Najina smer je Cerkno. Juhuhu.

Lep dan je zopet vabil. Z Mojco sva se z avtom odpeljala do Hotavelj. Po dolini Kopačnice in mimo toplega izvira sva hitro prispela do prve strmine. Začela sva se vzpenjati proti Leskovici. Najin cilj je bilo Cerkno, ki pa se nahaja na drugi strani hriba. Klanec na Leskovico naju je lepo ogrel in hitro sva pridobivala višino. Pokrajina je v teh koncih res čudovita in lahko sva samo uživala v razgledih in toplem soncu. Sledila je vožnja skozi vasi do sedežnice, ki pelje na vrh smučišča Cerkno. Poskusila sva ali blagajna dela, vendar je na žalost že zdavnaj zaprla svoje okence. Sledil je spust v Dolenje Novake in naprej proti Cerknem. V Cerknem sva Pri Gabrijelu spila radler in kavico ter se malo odpočila. Čakal naju je še vzpon do planinske koče na Ermanovcu. To je pomenilo še 680 višinskih metrov vzpona. Brez težav sva kmalu prispela na vrh in se čez Staro Oselico spustila v dolino. Na travniku z razgledom na Blegoš sva pomalicala in vpila še malo sončnih žarkov. Sledil je dolg in zabaven spust v Trebijo. Od tam pa sva z vetrom v hrbet priletela v Hotavlje kot bi mignil. Za nama je bila čudovita tura, ki jo močno priporočava. Opravila sva s 1222 metri vzopna. Celoten krog pa znaša 45 kilometrov.

Malo zoprno opravilo preden se odpelješ na turo. Pakiranje koles.

Na Leskovici šibava naprej.

Blagajna dela?

Pri Gabrijelu v Cerknem.

Klanec proti Kladju.

lepo je ni kaj.

Odpirajo se pogledi na Porezen in južne Bohinjske gore.

Pri Ermanovcu na višini 1015 metrih.

Res super kolesarjenje po gričkih.

Rožice so naselile travnike.

GPS sled.

Joj, to je najboljši del smučanja. Vijuganje po suhem snegu in vriskanje.

Danes pa sem odsmučal res uživaško turco. Bil sem malo pozen ker se mi ni dalo vstati sredi noči. Na začetku Krnice sem se pripeljal šele ob 7:35. Štartal sem kar od mostu kajti parkirišče na koncu zaprte ceste je bilo že polno. Ni problema, sem si rekel, bom pa naredil malo več višincev. Prvih 100 metrov sem smuči nesel, nato pa s smučmi šibal v miru proti koči. Snega je bilo dovolj, da sem lahko ves čas hodil na smučeh in le 2x sem moral prečkati potok. Pri koči sem srečal večjo skupino turnih mučarjev, ki zavijejo levo proti Špiku. Snega je veliko in upam, da je višje še tisti pravi puhec. Ko pridem iz gozda, se mi nasmeh širi čez usta. Vse naokrog je belo in že se mi dozdeva, da bo smuka prava. Nadaljujem po sledi mojih predhodnikov in v nadaljevanju prehitim dva. Proti vrhu uvidim, da so pred mano le trije. Končno sem na vrhu. Spoznam dva pripadnika GRS Tržiž z Varstva pred snežnimi plazovi, ki sem se ga udeležil januarja na Zelenici. Po krajšem pogovoru nadaljujem še malo proti steni do višine 1900 metrov nad morjem. Iz sten se močno vsuva, zato se hitro pripravim in odsmučam v dolino. Na vrhu je sonce ravno pokukalo čez Kriško steno in imeli smo neverjetno hude razmere. Sneh je ostal še suh in puhast, zato sem v sončku nemoteno vijugal in plaval v super suhem snegu. V spodnejm delu strmine pa je bil sneg že preveč omehčan in zavoji so postali precej težki. Na uravnavi pred gozdom pa zopet super smučanje po že dovolj uležanem in mehkem snegu. Pri koči srečam smučarska prijatelja iz Tržiča in v miru na sončku spijemo pivo. Sledi še spust po stezi kjer se uspešno izogibam pešcem in precej dela opravim tudi z rokami. V dolini voda teče z vseh strani saj se je temperatura povzpela res visoko. Ves čas smučanja navzdol srečujem smučarje, ki gredo gor. Tega ne razumem najbolje, saj tako zamudijo res najboljše razmere za smuko. No, kakorkoli že, nabralo se je 1087 metrov vzpona in za mano je bila res čudovita smuka.

Steza proti Krnici je lepo zasnežena.

V daljavi se pojavijo vršaci. Razor in Prisojnik.

Sem že pri koči.

Šibam proti steni. Čaka me še kar veliko dela.

Sneg je vse bolj suh.

Švicam na polno.

Lovim pikice v daljavi.

Sem že pod steno.

Juhuhu sem vriskal.

Smučina in sonček.

V vodi.

Počitek pri avtu.

Na vrhu pri cerkvi.

Pred kratkim se je iz naše hiše odselil sosed. Ob odprtju njegove garaže, ki je ni uporabljal sva odkrila staro specialko Kynast. Kolo nemške izdelave je bilo močno umazano in zapuščeno. Soseda sem prosil, če mi ga podari glede na to, da ga ne rabi. Strinjal se je in postal sem lastnik hudega “old timerja” med kolesi. Porabil sem kar nekaj časa, da sem ga očistil. Zamenjal sem samo trak na krmilu, zavorne in prestavne kable ter zračnice in plašče, ki so bili povsem prepareli. Kolo je bilo potrebno še močno naoljiti in pripravljeno je bilo za kolesarjenje. Do danes sem ga vozil samo po Ljubljani in naredil kakšnih 50 km. Danes pa me je prijelo, da bi ga malo bolj močno pritiskal.Ob 12h sem štartal iz Ljubljane in se preko Polhovega gradca povzpel na Črni vrh do cerkvice na vzpetini. Kolo je vzdržalo pritiske, čeprav je menjalnik že malce utrujen.Po kratkem počitku sem nadaljeval proti Bukovem vrhu in se po strmi asfaltni cesti spustil v Visoko. Na strmini se je pokazalo, da moram nujno zamenjati zavore kajti zavorna pot je znašala vsaj 15 metrov. Čisto preveč. Priključil sem se cesti Poljane-Škofje Loka. Iz Škofje Loke sem odbrzel do Reteč kjer sem se ustavil pri Matjažu v trgovini Gornik. Pridružil se nama je Sebastjan in na hitro smo malce poklepetali. Adijo, in že drvim nazaj proti Ljubljani. No, moj novi prijatelj Kynast se je vse do doma dobro držal in mislim, da sva se lepo spoprijateljila. Malo ga bo potrebno obnoviti pa bo. Prekolesaril sem 75 km s 766 metri vzpona in povprečno hitrostjo 21,1 km/h. Aja, družbo mi je ves čas delal veter, ki me ni in ni hotel zapustiti. Najrajši se je zaletaval v prsa in bok. 😉

Sv. Lenart

Tukaj me je močno premetalo.

Sneg je še v gorah. Juhuhu.

Pri Gorniku uživamo zunaj na klopci.