Sobota, lep dan. Čas za kolesarski izlet v Polhograjske Dolomite in Škofjeloško Hribovje. Iz Trnovega sva se odpeljala po PST do Dolgega Mosta in naprej do Dobrove. Na cesti do Polhovega Gradca naju je prehitel psihopat v črnem terencu, ki je mimo naju švignil vsaj 120 na uro. Ob tem pa je glasno hupal v smislu odmaknite se vsi s ceste. Zadnje čase se mi zdi, da se število psihopatov na cesti povečuje. Ne vem točno kje je vzrok, a lahko bi bilo vse skupaj povezano s tem, da današnje stanje v družbi proizvaja vse več takih osebkov. Zdi se mi, da jih lahko srečaš že praktično povsod. V Polhovem Gradcu sva zavila navzgor proti Črnemu vrhu. Na odcepu za Sveto Jedrt in Petačev graben sva zavilo desno. Začelo se je sproščeno kolesarjenje brez psihopatov za volanom. Kmalu sva naletela na dovoz do potoka po katerem sva se lahko spustila do vode. Voda je ob zadnjih poplavah naredila nekakšno nizko mini jezerce kjer se lahko celo skopaš. Midva se nisva skopala ampak samo malo namočila noge v mrzli vodi. Po tem, ko sva se prijetno ohladila, sva nadaljevala s prijetnim vzponom po Petačevemn grabnu. Na odcepu v desno sva sledila makedamu, ki pa je postal strm. Sicer ne preveč grob makedam zahteva kar nekaj pritiskanja v klanec. Na vrhu sem bil pošteno premočen. Počakal sem Mojco in ob čudovitih pogledih na Tošč sva se spustila v Selo nad Polhovim Gradcem. V vasi sva zavila levo proti Svetemu Ožboltu. Na začetku rahel vzpon se je kasneje zopet prekvalificiral v strm kolovoz, ki je bil za najine gladke profile kar lep zalogaj. Pribrcala sva do zaselka in se po asfaltu najprej spustila, potem pa še malo povzpela do cerkvice. Vreme je bilo odlično, ne peveč vroče, in razgledi so bili daleč naokoli. Sledil je čudovit spust v dolino Hrastnice. Nadlajevala sva čez Puštal do Sore in se usmerila do stare postojanke pri Legastji. Po manjšem okrepčilu je sledil vzpon na Topol, spust v Hrastenice in kmalu sva bila doma. Turca je lepa, premagati je potrebno kar nekaj konkretnih klancev. Dolga je 77 km in se po Garminovih izračunih povzpne za cca. 1300 metrov. Do naslednjega pedeliranja. 🙂

V letošnji kolesarski sezoni sva se že kar nekajkrat odpravila s kolesom od doma. Meni je najljubše, če se lahko takoj usedem na kolo in odkolesarim čim dlje. Seveda je fino, če se v tem primeru odločiš za krožno turo, da ti ni treba dvakrat po isti poti. Danes sva odkolesarila čez Barje do Iga. Nadaljevala sva mimo ribnikov v Dragi do Želimelj. Od tam sva se po osamljeni cesti ob potoku Želimeljščica pripeljala do odcepa levo proti Turjaku. Nadaljevala sva naravnost in se mimo vasi Ščurki napotila v smeri vasi Javorje. Začel se je strm a kratek vzpon čez čudovit gozd do vasi Javorje. V vasi sva malo predahnila se razgledala naokoli in nadaljevala do vasi Laze. Zavila sva levo in kmalu pribrcala do vasi Veliki Osolnik. Hotela sva se povzpeti do cerkve, a sva ugotovila, da do cerkve ne pelje cesta ampak samo precej razrit strm makedam. Obrnila sva in nadaljevala pot proti vasi Mali Osolnik. Vasi sta med sabo povezani le s široko gozdno potjo. Hitro sva bila v vasi in sledil je spust proti Turjaku. V daljavi se je že lepo videla graščina in ekspresno sva bila tam. V Roziki sva si privoščila mrzlo pivo in se spustila do gradu. Od tam pa sva se po čudoviti ozki cesti spustila nazaj do križišča kjer sva zavila desno proti Želimljam. V Želimljah sva zavila levo v smeri Kureščka. Postalo je pošteno vroče in tudi naklonina je bila prava. Povsem mokra sva prispela do križišča kjer cesta zavije levo proti Golemu in Kureščku. Midva sva odvila desno in se spustila v smeri vasi Klada in Sarsko. Pridrvela sva nazaj v Ig in odkolesarila v smeri Matene. Sledil je še povratek čez Barje in kmalu sva bila nazaj v Ljubljani kjer sva ugotovila, da naju je rahlo opeklo sonce. Zaradi vetra sva ves čas imela občutek, da sonce ni tako močno. No, očitno je kar pripekalo. Tura je dolga 64 km in se povzpne za 906 metrov. Prijeten nedeljski izlet.

Danes sva z Marjanom prevozila čudovit krog, ki se začne v vasi Žaga na Bovškem in pelje čez tri prelaze. Štartala sva ob sedmih iz Ljubljane in se po mukotrpni vožnji izkrcala v okolici Žage. Takoj sva zajahala vrance in že sva šibala v klanec proti Učji/Uccea. Cesta je najprej precej široka in omogoča brezkrbno vožnjo tudi avtomobilom. Na odcepu v vasi pa sva zavila navzgor proti prelazu Krnica. Cesta se je precej zožala in posledično se je zmanjšal tudi promet z avtomobili in motorji. Na tej cesti kraljujemo kolesarji in res je lepo voziti med zelenimi gozdovi s pogledom na gore v okolici. Kmalu sva pribrcala na sedlo Krnica kjer sva malo odpočila oči na lepi planini s hišicami in zelenjem. Na srečo ni bilo krav. Lepo je dišalo po rožicah in drugem gorskem rastlinju. Sledil je spust v dolino kjer pa je potrebno pošteno zavirati. Naklonina je velika in ovinki precej ostri. Poleg tega pa je asfalt rahlo načet in onemogoča sproščeno vožno čez ovinke. Na srečo pa ni prometa in v trenutku sva bila nekaj sto metrov nižje. Sledil je prijeten spust po dolini kjer je zanimivo opazovati krajevna imena, ki so poleg Italijanskega jezika napisana tudi v Rezijščini. Sonce je vse bolj pripekalo, na srečo pa je na poti dovolj pip z vodo, ki teče iz okoliških gora. Kmalu sva prispela v kraj Resiutta kjer sva se takoj priključila na kolesarsko stezo, ki naju je popeljala do Chiusaforte. Na kolesarskem postajališču sva napolnila bidone, kajti čakal naju je vzpon na Sella Nevea / Nevejski preval. Ta del poti sem prevozil že pred tremi leti, ko sva se z Mojco vračala s Portugalske. Takrat sva bila polno optežena s torbami, a za nama je bilo 71 dni kolesarjenja. Z lahkoto sva skočila na prelaz še preden sva se dobro ogrela. Tokrat sem bil brez prtljage, z lažjim kolesom in spodobilo se je, da sem se v klanec zagnal, kot bi mi gorelo pod ritjo. Cesta je bila odlična in ko se je naklonina povečala sem brez težav opravil z serpentinastimi ovinki in se skozi galerije izstrelil na vrh prelaza. Ponovno sem se načudil gromozanskim hotelsko/apartmajskim zgradbam, ki precej skazijo okolico. Počakal sem Marjana in že sva letela proti Rabeljskemu jezeru. Od tam pa je sledil še vzpon na Predel. Pod Predelom sem se usedel na klopco in opazoval čudovito kuliso Mangrta in Jalovca. Med tem, ko sem opazoval gore, je mimo mene prifrčal Marjan in odpeljal naprej. Ko ponavadi, me s svojim laserskim vidom ni opazil. Zavihtel sem se na vranca in se vriskajoč spustil v dolino. Ustavila sva se še na mostu čez Mangrtski potok, nato pa nadaljevala spust v Bovec. V Bovcu sva se ustavila na kavici in radlerju ter malo opazovala vrvež, ki pa na srečo ni bil pretiran. Čakalo naju je še nekaj kilometrov do avta in krog je bil sklenjen. Sledilo je hlajenje v Soči kjer je Marjan za nekaj sekund celo zaplaval. Sam sem se držal bolj penzionerske variante hlajenja do kolen in rahlega šricanja po glavi in rokah. Po hlajenju sva se odpravila na pico v iatalijansko Gorico. Na žalost je bila picerija zaprta. Po priporočilu Marjanovih glasbenih sotrpinov sva se že popolnoma sestradana namenila v osterio Žogica. Ugotovila sva, da gre, kot že tolikokrat, za menzo v preobleki. Osebno bi rajši kupil pol kile kruha in si notri narezal svež paradižnik ter baziliko. Vendar, ko se klatiš naokoli s kulturno srenjo le-ta nad takimi predlogi ponavadi ni najbolj navdušena 😉 Sledila je še vožnja nazaj v Ljubljano. Tura je po izračunu garmina dolga 101 kilometer in se povzpne za 3.500 metrov. Zdi se mi, pa, da Garmin pri vzponu malo pretirava. Lepo se imejte.