V teh deževnih dneh se mi je iz najine črnogorske avanture večkrat v spomin prikradel spomin na čudovito hribolazenje in taborjenje na Orjenu. Po še enem deževnem dnevu ob Biogradskem jezeru sva sklenila, da se pomakneva južneje in poskusiva srečo v gorah, ki se takoj za mesti na črnogorski obali bohotijo v ozadju. Odločilia sva se za Orjen, ki mi je po slikah sodeč deloval malce pravljično ter združeval morsko in gorsko favno in floro, ki mi je nadvse všeč. V sredo 28.07. zjutraj sva se spakirala v avto in popoldne preko Podgorice in Budve prispela v Hercegnovi. Več ali manj uspešno sva se izognila vsem vročičnim in zamaščenim bojam na obali ter se dvignila proti vasi Kameno. Tam sva v lokalnem bifeju Karakas izvedela, da lahko avto pustiva pri starem in zapuščenem motelu. V bifeju Karakas so nama tudi povedali, da Planinarski dom Za Vratlom ne deluje ker ga trenutno prenavljajo. No, ni problema saj imava vse s seboj. Spakirala sva nahrbtnike in se začela vzpenjati proti domu. Na poti naju je spremljala megla in vreme je izgledalo precej klavrno. Vedela sva, da je napoved dobra in da lahko v kratkem pričakujeva izboljšanje. Na poti sva srečala delavce, ki so prenavljali dom. Bili so iz Srbije in Makedonije. Spraševali so se kdo gre v to “vukojebino”. Razložili so nama, da je to za njih najbolj nepredvidljiva gora kar se tiče vremena. Po informativnem razgovoru “Ajde prijatno” in šibala sva dalje. Napotila sva se na pot proti Subri in po kakšnih 500 metrih v majhnem gozdičku našla idealni prostor za kampiranje. Težava v tem pogorju je samo voda, ki pa sva jo lahko dobila pri koči. Postavila sva šotor, skuhala večerjo in naredila okvirni načrt za drugi dan. Utrujena sva zaspala okoli 21:15 in spala nemoteno do 4:30, ko naju je začel prebujati mraz. Najine poletne spalne vreče so namenjene poletnim dnevom in ne jesenskim temperaturam. Na srečo je bila napovedana tudi otoplitev.
Vstala sva še ob zori in hitro sem nama skuhal tople kamilice. Ob 5.30 sva že pešačila po lepo označeni poti proti Orjen sedlu. Načrt je bil, da prideva na Orjen Sedlo osvojiva Zubački kabao ( 1893m) in se drgi dan vneva nazaj. Malo naju je že preganjal čas kajti v soboto sva morala priti na Pašman. Pot se je izkazala za odlično markirano vendar precej zaraščeno. Prebijati se je bilo potrebno preko raznih apnenčastih struktur,skal, visoke trave, razpok, kač in po hudi vročini.Tudi zaradi težkih nahrbtnikov sva napredovala počasi. Po treh urah naporne hoje sva ugotavila, da sva si morda zadala malce predolgo pot. Poleg tega pa nisva vedela ali je planinski dom na Orjen sedlu odprt. V kolikor ne bi bil bi lahko bila težava dobiti vodo, ki pa nama jo je že primanjkovalo. Obrnila sva se in se napotila nazaj v najin tabor.Odločila sva se, da v popoldanskih urah osvojiva Subro, ki naj bi bila nekaj posebnega. Po 6 urah hoje sva se vrnila v najin taborček in sledil je počitek ter malica. Odkorakal sem do planinskega doma po vodo.” Kade si” me je nagovoril kuhar, ki je pripravljal kosilo ekipi delavcev. “Evo me” in že sva debatirala o naravnih lepotah Makedonije. Iz vodnjaka sem načrpal vodo in se odpravil nazaj v tabor. Pripravila sva si malico, se sončila na soncu, opazovala ptice ter spočila najine utrujene noge. Sledil je vzpon na Subro…
