Po obdobju slabega vremena in nenehnih nevarnosti plazov sva se včeraj z Mojco odpravila na Veliko planino. Vremenska napoved ni bila najboljša in upala sva, da naju vsaj na vrhu pozdravi sonce. Okoli 12 h sva se odpeljala na Volovjek in se po svežem pršiču usmerila po markirani poti. Že takoj na začetku naju je spremljala megla in ni bilo videti, da bova lahko ujela kakšen žarek sonca. Na zgornjem parkirišču sva se usmerila proti domu na Kisovcu. V snegu ni bilo nobene sledi in očitno sva bila prva, ki sva se po sneženju odločila za to pot. Po cesti je šlo brez težav, ko pa sva zavila desno na markirano pot, sva se začela utapljati v pršiču. Drevesa so bila bela, vse naokrog tiho in res sva uživala v pravi zimi. Megla je na Mali planini bila že tako gosta, da v trenutku nisem videl ali se premikam gor ali dol. Po zratrakirani poti sva malo gor, malo dol nadaljevala proti Veliki planini. Na srečo sem na Veliki planini bil že večkrat in sem vedel v kateri smeri je Gradišče, navišji vrh planine. Tik pod vrhom pa se je za trenutek malo razsvetlilo in kazalo je, da bova imela tudi sonce. Nekaj trenutkov za tem, ko sva prišla na vrh pa se je res delno razjasnilo in lahko sva uživala v močnem spomladanskem soncu. Odločil sem se, da se spustim po smučišču na severno stran planine. Doživel sem nekaj sto metrov najboljše možne smuke s trdo podlago in 15 cm povsem suhega pršiča. Na žalost me je kmalu zopet ovila megla in sem obrnil nazaj proti vrhu kjer me je čakala Mojca. Sledil je spust nazaj na Volovjek. Sonce je pregnalo meglo in lahko sva uživala v res prekrasnih pogledih na pastirske bajte vkopane v snegu. Na poti navzdol sem vijugal in vriskal po pršiču, malo štanfal, se spuščal po megli, vijugal po ratrakirani poti in neskončno užival. Izkazalo se je, da je včasih vredno vztrajati do konca. Bilo je super.

Pastirske hišice v snegu.

Zima se niti slučajno še ni poslovila.

Smreke in Mojca v globokem snegu.

Joj, še nihče pred mano ni hodil. Gremo orati.

Megla, megla jao megla.

Tik pod vrhom.

Gradišče, 1666 metrov. najvišji vrh Velike planine.

Vijuganje po čist norem terenu.

Šibamo po svežem snegu, juhuhu.

Mojca s krpljami šiba nazaj dol.

Prelep sončen turno-smučarski dan v gorah nad Pokljuko

Vrh Brda v daljavi.

Po obdobju slabega vremena je končno napočilo lepo sončno vreme. Res sem že imel dosti vlažnih dni, ko po Rožniku ali Orlam tekam in ne vem ali bom zraven morda še zaplaval. Poleg dežja pa me dodatno zamori še preživljanje vlažnih dni v kleti fitnesa v družbi “modelov” z obsegom roke enakim moji nogi. Kot naročeno se je pojavil nov sneg in nizke temperature. Poleg vremena pa si je na srečo smuko zaželel tudi Matjaž. Rečeno storjeno in že sva šibala proti Pokljuki. Zaradi obilnih novih padavin v Julijcih se je Matjaž odločil za turo na Brda. Takoj na začetku poti so naju presenetile velike jeklene pošasti v gozdu, ki so odvažale res lepe lesene hlode. Verjetno gre les naprej v Avstrijo, Italijo, Dansko, Madagaskar…Sami pač ne vemo dobro kaj bi s tem lesom počeli. Še ena od sramot Slovenije zaradi katere pa se ne razburja preveč ljudi. Bolj važno je koliko zmag bo še dosegla Tina Maze ali pa kdo bo sestavil vladno koalicijo. Matjaž zašiba v hrib in kmalu sva pri koči. Odvijeva desno in kmalu dohitiva Katjo in Mateja. Ugotovimo, da je na pobočju veliko novega nepredelanega snega in Matjaž se previdno povzpne navzgor. Ostali počakamo in se mu kmalu pridružimo. Nadaljujeva naprej in vidiva, da sva prva po obilnem sneženju. Kmalu sva pod vrhom. Sledi še kratek vzpon po trdi spihani podlagi in prispeva na vrh. Kako bi opisal veselje na vrhu? Sonce, dobra družba, razgledi, suhe fige, čaj. Noro. Po uživanciji na vrhu se skupaj spustimo v dolino. Pri spustu se menja trda podlaga na vrhu, nato napihan sneg, klože, vsega po malem. Matjaž nas nato popelje v smeri naravnost proti koči in prispemo do kratke strme grapice. Previdno eden za drugim se spustimo in ugotovimo, da gre danes za najboljši del smučanja. Strmo, dovolj trdo – odlično. Sledi malce vijuganja in spusta po celem snegu do koče in uživancija na soncu št.2. Po premoru odsmučamo navzdol in se poskušamo izogniti množici planincev in turnih smučarjev, ki so namenjeni do koče in morda naprej na Mrežce. Matjaž med potjo izgubi cepin, a na srečo ga jaz skoraj povozim in ga zato opazim. Posloviva se od Katje in Mateja in nadaljujeva po sledeh ogromnih pnevmatik gozdarskega stroja do avta. Kakšna huda uživancija je bila pa to danes. UFFFFF.

Zjutraj v Kranju čakam na parkirišču in pozdravi me sonce.

Jeklena pošast odvaža smreke. Le kam?

Strmo pobočje z veliko novega snega. Previdno smo se ga lotili.

Pogled z vrha proti Lipanskem vrhu, Malem in Velikem Draškem vhu….

Opa, kakšni razgledi na Triglav in Rjavino.

Ves srečen skačem naokrog.

Matjaž smuča z vrha. Prelepa kulisa.

Strma grapica. Prvi se je loti Matjaž. Ostali zvedavo opazujemo.

Normalno smo tudi malo “štanfali”.

Na turno smuko v zahodne Julijce v Italiji

Pogled na Montaž iz Škrbine prednje Špranje.

Danes sva se z Matjažem v prelepem sončnem vremenu povzpela do Škrbine prednje Špranje. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala do Rabeljske doline in parkirala pri izhodišču markirane letne poti za kočo G. Corsi. Matjaž je takoj zataknil v peto in že sva drvela v klanec proti Viški planini. Kmalu se je iza vrhov Julijskih alp prikazalo sonce in začelo se je pošteno zasluženo švicanje. Kmalu sva po ovinkih zasneženega kolovoza prišla do Viške planine. Znašla sva se v čudovitem amfiteatru gora in z nasmehom na licih sva se zapodila naprej proti Škrbini. Pot je postala malo bolj strma in Matjaž je na srečo “prešaltal” v tretjo. V objemu vrhov sva prišla na čudoviti malo bolj raven svet pred škrbino, ki pa sva jo že lahko videla pred seboj. Še malo pa sva tam. Na cilju sva se razgledala v Zajzero in se malo okrepčala. Sledil je spust nazaj do planine, ki pa je bil precej zanimiv. Postregel je z različnimi variantami snega. Odsmučala sva tudi malo in kratko grapico, ki pa je bila kar luštno strma. Na planini sva se ustavila in kramljala ter uživala na sončku. Še po cesti se spustiva pa sva pri avtu. Sledila je analiza ob pirčku v Kranjski Gori. Res lepo vreme, idilična okolica in veliko snega so garancija za čudovito preživet dan v naravi.

Joj šibam Gornik je tukaj.

Sonce se že kaže.

Sva že na Viški planini.

Matjaž šiba v hrib.

Pokazala se je Škrbina prednje Špranje.

Počitek na cilju.

Pogled proti Sloveniji. Matjaž že šiba navzdol.

Matjaž vijuga.

Pogled na Kanin.

Gore nad kočo Corsi. Uživancija v razgledih.