Klek,1753m

S smučmi na Klek v popolni megli.

Marjan in jaz pozirava, v ozadju pa Hruševski vrh, namesto Kleka.

Danes sva se z Marjanom napotila na Klek. Marjan si je sposodil krplje od Mojce, kajti v nasprotnem primeru bi res težko hodil. Že na začetku vzpona na Planini pod Golico mi je postalo jasno, da bo preveč toplo in sneg precej južen. Po začetnih težavah Marjana s krplji, ki so za njega vsekakor premajhni, sva le ujela ritem in prispela na Jeseniško planino. Srečal sem dva turna smučarje, ki sta ravno prišla z vrha in mi razložila, da smuka ni ravno najboljša. Megla se je vse bolj gostila in na srečo so ostale sledi srenačev, ki sta jih uporabljala predhodnika. Po zahodnem robu Kleka sva se povzpela do vrha kjer pa sva videla le dva metra pred seboj. Na srečo ni preveč pihalo in lahko sva se malo odpočila. Kmalu sva se spustila po poti vzpona. Smučanje je bilo zaradi res slabe vidljivosti vse prej kot idealno. Sneg se je prediral in res težko je bilo sploh delati zavoje. Zaradi slabe vidljivosti tudi nisem mogel dobro razločiti profila terena. Malo nižje se je megla razkadila in do Jeseniške planine sem lahko celo naredil nekaj prav uživaških zavojev. Seveda ni šlo brez padca v globokem mokrem snegu kjer me je “zabrisalo v tla”. Navajen podobnih padcev sem nadaljeval do planine kjer sem počakal Marjana. Sledilo je “gozdarjenje” po gozdu in pokazalo se je sonce. Takoj se je pošteno ogrelo in pri potočku sem hitro posrkal malo sončne energije. Kmalu je prispel tudi Marjan. Sledil je rahel vzpon s smučmi na rami in nato spust čez gozd in pašnike do hiš. Čeprav vreme in sneg nista bila ravno najboljša pa sva vseeno lepo uživala.

Marjan se prebija skozi meglo.

Sva že blizu vrha. Megla se je še okrepila.

Tik pod vrhom pa se ni več nič videlo.

Sledil je spust po megli.

Končno nekaj spodobnega terena pred mano.

Vijugam po terenečku.

Postaja vroče in potočki žuborijo.

Pogled na Klek iz Planine pod Golico.