Mojca na klopci. V ozadju bele breze.

Konec januarja je prišla otoplitev in kazalo je, da je z zimo konec. Ko je termometer čez dan pokazal okoli 13 stopinj in je sonček posijal izza oblakov, sva se z Mojco odločila, da je čas za otvoritev kolesarske sezone. Ker je sredi tedna najbolje kazalo za jugovzhod Slovenije sva se z avtom odpeljala do Črnomlja. Doma sem za začetek sezone pripravil turo dolgo 55 km in nekaj čez 500 metrov vzpona. Ne preveč za začetek sezone in ravno prav za prave užitke na kolesu, ki jih prinese turca po neznanem terenu. Iz Črnomlja sva se odpeljala do vasi Butoraj in nadaljevala do Velike Lahinje. Samotna cesta naju je vodila naprej do vasi Male Lahinje kjer sva prečila reko Lahinjo. Od tam sva po kolovozu in rahlo blatnem terenu nadaljevala do Belčjega vrha. Sledil je rahel vzpon po makadamu in vožnja skozi čudovit gozd do Bojancev. V Bojancih sva se povzpela do cekvice in se malo razgledala naokrog. Nadaljevala sva skozi gozdove v smeri Kolpe. Kmalu sva prispela v Vinico. V lokalni gostilni sva si na soncu zunaj privoščila kavico in opazovala okoliško dogajanje. Po kavici sva si ogledala prenovljeni grad in se odpeljala proti vasi Zilje. Na vzponu do vasi sva lahko opazovala sramotno ograjo, ki simbolizira današnje stanje. Namesto, da bi se ljudje združili in ustavili nasilje in pohlep, ki ljudi po vsem svetu peha v bedo in selitve, se vse bolj ograjujemo in upamo, da nas težave drugje ne bodo dosegle. Vsekakor je to povsem zmotno razmišljanje. S trenutnim odnosom do narave in planeta bomo v prihodnosti vsi bežali in na koncu končali nekje daleč na neki ograji. Ker pa upanje umira zadnje, upam, da se bo v prihodnosti le kaj spremenilo. S takimi mislimi sva brcala pedala naprej in pred vasjo Balkovci zavila levo proti Adlešičem. Peljala sva se čez tipične belokranjske gozdove kjer popotnik sreča lepo število belih brez. Kot otrok sem kar nekaj časa preživel v Beli krajini pri babici in bele breze so mi za vedno najbolj ostale v spominu. Skozi vas Preloka sva nadaljevala v smeri Marindolskih steljnikov kjer sva naredila krajši odmor. Steljniki so površine kjer so se v preteklosti zaradi potrebe po lesu in kmetijskih površinah z izsekavanjem gozda belega gabra in hrasta izoblikovali redko poraščeni gozdovi breze z gosto podrastjo praproti in lisičjaka, ki so jo prebivalci uporabljali za steljo. Temperatura je začela padati in morala sva spet pognati pedala. Kolesarila sva skozi vasi Adlešiči, Purga in Dolenjci ter pri vasi Bedenj zavila levo proti Pribincem. V Pribincih sva zavila desno in se po kolovozu mimo njiv in travnikov povzpela do vasi Tribuče. Od tam pa mimo ogromne sončne elektrarne čez vas Desinec do Čudnega sela. Malo pred tem, ko sva se približala odcepu za Čudno selo pa se je res zgodila čudna stvar. Med tem, ko sem se spuščal po rahlem klančku sem v gozdu splašil divjo svinjo. Bil je ogromen samec in, ko me je zaslišal se je z vso močjo zapodil v gozd čez cesto. Vmes je ugotovil, da se mu približujem in sredi ceste je začel spreminjati smer. S svojimi parklji je začel kopati po asfaltu in slišalo se je, kot da bo razril cesto. Na srečo sem se zaustavil in lahko je nemoteno zdirjal v gozd. V trenutku, ko je bil s parklji zopet na gozdni podlagi se je pognal kot blisk in za njem se je slišalo samo še pokanje vej in šelestenje listja. Z Mojco sva se samo spogledala in se navdušeno zasmejala. Strinjala sva se, da je šlo za res velik kup mišic, ki so demonstrirale svojo moč. +Bil je res užitek srečati tako lepo in močno divjo žival. Na žalost pa jih še vedno vse preveč konča na krožniku človeka, ki jih neusmiljeno pobija in tako izkazuje svojo omejenost. Sledil je še zaključek ture čez Čudno selo kjer sva na koncu vasi zašla v popolno blato in se kasneje čez gozd le prebila na cesto in turo zaključila v Črnomlju. Rahlo premražena sva bila zadovoljna, da sva končno lahko s kolesom naredila lepo turo. Seveda se nama ni sanjalo, da nas v prihodnjih dneh čaka vrnitev snega, megle in vlage. 🙂

Nad Lahinjo kmalu po izviru.

Sonceeeeee

Po kolovozih do Vinice.

Še malo po makadamih.

V Vinici pri gradu.

Ograja.

Brez rok še znamo.

Spust v divjino.

Še malo po blatu.

A je kj čudnega tuki?

Našla sva celo zelene površine v gozdu.

Škrbina sprednje Špranje pred nama.

Po sobotni turi na Jalovec sva se z Matjažem dogovorila za nekaj krajšega. V nedeljo sva se odpeljala do sosedov Italijanov in parkirala avto kmalu za Rabeljskem jezerom na izhodišču za kočo Corsi. Na parkirišču sta skoraj istočasno parkirala tudi dva kombija turnih smučarjev. Na začetku vzpona je bila snežna odeja precej klavrna. Na srečo sva se do Viške planine vzpenjala po cesti, ki je bila za razliko od gozda vseeno malo bolj zasnežena. Nekje na višini 1400 metrov se je snežna odeja začela debeliti in ob prihodu na planino je bilo snega že precej. Obsijalo naju je sonce in začela sva z vzponom po žlebu proti škrbini. Divje nama je začel slediti Avstrijec, ki je lepo navil tempo. Vmes je postalo drseče zato sva si nadela srenače. Čez nekaj trenutkov se je izkazalo, da sem si jih namontiral narobe in posledično sem si jih vsaj dvakrat obrnil. Preden sem to ugotovil sem vsaj 4x lepo zdrsel iz smučine in se potem moral spraviti nazaj gor. Še dobro, da mi je dokaj kmalu kapnilo, drugače bi se do vrha res namučil 🙂 Med mojimi manevri me je prehitel Avstrijec. Z Matjažem sva bila hitro za njim in kmalu smo vsi trije stali pri škrbini in uživali v razgledih. Pogled nazaj pa je razkril, da nam sledi vsaj 10 sotrpinov in da bo potrebno hitro dol. V nasprotnem primeru nam bodo dodobra razrili teren. Zgoraj je bil teren že malo spihan in delala se je rahla skorjica. V spodnjem delu pa so se našli res lepi tereni in posledično prijaznejši zavoji. Švignila sva mimo planine in po cesti do avta. Pri avtu naju je ujela še snežna ploha in dan je bil popoln. Sledil je še postanek pri Danici kjer sva srečala kup znancev. 🙂

Prihod na planino.

Na planini.

Pogled nazaj.

Še malo pa bomo.

Sedaj pa res samo še malo.

Smučanje z razgledi.

Juhuhu šibajmo dol.

Matjaž zalaga po prostranih terenih.

Še malo vragolij po cesti.

Snežna ploha.

Jutranji pogled na Jalovec.

Po meglenem vikendu se je napovedovalo lepo vreme. Z Matjažem sva se zapeljala v Planico in parkirala avto na zadnjem parkirišču. Bila sva zgodnja, a v Planici je bilo že veliko ljudi saj je potekal svetovni pokal v smučarski tekih. Namenila sva se v Jalovčev ozebnik preveriti razmere. Že na poti proti Tamarju je sonce lepo obsijalo vrh Jalovca. To je bil prvi znak, da se obeta čudovita tura z vsemi možnimi presežki. Hitro sva bila v Tamarju in odkurila sva jo mimo koče naprej proti Jalovcu. Temperatura je bila ravno pravšnja in hitro sva bila ven iz gozda. Na pobočju sva zagledala štiri postave, ki so se vzpenjale proti ozebniku. Nadaljevala sva v poštenem tempu in kmalu sva morala natakniti srenače. Sneg je bil suh in na strmejšem terenu je začelo drseti. Z srenači sva lahko spet pospešila in se kmalu znašla pri začetku ozebnika. Smuči sva si pripela na nahrbtnik, si nadela čelade, na pancerje sva si namontirala dereze, v roke sva vzela cepin in se zapodila direktno po ozebniku. Čeprav je naporno prenašati vso opremo, pa se napor ne more primerjati s čudovito kuliso, ki nama jo je pričaral ozebnik v kombinaciji s snegom. Stene so bile obarvane v belem vzorcu, na vrhu pa se je že videlo sonce. Z velikim užitkom sva nadaljevala s hojo in hitro sva bila pri izhodu iz ozebnika kjer naju je obsijalo sonce. Še malo vzpona in odprli so se čudoviti razgledi naokoli. Pogled nazaj pa je postregel s čudovitim izstopom iz ozebnika, ki res izgleda nekaj posebnega. Sprehodila sva se še do stene Jalovca kjer sva odložila opremo. Sledilo je vprašanje Matjaža ali si želim tudi na vrh Jalovca in kot iz topa sem izstrelil, da si to vsekakor želim. Še dobro, da v tistem trenutku nisem vedel kaj točno me čaka. Po kratkem premoru sva brez nahrbtnikov začela z vzponom. Takoj na začetku naju je pričakal žleb v katerem je bila skala malo ledena in sneg na nekaterih mestih precej sipek. No, še vedno je bilo dovolj prostora za kvalitetne stopinje kjer so dereze lepo držale. Vse boj sva se vzpenjala in kar naenkrat je postalo pošteno strmo. Za trenutek sem se ustavil, pogledal nazaj in ugotovil, da tu ni več šale. Morebitni zdrs bi se vsekakor končal klavrno. Počasi in previdno sva nadaljevala z vzponom in kmalu prispela na greben. Po grebenu desno sva se povzpela na vrh. Na vrhu je bilo res fantastično. Ne preveč mrzlo, razgledi daleč naokrog in bila sva čisto sama. Užival sem v danem trenutku, ki pa mi ga je vsake toliko časa pokvarila misel na to, da bo potrebno še dol. Hmm, to bomo reševali sproti sem si rekel in do konca sem užil lepote vrha. Kmalu je začelo zebsti in začela sva s spustom. Na grebenu sva srečala dekle, a je nisva prepoznala. Kasneje se je izkazalo, da sva jo srečala že zjutraj na izhodišču v Tamarju. Spust je potekal v precejšnji koncentraciji, ki se je nanašala predvsem na moje gibe. Bil sem popolnoma skoncentriran. Tako močno, da sem pozabil celo na bolečino, ki mi jo že nekaj časa povzroča pancar na levi nogi. Lepo počasi sem se spustil do žleba kjer pa me je presenetila vrv Italijana, ki se je vzpenjal mimo mene. Ko sem prišel ven iz žleba sem videl, da je spodaj še drugi možakar in da sta bila navezana. Spraševal sem se kaj bi to pomagalo obema, če bi prvi zdrsnil navzdol. Uspelo se mi je izvleči iz zoprnega žleba in Matjaž me je že čakal na soncu. Pomisli sem da je verjetno upal, da ne bom napravil kakšne neumnosti. Na koncu sem bil tako vesel, da sem se v kasnejšem spustu s smučmi skoraj zagnal čez ozebnik. Bil sem res vesel in smučanje se mi je zdelo tako preprosto. Pridružilo se nama je še dekle z grebena, ki se je sama suvereno povzpela na vrh in nazaj dol kot bi mignil. V tistem trenutku se mi je to zdelo precej pogumno. Bravo. Smuka do Tamarja je bila res nora in vse se je poklopilo. Uživali smo kot otroci in se veselili vse do avta. Od Tamarja do Planice je sledilo še malo poganjanja in veličastna tura je bila zaključena. Kmalu je prismučala še Maruša, dekle z vrha, in odšli smo na kavico do Danice. Kakšen dan. Zapomnil si ga bom za vse življenje.

Šibava po dolini proti Jalovcu.

Še malo pa bova v ozebniku.

Švicamo na polno. V Ozadju Tamar. Foto: Matjaž

Vzpon po ozebniku.

Pogled nazaj.

Še malo pa sva na soncu.

Izstop iz ozebnika. Foto:Matjaž

Pogled nazaj na izstop.

Začetni vzpon po žlebu.

Sva že na grebenu.

Selfie na vrhu.

Pogled na Mangart.

Matjaž zre v daljavo.

Greva dol.

Spust z vrha.

Opa, tukaj pa je resno strmo. Potrebno je previdno in počasi dol.

Spust v žlebu. Pod mano je Italijan, ki je v navezi s kolegom višje. Meni ap se med nogami mota štrik.

JUHUHU!!!!

Piči!!!!

Spust po ozebniku.

Na koncu pa sem bil že pošteno zmahan.
Foto:Matjaž