Lep greben ni kaj.

V letošnji zimski sezoni z Matjažem nisva uspela odmučati nobene turce. Matjaž je imel ogromno dela z otvoritvijo nove lokacije svoje trgovine Gornik in nikakor se nama ni uspelo dobiti. Zelo pa sem bil vesel v petek, ko me je poklical in povabil v gore. V nedeljo sem vstal ob štirih, se najedel in že sem šibal proti Retečam. Pobral sem Matjaža in sledila je vožnja čez Vršič v Zadnjo Trento. Na parkirišču sva srečala Marka Prezlja, alpinista svetovnega slovesa, ki je na plezanje peljal svojega klienta. Razmišljal sem kaj vse je ta možak že doživel in tudi preživel. Res noro. Stopila sva na plin in se začela vzpenjati proti Planini Zapotok. Že zjutraj je bilo pošteno vroče in napovedoval se je vroč dan. Na planini sva se odžejala in nadaljevala po markirani poti proti Bavškemu Grintavcu. Bila sva popolnoma sama in lahko sva opazovala trop gamsov, ki je poskakoval po skalovju. Še malo sva se dvignila, nato pa zavila levo proti severovzhodnem grebenu. Najprej sva morala čez zoprno melišče, a kaj kmalu sva bila pri skali. Navezala sva se na vrv in Matjaž je odplezal naprej. Sledila sta dva raztežaja plezanja po izredno krušljivem terenu. V nekem trenutku, ko sem zagrabil skalo mi je le ta dobesedno ostala v roki. Naslednja pa mi je cela zgrmela po steni navzdol. Ker sem v letošnjem letu prvič plezal, sem si moral kar malo urediti misli. Matjaž pa mi je postregel s staro modrostjo, ki se glasi “Kakšna ostane notri, kakšna pa gre ven”. Hmmm, zanim nasvet. Počasi sva prišla do grebena. Kulisa je postala fantastična, obsijalo naju je sonce in razgledi so segali daleč naokoli. Na grebenu se je skala malo izboljšala, čeprav je bilo še vedno ogromno šodra, ki vsak korak pošteno popestri. Lepo sva napredovala po grebenu in bilo mi je tako všeč, da sploh ne vem kdaj je minilo nekaj ur. Res prava uživancija v gorah na sončen lep dan. Le sonce je neusmiljeno žgalo in pod vrhom je bilo že peklensko vroče. Še malo in bila sva na vrhu. Hitro sva poiskala senco na severni strani in se malo odžejala, ohladila in najedla. Juhuhu, kako čudovito je stati na vrhu kjer nikjer naokoli ni žive duše. Sledil je spust po markirani, zavarovani poti. Tudi ta pot je precej polna šodra in bilo je potrebno paziti na korak. Bila sva že pošteno žejna in, ko sva naletela na snežno zaplato je Matjaž pod snegom le prišel do vode. S hitrim korakom sva se spustila nižje in kmalu sva bila nazaj na planini. Bilo je tako vroče, da sem glavo kar namočil v potok. Z užitkom, sva goltala dobro gorsko vodo in se hladila. Po tem, ko sva se malo ohladila pa sva se spustila še do avta. Na koncu se je nabralo kar nekaj hoje in bila sva prijetno utrujena. Ustavila sva se še pri koči ob izviru Soče kjer sva si privoščila mrzlo pivo. Joj, kako je zacvrčalo. Še vožnja čez Vršič in nazaj domov. Na poti mi je Mojca sporočila naj pridem v Polje kjer je Julči skuhala odlične marelične cmoke. Bili so odlični in po hitrem postopku sem pospravil juho, knedle in dva zelenjavna polpeta. Zvečer doma sem bil že res pošteno utujen in kar padel sem v posteljo. Ponoči se mi je sanjalo kako hodim po grebenu in kar skačem po vrhovih, greben pa se ne konča in ne konča…Noro, upam, da me Matjaž še kdaj povabi na kakšno podobno raziskovanje naših planin 😉

Na planini V Koncu. Zadaj se sveti Bavški Grintavec.

Vstop v steno. Najprej čez melišče.

Matjaž je že višje.

Sva že skoraj na grebenu. Obsijalo naju je vroče sonce.

Pogled dol v dolino.

Pot naju vodi naprej po grebenu. Foto:Matjaž

Nekaj dela z vrvjo. Foto:Matjaž

Čakam, da pride Matjaž. Foto:Matjaž

Matjaž na grebenu.

Matjaž in glava Jalovca v ozadju.

Juhuhu…

Napredujeva proti vrhu. Foto:Matjaž

Še malo pa bova na vrhu.

Pogled nazaj na greben.

In na Jalovec ter Mangart.

Na vrhu pa je bilo pošteno vroče dokler se nisva skrila v senco.

Prehod samo za suhe.

Žeja je huda in Matjaž je poniknil pod sneg 🙂

Pogled na Srebrnjak in Trentski pelc.

Hlajenje v Suhem potoku.

Iz Postojne čez Javornike na Sveto Trojico. Spust v Slovensko vas in povratek nazaj ob Počku v Postojno.

Cerkev Sveta Trojica

Po precej soparnem in vlažnem vremenu se je v soboto napovedovalo lepo vreme. Odločila sva se, da tokrat malo zajahava najini gorski kolesi in odpeljeva kakšno malo bolj grobo pot. Odpeljala sva se do Postojne kjer sva parkirala avto na parkirišču ob vojašnici. Takoj ob izstopu naju je pozdravil rahel vetrič in zelo soparno ozračje. Pripravila sva kolesi in že sva poganjala pedala proti Javornikom. Na vzponu naju je obsijalo sonce in postalo je res vroče. Imel sem občutek, kot da imam na sebi dve majici. Po makadamski cesti sva se počasi vzpenjala proti Javornikom in višje, ko sva se skrila v krošnje dreves, je postalo veliko bolj znosno. Gozd pod Javorniki je še vedno močno poškodovan in res je žalostno videti ogromno bukev, ki imajo odlomljen vrh ter uničeno krošnjo. Poleg ogromne škode listavcev, ki je posledica žledu, pa je smrekove gozdove v okolici Postojne napadel še lubadar. Ker se država in njeni prebivalci ne zavedajo dobro kaj to pomeni za naš obstoj, se sanacija odvija zelo počasi. Tako pač je danes. Na sporedu je toliko, državnih, medržavnih, medcelinskih, medvaškh, medmestnih, olimpijskih in ostalih tekmovanj, koncertov, predstav, filmov, proslav, pogrebov, nadaljevank…, ki veliko bolj pritegnejo pozornost ljudi. Nekje pod Malim Javornikom je Mojca zagledala velik nasad malin. Kolesi sva odložila ob cesti in se zapodila v nasad. Maline so bile ravno prav zrele in sladke. Najedla sva se jih in odkolesarila naprej proti Velikemu Javorniku. Ni nama uspelo najti pot čisto do vrha, in nekje 40 metrov pod vrhom sva začela spust po cesti proti Pivki. Drvela sva po gozdu in na razpotju zavila desno, nazaj v smeri Postojne. Sledil je dolg spust po makadamu z drobnim peskom in vriskala sva od veselja. Prišla sva do križišča kjer sva zavila levo v smeri Svete Trojice. Zlagoma sva se vzpenjala in sledila smernikom za Sveto Trojico. Na koncu ceste se makadam spremeni v strmo pot, ki je polna večjih kamnov in peska. Do vrha sem moral pošteno pritiskati in paziti, da mi ne obrne sprednjega ali zavrti zadnjega kolesa. Vzpon je kar intenziven a na srečo kratek. Na vrhu sem pričakal Mojco, ki je morala stopiti s kolesa in ga potiskati do vrha. Na vrhu sva bila popolnoma sama. Razgledala sva se naokoli in uživala v senci cerkve. Malo sva pomalicala, se odžejala ter kmalu zajahala kolesi. Sledil je precej tresoč spust in dokler nisva pripeljala do makadama naju je pošteno pretreslo. Spustila sva se do Slovenske vasi. Tukaj je bilo potrebno malo obvoza kajti slovenska vojska je v bližini uredila slavni poligon – vadbišče Poček za urjenje vojske. Spomnil sem se kako sem tukaj v zimi leta 2000 streljal s spuško KA 47. Bil sem v generaciji, ki je morala odslužiti vojsko. 3 mesece sem prebil v vojašnici v Novem Mestu kjer sem lahko videl in izkusil kakšna neumnost je vojska in kakšen tip človeka je tam najbolj primeren. Sam vsekakor nisem med njimi in po treh mesecih sem zapustil zablodo in štiri mesece odlužil kot civilni vojak v Ljubljani. Malce sva preštudirala zemljevid in nadaljevala po makadamih in gozdnih poteh ob poligonu kjer je gibanje dovoljeno. Postajalo je vroče in bližina borovcev ter njihov vonj nama je pričaral precej morsko vzdušje. Vse dokler nisva prišla do sanirane deponije iz katere pa še vedno lepo smrdi. Še malo in bila sva nazaj pri avtu. Na turi sva bila popolnoma sama in še se bom vrnil v te kraje. Vsekakor turizem tukaj ne cveti. Tura je dolga 51 kilometrov in se povzpne za 1175 metrov. Do naslednjič lepo pritiskajte 😉

Začela sva z vzponom po soncu. Pošteno je bilo vroče.

Zavijeva v smeri Javornikov. Kot kaže je tukaj živel Martin Krpan. 😉

Mojca ga pritiska v klanec.

Ki je vse bolj strm.

Maline njam.

Mojca nabira maline v nasadu.

Uničenje v gozdu je še vedno vidno.

Končno letiva dol si misli Mojca.

Ko ne gre več na kolesu se ga zrine do vrha.

Jaz pa sem ga spravil čisto do vrha.

Na vrhu se razgledujeva naokoli.

Mojca z Javorniki v ozadju.

Spust v dolino.

Vožnja ob pašnikih.

V tej luži je bilo toliko blata, da sem komaj zvozil.

Mojca je uporabljala obvoze.

Pogled na cerkev na Sveti Trojici.

Ja,ja gibanje je omejeno.

Čudovit vzpon po dolini potokov Ljubija in Štajerska Kramarica na Dom pod Smrekovcem. Spust v dolino ob potokih Krumpah in Ljubnica v Ljubno ob Savinji.

Pogled na Dom na Smrekovcu.

Ja nič, danes pa se bova nekam zapeljala z avtom. V okolici Ljubljane sva prebrcala že vse možno in nujno sva morala narediti kakšen krog kjer še nisva vrtela pedalk. Odpeljala sva se čez Črnivec v Mozirje in tam pustila avto. Odkolesarila sva naprej do Ljubije in se po cesti ob potoku Ljubija začela vzpenjati v smeri vasi lepa Njiva. Najprej sva kolesarila po asfaltni cesti, ki ima toliko flik, da ne veš točno ali se sploh še lahko kvalificira za cesto. Ves čas sva sledila potoku. Vzpon je bil res prijeten. Vožnja ob potoku in zelenju dreves je res nekaj najlepšega za kolesarja. Po nekaj kilometrih se je asfalt končal in zapeljala sva na makadam. Le-ta se je kmalu postavil pokonci in naklonina v tem delu je res tista prava. Trdo sva morala držati krmilo in potiskati pedalke, da sva splezala iz najhujšega. Vse bolj sva bila navdušena nad skrito sotesko potoka, ki je postajala vse bolj ozka in zanimiva. Že dolgo se nama ni zgodilo, da bi naju tako lepo presenetila soteska, za katero nisva še nikoli slišala. Na poti je le nekaj hišic, nič prometa, zelenje in žvrgolenje ptic. Po tem, ko sva pribrcala mimo izvira potoka Ljubija se je cesta zožala in z obeh strani so se pojavila še skalovja, ki so pričarala gorsko vzdušje. Bilo je res fantastično kolesariti v klanec v takem okolju. Počasi sva prišla do odcepa kjer se pridruži cesta, ki pripelje iz smeri vasi Bele Vode. Spet asfalt za kratek čas, kasneje pa ponovno osamljeni makadam. Cesta je postala bolj ovinkasta in bližala sva se križišču na Kramarici. Tam se lahko spustiš v Črno na Koroškem, midva pa sva se usmerila levo proti Domu na Smrekovcu. Sledilo je še kakšnih 300 višinskih metrov vzpona do doma in že sva bila tam. Pod domom ob cesti levo je nastal pravi piknik prostor kjer se družine pripeljejo z avtomobili, štirikolesniki, motorji…Na travniku postavijo šotore, zložijo hladilne skrinje, kurijo ogenj, pečejo mrtve živali in se zabavajo. Ne vem ali gre za uradno dovoljeno prakso na tem delu zemljišča ali pa so si ljudje zopet odtrgali košček narave zase. Nasploh je potrebno biti od Kramarice naprej precej previden. Avtomobili, motorji in štirikolesniki postanejo precej bolj pogosti in kot vedno se najde šofer, ki lahko s precejšnjo hitrostjo pripelje v ovinek in te naloži na avto. Pri domu sva popila radler, ki je bil res vrhunsko hladen in je zacvrčal po grlu. Sledil je spust nazaj do prvega križišča kjer sva se spustila desno navzdol proti Ljubnem ob Savinji. Najprej je letelo po rebrastem makadamu kar nama ni bilo najbolj v veselje. Kasneje, ko sva pripeljala na asfalt pa je sledil res uživaški spust. Asfalt je bil gladek, ovinki ravno pravi in kot bi mignil sva bila v Ljubnem. Od tam pa sva se po glavni cesti zapeljala nazaj v Mozirje. Sledila je hidracija v lokalnem bifeju in vožnja domov. Lep, ne predolg krogec, z vzponom od Mozirja do Doma pod Smrekovcem, ki je na nekaterih mestih pošteno strm. Dolg je 47 km, povzpne pa se za cca. 1400 metrov. Vsekakor priporočam vožnjo ob potoku Ljubija in Štejerske Kramarice. Do naslednjič. 🙂

Začela sva v Mozirju in se začela vzpenjati iz kraja Ljubija po cesti ob potoku Ljubija.

Zaenkrat se peljeva še po asfaltu. Postaja vroče.

Kmalu je asfalt zamenjal makadam.

Ki je bil na nekaterih mestih res strm.

Na srečo sva ob cesti srečala čudovite hiške krite z leseno kritino. To vidiš redko.

Makadam pa kar noče popustiti.

Sedaj pa sva blizu izvira Ljubije. Vstopava v čudoviti svet potoka Štajerska Kramarica. Potok se vije ob ozki cesti med pečinami kar pričara gorsko pravljično vzdušje.

Prišla sva iz soteske in za kratek čas se je pojavil asfalt.

Portret mojega črnega vranca Trek 520

Sva že blizu doma na Smrekovcu.

Ker se bližava Smrekovcu se je tudi povečalo število smrek. Na srečo so še zdrave in jih še ni napadel lubadar. Koliko časa še?

Piknik

Mojca pred kočo.

Spuščava se v dolino. Zaradi avtomobilov ima makadam precej reber. Pri veliki hitrosti moraš res dobro držati krmilo drugače te vrže s kolesa.

V ozadju lepi gozdovi in res je užitek kolesariti v taki naravi.

Spust v Ljubno ob Savinji.

V Mozirju sva rehidrirala.