Na Porezen iz Davče.Lep sončen dan.

Proti vrhu Porezna. Precej je pihalo in hitro sva jo popihala dol.

Obetal se je lep dan in odločila sva se, da ga preživiva zunaj na snegu. Izbrala sva Porezen. Pot iz Davče ni pretirano dolga in naporna, a kljub temu se lahko kar pošteno nasmučaš. Sprva je kazalo, da soncu ne bo uspelo prebiti oblakov. Kmalu, ko sva stopila iz gozda pa naju je le obsijalo. Sonce, sneg, brezvetrje, švicanje na polno, joj kako uživava. Navzdol je prismučalo veliko turnih smučarjev in smučark in nisem se ravno nadejal nedotaknjenih terenov. Kmalu sva prišla na greben kjer pa je kar močno in mrzlo pihalo. Še 15 minut in stojiva na vrhu. Na hitro malo poslikava, pospravim pse in že drviva dol z vrha. Mojca se vrača po grebenu, jaz pa se s smučmi spustim kar direktno navzdol. Na začetku moram zaradi spihanega snega paziti na skale, kasneje pa je več snega in brez skrbi lahko vijugam proti gozdu. Pred gozdom se dobiva z Mojco. Malo se še posončiva na sončku in uživava v tišini gozda. Sledi “slalom” med drevesi do pašnika na levi. Na pašniku je sicer že precej “zvoženo”, vendar vseeno z užitkom odpeljem do gozda. Mojca vmes uporablja starodavno tehniko spusta po snegu. Nadene si nepromočljive hlače in drvi v dolino kar po riti. Sledi še spust po ozkem gozdnem kolovozu kjer ob veliki hitrosti na ovinkih postane kar zanimivo. Še kratek vzpon in spust do kmetije kjer pokramljava z domačini. Navduši naju kako ponosni so na svoj Porezen. Res je lepo.

Čuvaj kmetije, ki naju je takoj prišel pozdravit in preveriti kakšni so najini nameni. Takoj, ko sva mu razložila, da greva na Porezen smo postali prijatelji.

Čuvaj kmetije me spremlja na začetku poti. Trije smučarji so ravno prismučali z vrha.

Povsod smreke, noro.

Prihod na pašnik. Tukaj je potrebno zagristi v strmo smučino.

Na vrhu Porezna. Malo piha ampak tako pač je.

Moja špura po nedotaknjenem terenu. Bilo ga je bolj malo.

Tukaj je kar letelo.

Mojca je izbrala drugačen način spusta.

Čudoviti potoček

Smučanje na avstrijski in slovenski strani Hruševskega vrha.

Hruševski vrh.

Danes sem se priključil Matjažu, Aniti in Gregi na turni smuki. Gre za izkušene turne smučarje, alpiniste, ki so fizično in tehnično odlično pripravljeni. Tako ali drugače so povezani s športom. Matjaž vodi podjetje oziroma blagovno znamko Gornik, Grega in Anita pa delujeta v svoji športni agenciji Kofler sport. Iz Jesenic smo se odpeljali v bližino kmetije Zakamnik od koder smo s smučkami nadaljevali proti planini Hrušica. Na začetku je bilo megleno, vendar v daljavi malo bolj zgoraj, se je že videlo sonce, ki smo se ga zelo razveselili. Kmalu smo bili na planini. Bilo je pošteno mraz. Na srečo pa so mraz malo omilili topli žarki sonca. Hitro smo napredovali in kmalu prispeli na vrh. Na vrhu se nismo zadrževali dolgo kajti mrzel veter nas je lepo prepihal. Spustili smo se do sedla in se še malo povzpeli v klanec proti Dovški Babi. Sledil je res uživaški spust proti planini na avstrijski strani. Vijugali smo po trdni podlagi s kakšnimi 20 centimetri pršiča. Sonce je sijalo, veter je prenehal pihati in od veselja smo med vožnjo kar vriskali. Pri koči na planini smo se malo odpočili in okrepčali. Sledil je vzpon nazaj na Hruševski vrh, ki pa je bil precej strm in se je zame izkazal za zelo napornega. Zaradi slabe tehnike hoje s smučmi sem hodil zadnji in nenehno oddrsaval z zunanjo smučko. Naredil sem dva koraka naprej in enega nazaj oziroma vstran. Nenehno se mi je podirala smučina in porabil sem ogromno energije, da sem se privlekel na greben. Vmes sem poskusil tudi peš, vendar sem hitro ugotovil, da zaradi udiranja ne bom prispel daleč. Nasprotno pa je Grega kot kašna snegohodka z lahkoto napredoval proti vrhu. Tudi Matjaž in Anita sta mu sledila brez večjih težav. Kakorkoli, prisopihal sem nazaj na vrh in ugotovil, da sem med potjo izgubil svojo ljubo rumeno kapo. Adijo kapa, ni šans, da bi se vrnil ponjo nazaj v dolino. Spust z vrha je bil kar ekpresen, kajti naklon je pravi. Potrebno je bilo biti previden in brez večjih težav smo kmalu stali na Hruševski planini in opazovali vrh. Sledil je še slalom med drevesi v gozdu in smuk po cesti do avta. Smuka je bila zaključena. Še en čudovit dan v naravi.

Zjutraj smo se razveselilil sonca.

Šibamo proti vrhu. Prava bela zima okoli nas.

Pogled na Julijce.

Na vrhu je veter in mraz vse okoval v sneg in led.

Kratek spust in vzpon proti Dovški babi v ozadju.

Norišnica na snegu. JUHUHU.

Na svstrijski strani. Narava pozimi počiva.

Naše sledi zavojev. Res je bilo noro.

Spet jo šibamo v hrib.

Sledi spust s Hruševskega vrha na planino.

Udeleženci ture uživamo na pijači.

Na vrhu Menine planine. Vivodnik z razglednim stolpom.

Včeraj sva jo mahnila na Menino planino. Zaradi nevarnih razmer v visokogorju sva izbrala planino kjer naklonina nikoli ni tako huda, da bi se lahko karkoli splazilo. No, pa tudi ni prav veliko snega v tistih koncih. Upal sem, da ga bo toliko, da bom lahko malo dirkal skozi gozd. Mojca se je opremila s krplji, jaz pa sem ves čas do vrha lahko hodil s smučkami. Enkrat vmes sem jih na krajši strmini sezul in nadaljeval peš. Na vrhu je močno pihalo in bilo je kar pošteno mrzlo. Pri spustu sem moral vključiti vse možne smučarske tehnike. Na določenih mestih sem se moral poganjati z rokama, drugje sem moral vijugati med skalami in hlodi, na jasah pa sem lahko celo naredil nekaj šolskih zavojev po celcu. Kot se za vožnjo po gozdu spodobi, sem enkrat pri veliki hitrosti zapeljal med korenine in smučke je nenadoma zablokiralo, mene pa odneslo dva metra naprej. Priletel sem v kup celca in na srečo se je končalo brez posledic. Na dveh mestih sem moral ponovno v hrib in nadaljevati peš. Bilo je res pestro. Dobro sem se namučil s hojo in zopet sem imel dober trening za resnejše ture v visokogorju. Drugače pa zimska pravljica. Sva uživala.

Mojca s krpljami hodi v snegu in hitro napreduje.

Jaz pa lepo s smučkami. Je bilo kar naporno.

Smreke so bile zasnežene in bilo je kot v pravljici.

Med smrekami pa vodi pot.

Na vrhu je bilo pošteno mraz.

in Mojco je veter lepo prepihal.

Bil je že čas, da se spustiva v dolino. Na jasi je bilo kar luštno. Kratko ali sladko.