Pogled na Brano iz Kamniškega sedla.

Vremenska napoved je bila lepa in z Marjanom sva skočila na Brano. Klasična jesenska tura iz Kamniške Bistrice, ki pa je postregla z res visokimi temperaturami in toplim vetrom. Tempo sva zopet nastavila na visoke obrate in na sedlu sva bila v eni uri in 45 minut. Po krajšem počitku sva nadaljevala proti vrhu. Na vrhu je bilo mogoče uživati samo v kratkih rokavih kar se zgodi precej redko. Še poleti je veter običajno bolj mrzel kot je bil včeraj. Razgledi pa so bili prav tako enkratni. Pri spustu sva izkoristila sonce in se v bližini koče še malo “martinčkala”. Da ne omenjam, kako vroč je bil spust s sedla. Res lep dan v gorah.

Na sedlu sonce v dolini megla.

Melišče pod severno steno Brane.

Tukaj se pozimi pogosto dogajajo zdrsi, ki peljejo v Logarsko dolino.

Pogled nazaj na sedlo in Planjavo.

Pogled na Mrzlo goro.

Grintove, Skuta, Turska gora, Rinke

Zaslužen počitek na vrhu.

Sestop.

Barve jeseni.

Matajurski vrh. Na koncu levo.

Po dolgem času sem včeraj zopet našel čas za skok v hribe. Marjan je moral biti v Ljubljani najkasneje ob 15:30 zato sem se odločil za krajši obisk spodnjih Bohinjskih gora. Odpravila sva se na Matajurski vrh. Najprej sva se čez Planino za Črno gro povzpela na Črno prst. Zastavila sva pošten tempo in v dveh urah sva bila pri Domu Zorka Jelinčiča. Po krajšem klepetu z oskrbnico sva nadaljevala po poti, ki pelje na Rodico. Uživala sva na toplem sončku in popolnem miru in samoti, saj sva na poti srečala le dva planinca. Po nekaj spustih in vzponih pod Konjskim in Poljanskim vrhom nama je na koncu ostal še krajši vzpon na Matajurski vrh. Na vrhu sva uživala v razgledih na sever, medtem, ko se je na jugu pooblačilo in se na trenutke tudi malo zameglilo. Po krajšem počitku sva obrnila in se vrnila nazaj do razpotja kjer markirana pot zavije navzdol proti Planini Osredki. Narava je v teh dneh res čudovita in uživala sva v pogledih na barvno paleto, ki jo ponujajo drevesa. Prevladovali sta rumena in rdeča, ki sta ustvarili res čudovito sceno. Na koncu je sledil še precej strm in naporen spust do avta in po točno šestih urah in pol sva bila nazaj pri avtu.

Planina za Črno goro.

Kakšne barve. Čudovito.

Kmalu je bila pred nama Črna prst.

Nadaljevala sva naprej proti Matajurskemu vrhu. Sonce naju je lepo grelo.

Bilo je tudi nekaj previdnih korakov.

Marjan tik pod vrhom.

Pogled v dolino na južno stran.

Na vrhu. Podlaga pod fotoaparatom je popolnoma kriva.

Prikazovali so se lepi pogledi na greben.

Marjana je obsijalo sonce.

Čudovite barve narave.

Še vedno mi ni uspelo napisati kakšen prispevek o najinem letošnjem kolesarjenju iz Lizbone v Ljubljano. Uspelo pa mi je zmontirati kratek film, ki v grobem prikazuje najino pot. Manjkajo le Dolomiti in Julijske Alpe. Najin fotoaparat je v Italiji žal prenehal delovati. Obljubim, da bom v kratkem napisal tudi malo več o celotnem potovanju. Manjkalo pa ne bo tudi veliko slikovnega materiala.