Izlet v Makedonijo in Grčijo ter skok na Olimp.
Na vrhu Grčije. Mytikas 2918 m
Po tritedenskem kolesarjenju z Mojco sem se še privajal na življenje v Ljubljani. Nekega septemberskega večera sva se z Marjanom dobila na pivu in se malo šalila kako bi bi bilo dobro skočiti za kakšen teden v Makedonijo. Od tam pa v Grčijo in na Olimp. Hmmm, vreme je obetalo, in zakaj pa ne, sem si rekel. Rečeno storjeno. V deževnem dnevu sva v Marjanovem Kangooju drvela po cesti bratstva in enotnosti čez Zagreb in Beograd v Makedonijo. Kar nekaj let je že minilo, odkar sva se prvič skupaj odpravila na to pot. Veliko stvari se je spremenilo, a najina želja po odkrivanju Makedonije je še vedno ostala.
Vožnja je bila dolga in naporna, a na srečo jo Marjan lahko prevozi že skoraj miže. Ko sva se v večernih urah čez prelaz Pletvar spustila na ravnino pred mestom Prilep je bilo že vse pozabljeno. Kmalu sva prispela v Bitolo. Najprej sva skočila k Marjanovi teti Eli, ki naju je takoj založila z nekaj osnovnimi dobrotami. Po večerji sva odšla v center na pivo. Mesto je bilo precej prazno kajti začela se je že šola, prav tako pa so mesto zapustili izseljenci, ki vsako poletje množično prispejo v mesto na obisk k sorodnikom. Vremenska napoved za naslednja dva dni ni bila najboljša zato sva morala malo počakati. Najini dnevi v Bitoli so tako potekali precej ležerno. Marjan me je zjutraj gonil na cerkev svetega Atanasija. Bil sem popolnoma izven tekaške forme, Marjan pa dobro navit. Pritisnila je še vročina in pošteno sem se moral potruditi, da sem prisopihal do cerkvice. Zvečer sva odšla v mesto na kakšno pivo in tudi kaj dobrega pojedla. Izbira za rastlinojedca v Bitoli je precej klavrna. V gostilnah imaš tako na izbiro večinoma solate in krompir in obvezne šampinjone. Domišljija glede zelenjavnih jedi je v Makedoniji precej zatrta. Pred odhodom v Grčijo sva z Lazetom obiskala tudi njegovo staro hišo v vasi Rotino. Od tam smo naredili kratek izlet v čudoviti gozd nacionalnega parka Pelister in malo uživali v tišini in zelenju. Končno se je vreme umirilo in napočil je čas, da skočiva na Olimp.
Zapeljala sva se v Grčijo do mesta Plaka na obali Egejskega morja. V avto kampu Olimpos beach sva postavila šotor in se odpravila na kopanje. Sonce je počasi zahajalo in kar malo se nama je mudilo. Zakoračila sva v vodo in naletela ne neprijetno presenečenje. Jaz sem imel srečo, Marjan pa ne. Ker je bila voda zelo motna nisva videla kje hodiva in Marjan je takoj nabasal na morskega ježa. Z ježom v peti sva se po kopanju odpravila na večerjo v restavracijo kampa. Naročila sva skoraj vse možno in tudi jaz sem lahko končno naročil malo več jedi. Vključno z šampinjoni. Bila sva prijetno presenečena nad kvaliteto kuhinje, ki je bila za restavracijo tipa “terasa kampa” res odlična. Vse skupaj sva seveda poplaknila z uzom. Že kar malce pozno sva se odpravila v šotor, kajti zjutraj sva morala vstati zgodaj. V šotoru je bilo precej vroče, a sva vseeno kar hitro zaspala. Zjutraj, ko je zvonila ura mi ni bilo ravno lahko vstati. Na srečo vse skupaj pospravim že skoraj miže. Še v temi sva se skozi Litochoro odpeljala do izhodišča. Izhodišče je Prionia, nekakšna izletniška točka na višini 1090 metrov. Zagrizla sva v hrib in v družbi borovcev hitro nabirala višinske metre. Marjana so na kopanje v Egejskem morju pri vsakem koraku opomnile bodice v peti. Junaško jih je ignoriral in nadaljeval s hojo. Kmalu sva prišla do koče Spilios Agapitos. Malce sva predahnila, jaz sem spil kavico, in že sva nadaljevala naprej. Po ni bila pretirano strma in drevje je kmalu izginilo. Prišla sva na skalnat teren in odpirali so se lepi razgledi naokoli. Kot bi mignil sva prišla na prvi vrh z imenom Skala na višini 2866 metrov.Do tu pelje normalna pot. Po kratkem premoru pa sva se najprej malo spustila nato pa povzpela še na Mytikas. Od Skale do vrha pot postane malo bolj zahtevna, vendar nič hujšega. Čeprav ni varoval, pa pot nikoli ni prepadna. Potrebna pa je seveda koncentracija in previdnost. Na vrhu sva bila po štirih urah in trideset minut. Imela sva lepe razglede, a žal je pogled do morja zakrila megla. Po tem, ko sva izmenjala nekaj besed z Italijanom in Grškim parom pa sva se po poti Louki odpravila dol. Pot je strma vendar zopet brez kakšnih prepadov. Res pa je, da se ni doboro spotakniti, kajti hitro lahko dobiš pospešek in ekpresno končas precej nižje. Spuščala sva se v megli in nisva prav dobro videla naokoli. Ko se je zahtevni del poti končal, pa se je razkadila megla in pokazali so se res čudoviti kamniti stolpi nad nama. Na križišču sva zavila desno in se vrnila na pot proti koči. Pri koči sva se zopet ustavila in se malo napila. Kot vedno je sledil še zadnji del, ki pa je bil zaradi vročine in malo utrujenih pravi zalogaj. Na koncu poti sva naletela na ogromno ljudi, kajti bila je nedelja in parkirišče nabito polno. Sledila je vožnja v Bitolo. Marjan je zopet odpeljal na avtopilotu, jaz pa sem lahko užival in opazoval naravo ter tudi kar nekaj termoelektrarn na poti. Zvečer v Bitoli je sledilo okrepčilo in obujanje spominov na prelepo pogorje Olympos.
V Bitoli sva en dan izkoristila še za odhod na Ohridsko jezero kjer sva se v kristalni čisti vodi in žgočem soncu kar nekaj ur kopala. Čeprav je jezero pod velikim pritiskom interesov turizma pa upam, da v naslednjih letih tako tudi ostane. Na koncu pa še nakup ajvarja in fižola pri Eli ter zelenjavna enolončnica iz okre oziroma bamije. Na tržnici pa tudi nisva pozabila na zeliščne čaje izpod Pelisterja. Čakala naju je še pot domov, ki pa je nazaj vedno predolga. Odločila sva se, da jo malo skrajšava in prespiva v Skopju. V Skopju sva odšla na pico in na potep po mestu. Ker že dolgo nisem bil v Skopju so me šokirale skrajne neumnosti imenovane kolosalni kipi in zgradbe. Nekaj povsem nepotrebnega v deželi, ki se spopada z veliko bolj perečimi problemi. Obiskala sva tudi legendarni klub Balet in se predčasno pobrala spat. Jaz sicer malo težje, Marjan pa je na srečo razumel, da naju čaka še naporna pot. Zjutraj sva vstala in se v peklenski vročini odpeljala nazaj v Ljubljano. Medtem, ko je Marjan dremal je mene v Srbiji ujel še radar ter dodatno izpraznil najin proračun. Na avtocesti sva bila tudi priče prvemu begunskemu valu, ki se je kasneje sprevrgel že v prave migracije. Napolnjena z novimi doživetji sva ponoči prispela v Ljubljano. Jah, kaj naj rečem. Rad se vračam v Makedonijo in Grčijo. Ne vidim razloga zakaj ne bi bili ti dve deželi prijateljici. Ah to pa je že druga zgodba. 😉 Tu se logika in pamet izgubita…
Začela sva bolj v klavrnem vremenu.
Meja Srbija-Makedonija.
Partizan v Bitoli.
Vas Rotino.
Izlet v naravo.
Pogled na vrh Pelistera.
Pogled na termoelektrarno v Grčiji.
Marjan gre s plaže z ježom v peti.
Najina parcela v kampu Olympos.
Že šibava.
Vreme je bilo lepo.
Pri koči Spilios Agapitos.
Sva že na kamnitem delu.
Megla se je razkadila.
Grški gams. Ima srečo, da se nahaja v nacionalnem parku, drugače bi bil verjetno že pokojni.
Opa, sva že visoko.
Pogled na Mytikas.
Premor na Skali in pogled na Skolio.
Pot postane malo bolj zahtevna.
Lahko pa uživaš ob pogledu na kamnite stolpe.
Še malo pa bova na vrhu.
Pogled z vrha proti morju. Na žalost ga je zakrila megla.
Eni gor, midva dol.
Kar strmo je bilo.
Megla se je razkadila.
In spet sva v megli.
Kopanje v Ohridskem jezeru. Juhuhu.
GPS sled
