu sva se skrila pod drevo. Sledilo je malce okrepčila ter kratek sprehod do vzpetine v bližini, od koder sva se še bolje razgledala naokoli. Po tem, ko sva se spočila pa je sledil spust nazaj v dolino. Na žalost cesta ne pelje na drugo stran in potrebno se je vrniti nazaj v Dogno. Doma sem pregledal zemljevid in videl, da bi se z gorskim kolesom dalo spustiti drugo stran. Brzela sva v dolino in si vmes še natočila vodo iz gorskega potoka. Čakal naju je še vzpon na Sella Nevea. Iz Dogne sva odkolesarila v Chiusaforte in začela z vzponom. Cesta se je kar nekaj časa vlekla in noge niso več ubogale tako kot na prvem vzponu. Vseeno se nisva dala in kmalu sva sopihajoča skozi cestne galerije prispela na vrh prelaza. Tudi tukaj naju je pričal dež in zopet naju je malo osvežilo. Ko sva stopila s kolesa so bile noge že res lepo zakrčene in utrujene. Hitro sva se spustila v dolino in naletela na veter v prsa. Ker spust ni strm in nama je veter pihal v prsa se je vse skupaj zdelo, kot da se voziva po ravnem. Zdrvela sva mimo Lago del Prebil in padla v Cave del Prebil. Zavil sem v edini lokal, ki je bil odprt. Izkazalo se je, da gre za picerijo v kateri sva naletela na skupino Nemcev in Belgijcev. Šlo je za dve skupini, ki s kombijem in naloženimi kolesi potujejo naokrog in kolesarijo po Alpah. Midva sva si zaželela mrzlega piva. Po tem, ko Marjan zaradi jezikovnih nesoglasij nikakor ni uspel vzpostaviti kontakta z natakarico, sva le dobila pivo in se usedla zunaj na sončku. Pivo je zdrknilo po izsušenih grlih in zdelo se je, da ga je malo manj kot sva bila navajena. No, po natančni analizi kozarca sva ugotovila, gre za 0,4 in ne 0,5 litra kot sva pričakovala. Razliko sva hitro izravnala tako, da sva naročila še eno pivo. Na koncu sva plačala 16 EUR kar se nama je zdelo precej. Ko, sva že hotela oditi pa sva za nagrado dobila še nekaj koščkov pice in račun je bil pozabljen 🙂 Čakal naju je še spust v Trbiž in vrnitev v Kranjsko Goro po kolesarski stezi. Noge so bile utrujene in kolesarska steza, po kateri je zjutraj letelo se je tokrat zdela kot neskončna pot, ki se nikoli ne konča. A tudi to sva z meditativnimi in motivacijskimi tehnikami uspešno prebrcala. Na parkirišču sva ugotovila, da je je za nama res lepa, dolga in kar naporna tura. Prekolesarila sva 143 kilometre in se povzpela za 2.400 metrov. Na poti domov pa sva se ustavila še v piceriji Čili kjer naju je že čakal Miro – jeseniški turni smučar, fotograf in možakar s polno malho nasvetov 😉 Med prijetno debato, obujanjem spominov in vsem ostalim klobasanjem smo si fino napolnili želodce in se odžejali. Po večerji sva se poslovila od Mira in se odpeljala v Ljubljano. Za nama je bil res lep in prijeten dan 😉

Zapuščava Slovenijo in po kolesarski stezi letiva v Italijo.

Na poti srečujeva stare železniške bajte.

Nekatere od njih so predelane v lokale.

Med vožnjo se odpirajo čudoviti pogledi na okoliške vršace.

Tudi pod avtocesto se nekaj časa vije kolesarska steza.

Tudi nekaj tunelov je na poti.

In nadvozov.

Galerij.

In že začenjava z vzponom.

Ki kmalu postreže z razgledi.

Res je čudovit vzpon.

In že sva na vrhu.

Malo razhodiva noge pa bo bolje.

Vreme se že izboljšuje a vseeno še piha.

Spust, juhuhu.

Vstop v enega izmed tunelov.

Marjan in Montaž.

Marjan prečka mostiček.

Montaž.

Že šibava na Sella Nevea.

Še nekaj ovinkov.

Lago del Predil ali Rabeljsko jezero.

Marjan ga tanka.

Zapuščeni rovi v Cave del Predil.

Na koncu ture pa malo razuzdanosti na parkirišču za policijo 🙂

Okoli Dobrče in Begunjščice na Zelenico z gorskim kolesom

Junij 24, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Pogled na Košuto iz Zelenice.

Pred kratkim sem malo raziskoval po spletu in iskal gorsko kolesarske turce. Naletel sem na stran občine Tržič in našel kar nekaj predlogov. Odločil sem se za pot okoli Dobrče in Begunjščice. Da bi bila zadeva malo drugačna sem se odločil, da kolesariva v nasprotno smer. Najprej sva se odpeljala z avtom do Bistrice pri Tržiču od koder sva začela kolesariti po asfaltni cesti proti Begunjam. Pod Dobrčo so se nama na poti začeli odkrivati lepi razgledi na Julijce. Po desetih kilometrih sva prišla v Begunje kjer sva zavila desno in začela kolesariti po cesti, ki pelje do cerkvice Sveti Peter. Asfalta je bilo konec in začel se je makadam. Naklonina je bila iz ovinka v ovinek hujša in kmalu sva pošteno sopihala. Na srečo se je sčasoma naklonina malo zmanjšala in lahko sva spet normalno zadihala. Ko sva že mislila, da je hude strmine konec pa sva naletela na gozdno pot, ki je odlična za spust, a malo manj za vzpon. Sledilo je malo potiskanja v klanec in prišla sva do lovske koče kjer se na jasi odpre čudovit pogled na Blejsko jezero. Po kratkem premoru sva nadaljevala z vožnjo po gozdu, dokler spet ni postalo prestrmo in sva kolo potiskala v klanec. Na srečo ne predolgo, in že sva letela navzdol in se spustila v Završnico. Zavila sva desno in začela z vzponom proti Tinčkovi koči. Naklonina je poštena in tudi podlaga nama ravno ni prizanašala. Pri koči sva nadaljevala proti Domu pri izviru Završnice. Vzpon je bil tisti pravi, kjer moraš zaradi grobe podlage in precejšnje naklonine nekako premagovati nadmorsko višino. Pošteno sva se nabrcala in malo tudi potiskala preden sva prispela do doma. Nisva se zaustavila ampak nadaljevala do izvira Završnice, kje sva se osvežila z vodo izpod planin. Sledilo je še malo pritiskanja pedal po čudoviti okolici s pogledom na Begunjščico in Vrtačo. Še mimo zapuščenih vlečnic, kratek spust in bila sva na Zelenici. Napočil je čas za počitek in nadomestilo izgubljene tekočine. Oblaki so zakrili sonce in postalo je kar hladno. Sledil je spust po servisni cesti do Ljubelja. Ker se po servisni cesti vedno vzpenjam samo pozimi, se mi ni sanjalo v kakšnem stanju je. No, takoj je bilo jasno, da bo potrebno kar nekaj previdnosti pri spustu. Ne cesti je kar nekaj velikih kamnov, ki ti lahko kaj hitro spodmaknejo kolo. Mojca se je hrabro spustila, a vseeno naredila kakšno začetniško napako. Kljub ne ravno najboljši drži na kolesu je lepo zvozila najbolj grob del. V nadaljevanju cesta postane bolj prijazna do kolesa, in do koče Vrtača sva letela kot blisk. Sledil je še spust po zapuščenem smučišču kjer je na strmem delu zopet bilo potrebno odpeljati malo bolj pazljivo. Kot bi mignil sva bila na Ljubelju od koder naju je čakal še spust v Tržič. Tokrat po asfaltni cesti, z izjemo kratkega odseka po gozdni poti, ki pa jo je na žalost odnesla voda. Tako imaš občutek, da voziš po rečni strugi kjer te zaradi velikih kamnov prestavlja sem in tja. Na koncu sva se spustila po asfaltni cesti čez Podljubelj v Tržič. Pospravila sva kolesi v avto in se odpravila v pub na pivo. Prijetno utrujena sva še malo poklepetala in se počasi odpeljala domov. Tura je dolga 34 kilometrov, potrebno pa je premagati 1470 metrov nadmorske višine. Teren je res raznovrsten in na nekaterih delih tudi malo bolj zahteven. Naslednjič pa odpeljeva v nasprotni smeri. 🙂

Razgledi na Julijce.

Strmina narašča.

Prestrmo za kolesarjenje.

Pogled na Bled.

Gozdne vlake.

Spet potiskamo.

Koča na Stolu v višavah.

Završnica.

Res čudovita okolica za vzpon.

Še malo pa bova.

No, še nekaj.

Še malo.

Pogled na Bled II

Pritiskanje.

Osvežilo na izviru Završnice.

Idealna potka.

Mojca z Vrtačo.

Še čez smučišče.

Počitek.

Spet ga pritiskava. Na srečo gre takoj dol.

In že gre dol.

Juhuhu, drvi. Pazljivost je potrebna.

VRUUUUM!!!!

Še zadnji metri.

Na vstopu v Tržič naju je pozdravil maček, ki je postavil cestno zaporo.

Tržič.

Dvodnevno kolesarjenje in odkrivanje novih poti v jugozahodnem delu Slovenije

Junij 19, 2018 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Počitek na poti

Minilo je že kar nekaj časa odkar sva nazadnje odkolesarila za več dni. Tokrat sva se odločila, da naju nič ne ustavi in odkolesarila sva za celo dva dni. 🙂 Ni se nama dalo voziti z avtom in odločila sva se, da se odpeljeva kar od doma in poskusiva poiskati čim več novih poti. Prvi dan sva si za cilj izbrala vas Ozeljan med Ajdovščino in Novo Gorico, kjer se nahaja kamp. Najprej sva odkolesarila do Prul. Nadaljevala sva čez Trnovo in se po poti spominov in tovarištva odpeljala do Vrhovcev. Nadaljevala sva v smeri Stranske vasi. V Stranski vasi sva zavila v Dobrovo in naprej v Horjul. Kmalu sva ugotovila, da imava veter v hrbet in vse do Vrhnike je letelo brez težav. Po Vrhniki je sledil vrhniški klanec in spust v Logatec. Tu sva imela zadosti asfaltne ceste in sva zavila desno v hrib kjer sva po precej grobem makadamu nadaljevala do vasi Ravnik. Postajalo je vse bolj vroče in spust v Hotedršico je prišel kot naročen. V Hotedršici sva takoj zapustila cesto in zavila levo v smeri Novega Sveta. Najprej sva nekaj časa vozila po makadamu, nato asfaltu, dokler nisva potonila v gozd kjer sva se začela vzpenjati po stari vojaški cesti proti Črnemu vrhu nad Idrijo. Tu sva začela resnično uživati, saj sva kolesarila v senci mogočnih dreves, vmes sva malo nabirala gozdne jagode in ni nama bilo potrebno paziti na promet, ki ga na tej cesti praktično ni. Sčasoma sva prišla do asfaltirane ceste Godovič-Črni vrh. Zapeljala sva se do Črnega vrha kjer sva se ustavila v lokalni gostilni in dodobra napojila izsušeni telesi. Ob prijetno ohlajeni pijači in rahlem vetriču sva se kar malo zasedela. Sledil je vzpon iz Črnega vrha do Kampeljcove kapelice kjer je konec vzpona po maksimalno vijugasti cesti. Ker cesta res lepo vijuga vzpon ni terjal preveč moči. Od kapelice sva se začela spuščati proti Colu. Najprej je spust blag, kasneje pa malce bolj strm in v Colu sva bila kot bi mignil. Na Colu sva imela možnost spusta v Vipavo ali pa še malo vzpona na Predmejo. Odločila sva se za kolesarjenje po čudoviti pokrajini med Colom in Predmejo. Čeprav sva morala kar še nekaj kilometrov kolesariti navkreber je minilo hitro. Prometa skoraj ni bilo, sonce so zakrili oblaki in lahko sva samo uživala. Malo pred spustom na Predmejo sva se ustavila še na razgledni točki s pogledom na Ajdovščino. Sledil je spust na Predmejo kjer sva zavila levo in začela z divjim spustom v Ajdovščino. Zadišalo je po borovcih in spust čez tunele je bil pravi užitek. Ko bi mignil sva se znašla v Lokavcu kjer sva nadaljevala v smeri Nove Gorice. Tokrat sva morala kolesariti po precej prometni cesti kar nama ni bilo preveč všeč. Na srečo se je promet malo umiril pri odcepu za vas Gojače. Oblaki so tokrat izginili in postalo je precej vroče. Za razliko od sveže lepo ohlajene zračne mase na Predmeji sva se tukaj začela lepo kuhati. V Črničah sva se ustavila v lokalnem bifeju kjer sva v senci dreves zopet napojila vroči telesi. Čakalu naju je še nekaj kilometrov do Ozeljana kjer se ob cesti nahaja kamp. Po tem, ko sva se namestila, postavila hišico in spila ledeno mrzlo pivo sva se napotila na večerjo. 800 metrov od kampa se namreč nahaja okrepčevalnica Ku Dobro kjer strežejo vegansko hrano. Zunaj na klopci sva si tako privoščila kar nekaj jedi in se dodobra nasitila. Okrepčevalnica se nahaja ob pristajališču padalcev, ki skačejo z Lijaka. Tokrat vremenske razmere niso bile prav dobre, zato ni bilo nobenega padalca. Za nekaj minut se je ulilo in za kratek čas sva se umaknila noter. Ko je dež prenehal sva s polnimi želodci čisto počasi odkolesarila še čez vas Ozeljan, nazaj v kamp. Zaspala sva kot ubita saj je bilo za nama 117 km in 1800 metrov vzpona.

Na poti v Horjul sva srečala kolesarja na drogu.

Končno sva zapustila prometno cesto in se podala na makadam.

Zapuščava staro vojaško cesto.

Prihod v Črni vrh nad Idrijo.

Zelo ovinkasta cesta nad Črnim Vrhom nad Idrijo

Konec vzpona pri kapelici.

Mojca se sreča s kravico.

Šibava proti Predmeji.

Nekateri so že kar malce pretiravali z urejanjem zelenice.

Spust v Lokavec.

Res čudovit spust med borovci čez tunele.

Leti navzdol.

Pa pojejmo hamburger, solato in pomfri.

Pa pojejmo še falafel…

Večerni sprehod.

Še malo pa bo noč.

Zjutraj sva vstala zgodaj, pospravila šotor in se odpravila domov. Doma sem naredil načrt za pot, ki bi vključila precej novih cest. In res nama je dobro uspelo. Najprej sva se ustavila v Ku Dobro kjer sva si že za zajtrk privoščila falafel in kavico. Za načrtovano pot domov sva potrebovala veliko energije. Po zajtrku sva se kar malo zasedela in opazovala nizozemske tečajnike skakanja s padalom. Prišel je čas za odhod in začela sva s poganjanjem pedal. Najprej sva se napotila po cesti, ki pripelje do gradu Kromberg. Med sadnimi nasadi sva po ovinkasti cesti kmalu prišla v gozd. Kasneje sva na informativni tabli izvedela, da je tu tekla cesta med prvo svetovno vojno. Levo od ceste se namreč nahaja hrib Škabrijel, ki so ga vojaki zaradi srditih bojev imenovali tudi Hrib smrti. Tu je menda padlo 40.000 vojakov. Ob pregledu starih fotografij sem lahko videl, da je bilo obstreljevanje tako močno, da je bil hrib popolnoma gol. Danes je na srečo drugače in vse naokrog lahko vidimo bujna zelena drevesa. Nadaljevala sva z vzponom do vasi Ravnica. Iz vasi sva se spustila navzdol proti Vasi Grgar kjer sva se usmerila desno proti Čepovanu. Sledila je vožnja skozi Čepovanski dol. Lahko rečem, da naju je Čepovanski dol res osupnil. Malo prometa in vse naokrog nedotaknjena narava. Popoln kolesarski užitek, ki pa so ga kot kaže odkrile tudi že angleške potovalne agencije. Srečala sva namreč večjo kolesarsko organizirano skupino, ki se je spuščala proti Grgarju. Izrazi na njihovih obrazih so kazali na navdušenje ob poganjanju pedal skozi te kraje. Ob občudovanju starih hiš in narave sva prikolesarila v Čepovan. Nadejala sva se kakšne majhne trgovinice ali bifeja. Na žalost nisva našla nič od tega. Nadaljevala sva z vožnjo v smeri Dolenje Trebuše. Na odcepu sva naletela na tablo, ki je opozarjala, da je cesta prevozna samo 4 kilometre. Rekla sva si, saj nisva avto, in nadaljevala z vzponom. Zopet je sledilo kolesarjenje po miru in tišini brez enega avtomobila. Nisva si točno predstavljala kakšna bo cesta, ki naju bo pripeljala čez prelaz na drugo stran. Na prevalu Drnulk pa je postalo jasno. Na enem izmed ovinkov sva splašila gamsa, ki je obetal precej samoten in strm spust. Cesta je v zelo slabem stanju. Veliko je večjih kamnov, strmina je precejšnja in le kakšno gosko kolo bi malce omililo te težave. Midva ga pač nisva imela in sva se spuščala lepo počasi. Strmina je naraščala in začeli so se odpirati pogledi na Šentviško planoto in Julijce v ozadju. Spust je bil res tisti pravi, pustolovski skozi luknje v skali. Na ovinkih pa si moral paziti, da te ne odnese v prepad. Počasi sva se spuščala in naklonina je začela popuščati. Prišla sva do odcepa za Gorenjo Trebušo kjer pa so že doneli stroji, ki so obnavljali cesto. Še sreča, da so prišli šele do te točke. Zavila sva desno in se po odličnem makadamu začela rahlo spuščati proti Gorenji Trebuši. Med spustom sva srečala le poštarja, ki je prinesel pošto do edinih dveh hiš na tej cesti. Že med spustom so se začeli odpirati čudoviti pogledi na Govce in najvišji vrh Poldanovec. Na koncu spusta ob potoku Trebuščica sva se malo ustavila in pojedla dve banani. Sledil je vzpon na Vojsko. Mimo se je z avtom pripeljal starejši par in njuni pogledi so nama govorili, da naju čaka precej naporen vzpon. Bila sva pač v luknji na 320 višinskih mentrov in potrebno je bilo splezati ven. Začela sva s strmim vzponom po makadamu. Vzpon poteka večimoma po gozdu, mestoma pa se odpre pogled na Poldanovec. Vse do odcepa za Idrijsko Belo na višini 913 metrov sva morala pošteno pritiskati pedala. Makadam in strmina sta naredila svoje. Na križišču ob znamenju sva malo počivala in nadaljevala v smeri Lokev. Po 200 metrih sva zavila levo v smeri Idrijske Bele. Spust v dolino sva prevozila že pred leti, ko sva naredila krožno pot iz Idrije na Vojsko. Tokrat nisva imela gorskih koles, za popestritev pa sva bila še obtežena s torbami. Za nagrado sva morala na spustu zaradi kamenja in grobe podlage precej zavirati in paziti, da kolo ne zdrsne. Sčasoma sva le prišla do Putrihovih Klavž kje sva se napojila iz čistega potoka in malo odpočila. Nadaljevanje je bilo precej bolj prijetno saj se je cesta malo poravnala, podlaga pa je postala bolj fina. Kmalu sva bila ob naravnem kopališču Lajšt kjer je sledil počitek. Za nadaljevanje sva se odločila, da se povzpneva po lokalnem makadamu na Zadlog in naprej do Črnega vrha. Zagrizla sva v klanec in kmalu pošteno sopihala. Kot, da strmina ni bila dovolj, so nama cesto z novim mehkim peskom posuli še cestarji, ki so prenavljali cesto. Že malo načeta sva prenagala tudi ta vzpon in se znašla na Zadlogu. Vedela sva, da sva sedaj opravila z vzponi in da naju do Ljubljane čaka samo še spust ali pa ravnina. V Črnem vrhu nad Idrijo sva si v trgovinici kupila precej pijače in nadomestila izgubljeno tekočino ter nadomestila precej porabljenih kalorij. Sledil je spust v Godovič in hitrostni spust po glavni cesti v Logatec. Iz Logatca v Vrhniki sva bila kot bi mignil. V Vrhniki sva se ustavila v bifeju in spila kavico za zadnji del poti. Do Ljubljane sva jo mahnila kar naravnost čez Brezovico v Ljubljano. Ta del poti krasi kolesarska steza, ki pa je zopet pravi slovenski izum. V nekaterih občinah je asfaltirana, medtem, ko v drugih spet ni. Tako se izmenjuje asfalt ter makadam in vse skupaj izgled prav smešno. Res žalostno kako v tej državi ne zmoremo imeti celotne kolesarske poti na relaciji Vrhnika – Ljubljana. Sledilo je še kolesarjenje čez Ljubljano saj živiva na skrajnem vzhodnem koncu in bila sva doma. Za nama je bilo 114 kilometrov in 2.600 metrov vzpona. Skupno sva v dveh dneh premagala 231 kilometrov s 4400 metri vzpona. Po porciji slastnih špagetov s pestom in mrzlem pivu sva popadala v posteljo. Kraje, ki sva jih prevozila res priporočam. 🙂

Zjutraj pa spet v akcijo.

Grad Kromberk.

Kostanji na vzponu do vasi Ravnica.

Kolesarjenje po Čepovanskem dolu.

Res čudovito.

Uživaško kolesarjenje.

Še malo pa sva v Čepovanu.

In že iz Čepovana.

Preval Drnuljk.

O hudiča sedaj pa dol po razsuti cesti.

Ki se vije med skalami…

In gre tudi skozi hrib.

Sva že na drugi strani.

Ovinki.

Odcep desno.

Pogled na Govce in najvišji vrh Poldanovec.

Začenjava z vzponom.

Odpirajo se lepi pogledi.

Abu Dhabi.

Vzpon ne pojenja.

Rineva in rineva.

Dokler ne pririneva.

Skladovnica drv.

Spust do Idrijske bele.

Počitek ob čisti vodi.

Putrihove klavže.

Leseni medved ob kopališču.

Ponovni vzpon na Zadlog.

Pičiva domov.

Kolesarska steza med Vrhniko in Ljubljano je smešnica.