2 turistična dneva brez hoje, razen po vročem pesku na plaži.

Po obisku Los Tilosa pa sva se odločila, da sva prehodila dovolj in da bova 2 preostala dneva preživela v pristanišču Santa Cruz in okolici. Poslovila sva se od lepih gora in ostale narave. Najela sva apartma v mestu in prvi dan preživela tam. Drugi dan pa sva se odpeljala v Puerto de Tazacorte kjer sva se zaradi res toplega sonca in morja kopala in sončila skoraj celo popoldne. V torek 27.03.2012 pa je prišel dan za slovo in odletela sva nazaj v kruto realnost. La Palma hvala za vse. Upam, da te ohranijo takšno kot si.

ko daš Mojci slaščico lokalnega značaja se Mojca spremeni v...

...ko pa Marko v hudi vročini dobi pivo v zarošenem kozarcu, se res počuti kraljevsko. YEAH.

Na plaži v Tazacorte sva se kopala in sončila. Jaz sem se moral malo zakriti drugače se spremenim v kuhanega raka.

Še hoja po plaži in vročem pesku pa greva.

Še zadnji pogled na Caldero v ozadju. Bye, bye gore.

Tipična hiša v Santa Cruz.

Pogled na mesto s terase na vrhu hiše kjer sva imela apartma.

Peš v Los Tilos – subtropski gozd z vodnimi tuneli v skali

Zjutraj sva se po res odlično prespani noči napotila v Los Tilos. Gre za gorsko območje s sotesko in subtropskim gozdom z ogromno različnimi drevesi in drugim rastlinjem. Nahaja se na SV otoka in je nabolj bogat del z vodo. Najprej sva se s taksijem odpeljala do nekakšnega centra za obiskovalce kjer nama je čuvaj/gozdar malo razložil kje in kam je treba. Hotel naju je nekaj strašiti z dolžino poti vendar mislim, da ni čisto dojel kaj sva že prehodila. Tokrat sva bila brez težkih nahrbtnikov in res nisva vedela kaj je modelu. Zapustila sva center in se napotila proti izvirom Fuente de Marcos in Fuente de Cordera. Pot je resnično lepa in med drugim vodi po čudoviti soteski Barranco del Agua. Kje pa je pravzaprav voda, ki priteče iz izvirov? Ja to pa je druga zgodba. Ko je človek ugotovil, da za pridelavo hrane na otoku potrebujejo veliko vode so leta 1500 začeli z gradnjo kamnitih kanalov, ki vodo iz izvirov v gorah preusmerijo v nižje predeleotoka kjer so nasadi. Otok je tako prepreden z raznimi kanali, zbiralniki, cevmi in prav zanimivo je kako vse skupaj nekako funkcionira. Kmalu sva prispela do izvirov na višini 1.500 metrov. Od tu pa se je začel kamniti kanal za odvajanje vode. Hmmm, le kako pa pride dol, če vidim samo steno. No tudi to ni bila težava in v stoletjih pred nami je človek izklesal 12 tunelov na robu stene po katerih je potem speljal vodo. Za prehod tunelov nujno potrebuješ svetilko. Tuneli so precej ozki in dolgi in notri se popolnoma nič ne vidi. V nekaterih tunelih voda curlja tudi iz stropa in iz tunela prideš popolnoma moker. Na srečo je bilo lepo vreme in kmalu sva se lahko posušila na sončku. Bilo je res lepo kajti nad gozdom so se začele pojavljati tudi meglice in scena je bila res pravljična. Pri gozdarski koči Casa del Monte sva se okrepčala in sledil je še precej naporen spust nazaj v Los Sauces. Skupaj je naneslo 23 kilometrov in 7 ur huje. Zvečer sva na glavnem trgu v družbi domačinov (bila sva edina turista) gledala nekaj tekem španske La Lige, popila kakšno pivo in se odpočila. Po lažji večerji na klopcah v parku sva se odpravila spat. Zopet sva zaspala kot dojenčka…

Pot v Los Tilos.

Zeleno listje in sonce.

V soteski pa rastejo ogromne praproti pod katerimi se skriva Mojca.

Pot pelje po soteski med drevesi in ogromnimi kamni.

Vodni kanal po katerem odteka voda od izvira.

Nekateri tunelčki so prav ozki in nizki. Niso za ljudi s klavstofobijo. Notri pa je tudi popolnoma temno.

Voda mi fino teče na glavo in za vrat.

Tale je malo bolj prostoren.

Tukaj pa zaliva z vseh strani. Spet bova mokra.JUHUHU.

Bujno rastje okrog vodnih kanalov.

Tukaj se kanal strmo spusti in voda ga malo tudi zapusti.

Meglice nad gozdom. Čudoviti prizori.

Sva že skoraj nazaj v mestu. Pogled na Los Sauces in morje.

Pogled na Los tilos z mostu, ki prečka sotesko in pelje v Los Sauces.

Cervezza na glavnem trgu.

Po počitku v hotelu Romantica sva se odločila, da se peš napotiva naprej v Los Sauces, ki nekaj ur oddaljeno mesto. Najprej sva se napotila do največjega vodnega zbiralnika na La Palmi. Od tam sva ubrala (napačno) pot, ki je vodila direktno v nižje ležeči Los Sauces. Težava je bila v tem, da pot, ki kasneje postane cesta še ni slišala za ovinke in potrebno je bilo zopet vključiti zavore v kolenih. V trenutku, ko sva se že precej približala mestu Los Sauces pa nama je pot presekala soteska, ki je pomenila zopet že znano mantro “najprej dol, potem pa gor”. Skozi nasade banan sva se dvignila nad sotesko in po treh urah in petnajstih minutah sva bila na cilju. V mestu sva ugotovila, da obstaja samo en penzion(sobe) nad barom El Drago. H Dragotu torej. Dobila sva sobo s tušem nad barom El Drago. Preostanek dneva sva preživela v majhnem mestecu ob opazovanju lokalnega prebivalstva, srkanju kavice, piva, gricklanju ali že kar grizenju čokolade, pistacij kruha, vode… Vmes sva se tudi odpeljala na vožnjo z avtobusom do Puntalane kjer sva spila kavico. Dan je hitro minil in zvečer sva se precej zmahana vrnila v sobo. Bil je petek in dogajanje v baru je bilo pestro. Kaj čmo, čepke v ušesa in zaspala sva kot ubita. V sanjah sva se v čudovitem gozdu skozi vodne tunele sprehajala naokoli. Aja, ne to naju je v resnici čakalo naslednji dan. Los Tilos here we come.

Zbirališče vode v Barloventu. Gre za največje zbirališče vode na La Palmi.

Napredujeva proti Los Sauces. Joj spet bo treba dol in potem gor.

Strma seta in terasasti vrtovi. Kolena cvilijo.

Šibava dol proti Los Sauces.

Še malo pa bodo iz cveta nastale banane.

Ko sezuješ gojzarje je pa štala.

Gostje v Dragotu pa lepo malicajo.

V ozadju pa hribi.

Večerno posedanje v parku.