Zadnje čase je vreme res noro. Ne spomnim se, da bi toliko deževalo in da bi bilo tako mraz konec maja. Res sem se že naveličal dolgih tekov po mokrem in blatnem terenu. Superge so se mi že skoraj spremenile v kepo blata. Počutim se že kot pravi žabar, ko tečem po namočenih gozdovih kjer voda šprica na vse strani. Da ne omenjam, da z Mojco po prvomajskih počitnicah nisva imela možnosti za kakšne resne kolesarske ture. No, včeraj pa sva imela dovolj in sva se odpravila na dolg pohod. Ker zadnje čase kar precej trenirava za najino kolesarsko potovanje sva se odločila za malce daljšo varinto. Pohod sva začela kar na Trubarjevi 21 in končala v Podlubniku v Škofji Loki. Večinoma sva hodila po delu evropske pešpoti. Vedela sva, da naju čaka vsaj ena nevihta in veliko vode. In imela sva prav. Le kako sva vedela. Vreme je zdržalo tam nekje do Topola. Od Topola do Gont je rahlo deževalo in oblaki so se menjevali s soncem. Naslednjo pošiljko sva dobila kakšne pol ure pred Osolnikom, pa se je res močno ulilo. Na Osolniku je bilo pošteno mraz in hitro sva jo odkurila proti Škofji Loki. Za kakšno uro sva zopet lahko uživala na soncu. Preden sva se spustila v Puštal pa sva doživela novo nevihto in vse do Podlubnika naju je močil dež. Nič hudega. Bilo je res lepo. Rastlinstvo v naravi je popolnoma ponorelo in res je užitek občudovati vse možne odtenke zelene. Malo manj prijetne so gozdne in gorske poti kjer so tla povsem namočena in je res potrebno paziti na korak. Enkrat sem na travniku pošteno padel na rit in se lepo zaril v blato. Na koncu sva prijetno utrujena pomalicala drobnjakove štruklje, ki jih je pripravila Julka. Malo sva se zabavala še z Luko in Bojan naju je ob 19h odpeljal na avtobusno postajo. S polnim avtobusom študentov in študentk sva se odpeljala v Ljubljano. Za pot sva rabila 7 ur in 40 minut. Dolga je cca. 36 km, počivala pa nisva prav veliko. 🙂

S kolesom iz Ljubljane mimo Šmartnega ob Litiji do Dolenjskih Toplic. Čez Črnomelj do Žage ob Kolpi. Iz Žage do Broda na Kupi, naprej do Osilnice in Čabra. Čez Dragarsko dolino do Sodražice in naprej v Ljubljano.

01.05.2013
Za praznike sva si z Mojco zaželela narediti konkretno kolesarsko turo. Vremenska napoved ni bila najboljša in odločila sva se, da se odpeljeva do Kolpe in nazaj. Najprej sva nameravala priti celo do morja a nama je vreme malo spremenilo načrte. V sredo sva se odpeljala iz Polja proti Šmartnem pri Litiji. Vmes naju je čakal vzpon na Trebeljevo. Takoj, ko sva zavila v dolino potoka Besnice sva začela uživati v vseh možnih odtenkih zelene, ki jih trenutno ponuja narava. Zelenim odtenkom so se kmalu pridružile tudi cvetlice na travnikih in sadna drevesa. Vožnja je res postala pravi užitek. Na vrhu klanca sva se spustila proti Šmartnem ob Litiji. Po nekaj ovinkih je sledil kratek premor kajti zračnica na kolesu se je začela obnašati precej čudno. Moral sem jo vzeti ven iz plašča malo pregnesti in v nadaljevanju ni več delala težav. Zelo hitro sva pridrvela v Šmartno pri Litiji. Nadaljevala sva v smeri gradu Bogenšperk. Pri gradu nama je zadišal sladoled in hitro sva si privoščila eno kepico. Temperatura se je že lepo dvignila in postajalo je vroče. Sledil je spust proti Trebnjemu. Prečila sva avtocesto in se napotila po osamljenih cestah Suhe krajine. Po vzponu je sledil spust v Žužemberk in naprej v Dvor ob Krki. V Dvoru sva se v lokalnem bifejčku lepo odžejala in ostal nama je še krajši odsek poti do Dolenjskih Toplic. Zvečer se je števec ustavil na 84 km. Po večerji kjer je blestel peteršilj iz domačega vrta, ki ga je pridelala Julči, sva kmalu lepo utrujena zaspala.

02.05.2013
Zjutraj sva vstala in opazovala kako iz sivih oblakov kapljajo kapljice dežja. Dež je sicer bolj pršil, vendar vseeno ni bilo ravno obetavno vreme za kolesarjenje. Po zajtrku sva počasi spakirala in se odločila, da se vseeno odpeljeva naprej in pot prilagodiva vremenskim razmeram. Na cesti Dolenjske Toplice-Črnomelj sva imela ves čas kratka obdobja dežja. Večkrat sva malo vedrila na avtobusnih postajah in čakala na sonce. Kmalu je bilo jasno, da sonca ne bo in, da bova pač vozila v rahlem dežju. Na srečo ni bilo mrzlo in upala sva, da bo v Beli Krajini dež le ponehal. Pri dolgem spustu v Črnomelj mi je zaradi res luknjičaste ceste odpadel vijak na prtljažniku in moral sem ga zamenjati z novim. Pri zamenjavi pa sem videl, da je v luknji na kolesu kamor gre vijak pobralo navoj in vedel sem, da naslednji vijak ne bo zdržal dolgo. V Črnomlju sva imela kratek postanek in malico. V Kanižarici sva zavila desno in se napotila proti Poljanski Gori. Prometni znak nama je sporočal, da je do Starega trga ob Kolpi samo še 11 kilometrov. No, nisva pa vedela, da je od tega skoraj 7 km v klanec in 4 km spusta. Tako se je začel vzpon v klanec, ki naju je na komcu že kar dobro namučil. Končno na vrhu klanca in vuušššš v dolino do Kolpe. Pri Madroniču sva se ustavila na kavici in uživala v pogledu na Kolpo. Po kavici sva nadaljevala v smeri proti Kostelu. Kolesarjenje ob Kolpi je res pravi užitek. Promet ni preveč nadležen, ptički pojejo, reka žubori in tako, bi se dalo res dolgo nadaljevati. Po kakšne pol ure brezbrižnega kolesarjenja sva prispela do vasi Žaga in se utaborila v kampu. Poleg stalnega najemnika prostora sva bila edina gosta in v miru sva si skuhala večerjo. Po večerji sva se še malce sprehodila ob Kolpi in nekje ob 22h sva v šotoru že spala kot ubita. Ponoči je večkrat deževalo. Števec se je ta dan ustavil pri 67 km.

03.05.2013

Zjutraj sva ob 8h vstala in nebo je kazalo na izboljšanje. Čez dobre pol ure je sonce že obsijalo najin šotor in lahko sva malo posušila stvari. Ob 9:00 sva ga že šibala proti Kostelu. Zopet sva uživala v vožnji ob Kolpi do Kostela. Vijak ni zdržal dolgo in moral sem uporabiti močan lepilni trak s katerim sem prtljažnik zalepil za kolo. Držalo je kot pribito in nadaljevala sva do hrvaške meje kjer sva odšla na kavo v Brod na Kupi. Tam sva srečala ameriški par, ki sta s kolesi za eno leto odpotovala naokoli. Malo smo pokramljali in se razšli. Onadva proti morju, midva pa proti Osilnici. Spet sva vozila ob Kolpi in neprej po neprometni cesti skozi male vasi. Bilo je res lepo in vsakemu kolesarskemu navdušencu priporočam to pot. Kmalu sva bila v Osilnici kjer sva se odločila, da zopet vstopiva v Hrvaško. Ob reki Čabranki sva se povzpela do Čabra. Na bencinski črpalki sva malo dotočila tekočine in se preko mini mejnega prehoda Čabar vrnila v Slovenijo. Tam pa naju je že čakal 15 % klanec in osamljena cesta. Sledila je čudovita vožnja po ovinkih in gostem zelenem gozdu do vasi Trava. Obdana z neskončnimi gozdovi sva kmalu prispela v vas Draga. Ob cerkvi sva se malo spočila, pojedla jabolčni zavitek iz Broda na Kupi in nadaljevala proti Sodražici. Za nama je bila že dolga pot in že malce utujena sva se pomikala gor in dol po klancih proti Sodražici. Nenkrat pa naju preseneti Travnik. Včasih mali zaselek, ki pa se je sedaj po okoliških hribčkih in dolinah kar pošteno razširil. V lokalni trgovini nakupiva malo sadja in ga pospraviva na prijetni jasi v gozdu. No, sedaj pa spust v Sodražico. Začelo je pihati in spust v Sodražico je bil precej vratolomen. Ob veliki hitrosti navzdol sva imela občutek, da nama bo premaknilo kolo. Nadaljevala sva skozi Sodražico do odseka na lokalni cesti Ljubljana-Kočevje kjer sva zavila levo proti Ljubljani. Sledilo je 30 km po precej prometni cesti kjer so mimo naju švigali tovornjaki in vsa možna prevozna sredstva in šoferji. Nekateri od njih seveda še niso slišali za primerno odmaknjenost avta od kolesa v trenutku, ko avto prehiteva kolo. Vse skupaj pa nama je začinil še veter, ki je pihal direktno v prsa. Ni nama preostalo drugega kot, da sva pritiskala pedalke in se čimprej pripeljala v Ljubljano. S postankom v Velikih Laščah nama je to tudi kmalu uspelo. Števec se je tretji dan ustavil pri 119 km. Vse skupaj 270 km. Danes pa počivava.