Pohod iz centra Ljubljane v Škofjo Loko. Vmes pa Polhograjski Dolomiti

Zadnje čase je vreme res noro. Ne spomnim se, da bi toliko deževalo in da bi bilo tako mraz konec maja. Res sem se že naveličal dolgih tekov po mokrem in blatnem terenu. Superge so se mi že skoraj spremenile v kepo blata. Počutim se že kot pravi žabar, ko tečem po namočenih gozdovih kjer voda šprica na vse strani. Da ne omenjam, da z Mojco po prvomajskih počitnicah nisva imela možnosti za kakšne resne kolesarske ture. No, včeraj pa sva imela dovolj in sva se odpravila na dolg pohod. Ker zadnje čase kar precej trenirava za najino kolesarsko potovanje sva se odločila za malce daljšo varinto. Pohod sva začela kar na Trubarjevi 21 in končala v Podlubniku v Škofji Loki. Večinoma sva hodila po delu evropske pešpoti. Vedela sva, da naju čaka vsaj ena nevihta in veliko vode. In imela sva prav. Le kako sva vedela. Vreme je zdržalo tam nekje do Topola. Od Topola do Gont je rahlo deževalo in oblaki so se menjevali s soncem. Naslednjo pošiljko sva dobila kakšne pol ure pred Osolnikom, pa se je res močno ulilo. Na Osolniku je bilo pošteno mraz in hitro sva jo odkurila proti Škofji Loki. Za kakšno uro sva zopet lahko uživala na soncu. Preden sva se spustila v Puštal pa sva doživela novo nevihto in vse do Podlubnika naju je močil dež. Nič hudega. Bilo je res lepo. Rastlinstvo v naravi je popolnoma ponorelo in res je užitek občudovati vse možne odtenke zelene. Malo manj prijetne so gozdne in gorske poti kjer so tla povsem namočena in je res potrebno paziti na korak. Enkrat sem na travniku pošteno padel na rit in se lepo zaril v blato. Na koncu sva prijetno utrujena pomalicala drobnjakove štruklje, ki jih je pripravila Julka. Malo sva se zabavala še z Luko in Bojan naju je ob 19h odpeljal na avtobusno postajo. S polnim avtobusom študentov in študentk sva se odpeljala v Ljubljano. Za pot sva rabila 7 ur in 40 minut. Dolga je cca. 36 km, počivala pa nisva prav veliko. 🙂