Hruški vrh, 1776m

Januar 26, 2013 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, smučanje

Smučanje na avstrijski in slovenski strani Hruševskega vrha.

Hruševski vrh.

Danes sem se priključil Matjažu, Aniti in Gregi na turni smuki. Gre za izkušene turne smučarje, alpiniste, ki so fizično in tehnično odlično pripravljeni. Tako ali drugače so povezani s športom. Matjaž vodi podjetje oziroma blagovno znamko Gornik, Grega in Anita pa delujeta v svoji športni agenciji Kofler sport. Iz Jesenic smo se odpeljali v bližino kmetije Zakamnik od koder smo s smučkami nadaljevali proti planini Hrušica. Na začetku je bilo megleno, vendar v daljavi malo bolj zgoraj, se je že videlo sonce, ki smo se ga zelo razveselili. Kmalu smo bili na planini. Bilo je pošteno mraz. Na srečo pa so mraz malo omilili topli žarki sonca. Hitro smo napredovali in kmalu prispeli na vrh. Na vrhu se nismo zadrževali dolgo kajti mrzel veter nas je lepo prepihal. Spustili smo se do sedla in se še malo povzpeli v klanec proti Dovški Babi. Sledil je res uživaški spust proti planini na avstrijski strani. Vijugali smo po trdni podlagi s kakšnimi 20 centimetri pršiča. Sonce je sijalo, veter je prenehal pihati in od veselja smo med vožnjo kar vriskali. Pri koči na planini smo se malo odpočili in okrepčali. Sledil je vzpon nazaj na Hruševski vrh, ki pa je bil precej strm in se je zame izkazal za zelo napornega. Zaradi slabe tehnike hoje s smučmi sem hodil zadnji in nenehno oddrsaval z zunanjo smučko. Naredil sem dva koraka naprej in enega nazaj oziroma vstran. Nenehno se mi je podirala smučina in porabil sem ogromno energije, da sem se privlekel na greben. Vmes sem poskusil tudi peš, vendar sem hitro ugotovil, da zaradi udiranja ne bom prispel daleč. Nasprotno pa je Grega kot kašna snegohodka z lahkoto napredoval proti vrhu. Tudi Matjaž in Anita sta mu sledila brez večjih težav. Kakorkoli, prisopihal sem nazaj na vrh in ugotovil, da sem med potjo izgubil svojo ljubo rumeno kapo. Adijo kapa, ni šans, da bi se vrnil ponjo nazaj v dolino. Spust z vrha je bil kar ekpresen, kajti naklon je pravi. Potrebno je bilo biti previden in brez večjih težav smo kmalu stali na Hruševski planini in opazovali vrh. Sledil je še slalom med drevesi v gozdu in smuk po cesti do avta. Smuka je bila zaključena. Še en čudovit dan v naravi.

Zjutraj smo se razveselilil sonca.

Šibamo proti vrhu. Prava bela zima okoli nas.

Pogled na Julijce.

Na vrhu je veter in mraz vse okoval v sneg in led.

Kratek spust in vzpon proti Dovški babi v ozadju.

Norišnica na snegu. JUHUHU.

Na svstrijski strani. Narava pozimi počiva.

Naše sledi zavojev. Res je bilo noro.

Spet jo šibamo v hrib.

Sledi spust s Hruševskega vrha na planino.

Udeleženci ture uživamo na pijači.

4 komentar “Hruški vrh, 1776m”


  1. GAšper pravi:

    Sem imel deja vu (http://blog.gornik.si/?p=274)…

    1
  2. admin pravi:

    ne, ne skupaj smo bili 🙂

    2
  3. Grega Kofler pravi:

    Marko fajn tekst, tudi slikice. Oprosti za prehitro hojo:). Pa hvala za mal reklame. Pa seveda še na kašno skupno turco, v takem okolju je najbolj fajn spoznavat prjatle.

    3
  4. admin pravi:

    Joj, tebi hvala za prelepo turo. Ja, na vsak način sem vas poskušal ujeti samo nikakor se nisem mogel stabilizirati v smučini, ha,ha,ha. Ti si pa res kot vkopan na smučkah in samo šibaš kot vlak. Upam, da se mi v naslednjih letih uspe malo približati takemu tehničnemu znanju. Joj, še kakšna skupna tura, komaj čakam. Jaz sem vedno za.

    4


Komentiraj