Kolesarski krog po Beli krajini

Mojca na klopci. V ozadju bele breze.

Konec januarja je prišla otoplitev in kazalo je, da je z zimo konec. Ko je termometer čez dan pokazal okoli 13 stopinj in je sonček posijal izza oblakov, sva se z Mojco odločila, da je čas za otvoritev kolesarske sezone. Ker je sredi tedna najbolje kazalo za jugovzhod Slovenije sva se z avtom odpeljala do Črnomlja. Doma sem za začetek sezone pripravil turo dolgo 55 km in nekaj čez 500 metrov vzpona. Ne preveč za začetek sezone in ravno prav za prave užitke na kolesu, ki jih prinese turca po neznanem terenu. Iz Črnomlja sva se odpeljala do vasi Butoraj in nadaljevala do Velike Lahinje. Samotna cesta naju je vodila naprej do vasi Male Lahinje kjer sva prečila reko Lahinjo. Od tam sva po kolovozu in rahlo blatnem terenu nadaljevala do Belčjega vrha. Sledil je rahel vzpon po makadamu in vožnja skozi čudovit gozd do Bojancev. V Bojancih sva se povzpela do cekvice in se malo razgledala naokrog. Nadaljevala sva skozi gozdove v smeri Kolpe. Kmalu sva prispela v Vinico. V lokalni gostilni sva si na soncu zunaj privoščila kavico in opazovala okoliško dogajanje. Po kavici sva si ogledala prenovljeni grad in se odpeljala proti vasi Zilje. Na vzponu do vasi sva lahko opazovala sramotno ograjo, ki simbolizira današnje stanje. Namesto, da bi se ljudje združili in ustavili nasilje in pohlep, ki ljudi po vsem svetu peha v bedo in selitve, se vse bolj ograjujemo in upamo, da nas težave drugje ne bodo dosegle. Vsekakor je to povsem zmotno razmišljanje. S trenutnim odnosom do narave in planeta bomo v prihodnosti vsi bežali in na koncu končali nekje daleč na neki ograji. Ker pa upanje umira zadnje, upam, da se bo v prihodnosti le kaj spremenilo. S takimi mislimi sva brcala pedala naprej in pred vasjo Balkovci zavila levo proti Adlešičem. Peljala sva se čez tipične belokranjske gozdove kjer popotnik sreča lepo število belih brez. Kot otrok sem kar nekaj časa preživel v Beli krajini pri babici in bele breze so mi za vedno najbolj ostale v spominu. Skozi vas Preloka sva nadaljevala v smeri Marindolskih steljnikov kjer sva naredila krajši odmor. Steljniki so površine kjer so se v preteklosti zaradi potrebe po lesu in kmetijskih površinah z izsekavanjem gozda belega gabra in hrasta izoblikovali redko poraščeni gozdovi breze z gosto podrastjo praproti in lisičjaka, ki so jo prebivalci uporabljali za steljo. Temperatura je začela padati in morala sva spet pognati pedala. Kolesarila sva skozi vasi Adlešiči, Purga in Dolenjci ter pri vasi Bedenj zavila levo proti Pribincem. V Pribincih sva zavila desno in se po kolovozu mimo njiv in travnikov povzpela do vasi Tribuče. Od tam pa mimo ogromne sončne elektrarne čez vas Desinec do Čudnega sela. Malo pred tem, ko sva se približala odcepu za Čudno selo pa se je res zgodila čudna stvar. Med tem, ko sem se spuščal po rahlem klančku sem v gozdu splašil divjo svinjo. Bil je ogromen samec in, ko me je zaslišal se je z vso močjo zapodil v gozd čez cesto. Vmes je ugotovil, da se mu približujem in sredi ceste je začel spreminjati smer. S svojimi parklji je začel kopati po asfaltu in slišalo se je, kot da bo razril cesto. Na srečo sem se zaustavil in lahko je nemoteno zdirjal v gozd. V trenutku, ko je bil s parklji zopet na gozdni podlagi se je pognal kot blisk in za njem se je slišalo samo še pokanje vej in šelestenje listja. Z Mojco sva se samo spogledala in se navdušeno zasmejala. Strinjala sva se, da je šlo za res velik kup mišic, ki so demonstrirale svojo moč. +Bil je res užitek srečati tako lepo in močno divjo žival. Na žalost pa jih še vedno vse preveč konča na krožniku človeka, ki jih neusmiljeno pobija in tako izkazuje svojo omejenost. Sledil je še zaključek ture čez Čudno selo kjer sva na koncu vasi zašla v popolno blato in se kasneje čez gozd le prebila na cesto in turo zaključila v Črnomlju. Rahlo premražena sva bila zadovoljna, da sva končno lahko s kolesom naredila lepo turo. Seveda se nama ni sanjalo, da nas v prihodnjih dneh čaka vrnitev snega, megle in vlage. 🙂

Nad Lahinjo kmalu po izviru.

Sonceeeeee

Po kolovozih do Vinice.

Še malo po makadamih.

V Vinici pri gradu.

Ograja.

Brez rok še znamo.

Spust v divjino.

Še malo po blatu.

A je kj čudnega tuki?

Našla sva celo zelene površine v gozdu.